Kot eden izmed prvih med temi cestnimi bojevniki, ki so skozi leta kljubovali bolečini in lastnemu telesu, na misel pride razcefrani in okrvavljeni Johnny Hoogerland, ki je pred leti po trku z avtomobilom francoske televizije pristal v bodeči žici. In čeprav je bil videti, kot da je doživel bližnje srečanje s kakšno veliko mačko, se je pobral in nadaljeval dirko. Zvečer so ga zakrpali s trideset in še nekaj šivi, že naslednje jutro pa je bil znova v sedlu.
Ali pa padli ameriški as Tyler Hamilton, ki je v svoji razvpiti in hkrati briljantni avtobiografiji, v kateri je obračunal z lastno vestjo in predvsem Lanceom Armstrongom, med drugim zapisal, da je nekoč italijanski Giro prevozil z zlomljeno ramo, ob tem pa tako močno in vztrajno škrtal z zobmi, da si je do konca dirke do korenin uničil enajst zob. Kolesarji so pač vzdržljiva vrsta, v karavani nikoli ni manjkalo žilavih, čvrstih mož, ki so bolečino jedli za zajtrk, v tej neskončni plejadi herojskih podvigov in junakov na dveh kolesih pa bi težko našli bolj žilavega možakarja, kot je bil Fiorenzo Magni.
TRETJI ČLOVEK
Še pred Johanom Museeuwom je bil on tisti, ki se je ponašal z vzdevkom flandrijski lev, trikrat zapored je namreč slavil na sloviti klasiki Po Flandriji (1949, 1950, 1951), v omaro pa je pospravil tudi tri rožnate majice (1948, 1951, 1955). Morda bi dosegel še neprimerno več, če ne bi pedal poganjal v zlatih časih italijanskega kolesarstva, ko si je cesto med drugim delil tudi z rojakoma Faustom Coppijem in Ginom Bartalijem, ki sta prav pri vrhu vseh izborov »naj vseh časov«. V marsikateri drugi državi in v marsikaterem drugem obdobju bi bil bržkone mož številka ena, takrat, neposredno po drugi svetovni vojni, v zlati eri italijanskega kolesarstva, pa so mu po vzoru na filmsko mojstrovino z istim naslovom pravili Tretji človek.
Kolesarski kronisti iz tistih časov pišejo, da Magni ni imel ne gracioznosti Coppija ne karizme Bartalija, je pa imel pogum, visok prag bolečine in srce. Če so Bartaliju zaradi žilavosti pravili tudi Železni mož, potem je bil Magni upravičeno poimenovan Lev. Če mu česa ni manjkalo, je bil to pogum, lev je znal zarjoveti, žilavost pa bi bila lahko njegovo srednje ime. Svoje pomanjkljivosti, predvsem tiste pri vožnji navkreber, je nadomestil s srčnostjo, nepopustljivostjo in neustrašnostjo, ki je sem in tja mejila na norost, njegovi vratolomni spusti so bili dih jemajoči. Povedano drugače: v eri žilavih mož bi težko našli bolj žilavega moža od možaka iz Toskane.
Kri, znoj in solze je bila njegova mantra. Imel je debelo kožo, figurativno in dobesedno rečeno, medtem ko so drugi z grozo pogledovali v nebo in temne oblake, si je on mel roke. Mraz, veter, dež in sneg so iz njega izvlekli tisto najboljše, morda je uživanje premočna beseda, a s svojim visokim pragom bolečine se je v tovrstnih razmerah, ki bi jih mnogi označili za brutalne, po navadi znašel kot riba v vodi. »Dež, veter in sneg so bili čudovita muzika za moja ušesa,« se je spominjal desetletja pozneje.
In čeprav je bil ob koncu dneva res pogosto v senci slovitih rojakov Coppija in Bartalija ter njunega legendarnega rivalstva, ki je razdelil italijanski škorenj, si je sem in tja vseeno utrgal svoj kos pogače. Povedano drugače, tudi njegovi podvigi so postali del urbane legende, nobeden pa bolj kot njegov epski boj z lastnim telesom in bolečino v maju in juniju leta 1956. Svoj sloves žilavega moža je dokončno in za vedno zacementiral na svojem zadnjem nastopu na Giru.
ZRAČNICA MED ZOBMI
Na start dirke je prišel kot branilec zmage, odločen, da se pri 36 letih poslovi v slogu. In res se je, pa čeprav se je zadnji tango najbrž odvil bistveno drugače, kot je pričakoval. Njegova kalvarija se je začela v dvanajsti etapi, ko je pristal na tleh, cena padca pa je bila zlomljena ključnica. »Ne moreš nadaljevati,« mu je dejal zdravnik. Odgovoril mu je tako, da je zavrnil mavčno oblogo, dodatno obložil »balanco« in nekako le odpeljal kronometer, ki je sledil naslednji dan. Potem so v nadaljevanju dirke na vrsto prišli Apenini, s tem, ko je cesta zavila navzgor, pa se je bolečina le še stopnjevala.
Idejo je bojda dal mehanik Faliero Masi. Del zračnice sta na enem koncu privezala na krmilo, drugi konec pa je pristal med Magnijevimi zobmi. In vse od tiste trinajste etape dalje so lahko gledalci na cesti uzrli to ekstravagantno figuro, ki je bila s spačenim obrazom sključena nad krmilo, pri tem pa grizla v gumo. Kot neka kreatura iz črne lagune je grizel v tisto gumo, si z njo pomagal pri zavijanju, predvsem pa je bil to najbrž način za sproščanje bolečin. Bil je to prizor za vse večne čase, a tu se zgodba ne konča, pravzaprav se šele začne.
Že čez nekaj dni je namreč znova grdo padel, pri vratolomnem spustu zaradi bolečin ni mogel normalno zavijati, zato je z zlomljenim komolcem pristal v obcestnem jarku. In zaradi bolečin v nezavesti. Ko je prišel k sebi, so ga na nosilih ravno nalagali v rešilni avtomobil. »Zavpil sem vozniku, naj ustavi avto.« Debelo so ga gledali, ko se je usedel nazaj na kolo in se pognal za karavano, ki je namenoma upočasnila. V nasprotju s pričakovanji je končal etapo. »Zdaj pa res ne moreš več nadaljevati,« so ga znova prepričevali v cilju, a se spet ni zmenil za nasvete zdravnikov.
In tako iz dneva v dan, s tistim gumijastim trakom med zobmi, vse do zloglasne in nepozabne 20. etape. Dneva, ko so tudi odrasli možje brez kančka sramu jokali. Bila je to etapa, ki ima eno najvidnejših mest v analih Gira. Bil je to ledeni pekel, karavano so namreč pričakale apokaliptične razmere, in bil je to dan, ko je Charly Gaul, morda poleg Marca Pantanija najbolj čistokrvni hribolazec, ki jih je kdajkoli dal ta šport, spisal eno najbolj nepozabnih poglavij v zgodovini italijanske pentlje.
PEKEL IN ANGEL V GORAH
Bilo je osmega junija 1956, ko se je med Meranom in Monte Bondonejem odvila ena najbolj ikoničnih etap vseh časov, ki jo še danes kronisti Gira označujejo s pridevnikom epska, ki pa je bila za kolesarje v karavani seveda vse prej kot to. Razmere so bile tako brutalne, da je rožnata majica Pasquale Fornara sestopila s kolesa in zatočišče poiskala na bližnji kmetiji, Gaula pa so morali v cilju zmrznjenega dobesedno odtrgati s kolesa, zmrznjeno obleko pa s škarjami zrezati z njega.
To je bil deveturni križev pot, ki je karavano popeljal prek štirih gorskih prelazov in skozi snežni vihar. Številni so odstopili, številni so vse skupaj kaj kmalu poslali k vragu, vključno s kolesarjem v rožnati majici, ne pa tudi Magni. Besede odstop pač ni bilo v njegovem besednjaku. Z gumijastim trakom med zobmi se je v snežnem metežu, pravzaprav snežnem viharju vseh viharjev, počasi vlekel proti cilju in na Monte Bondone prišel ducat minut za prej omenjenim neverjetnim Luksemburžanom, ki se ga je pozneje oprijel vzdevek Angel gora in ki je dan začel na 24. mestu, s šestnajstimi minutami zaostanka za vodilnim, končal pa ga je v rožnati majici.
Morda je Magnijev dosežek takrat in vse do danes ostal v senci Gaula in njegove življenjske predstave, Angel gora mu je pred nosom bržkone speljal največjo zmago kariere, o kateri bi še leta, desetletja pozneje možje pripovedovali svojim vnukom. A morda je prav to bistvo celotne zgodbe, da je bila potrebna nezemeljska oziroma angelska predstava, da je preglasila rjovenje ranjenega leva. Povedano drugače, čeprav rožnata majica na koncu dneva ni še četrtič pristala v njegovi omari, je bilo tistih nekaj dni morda celo najsvetlejša ura v karieri Tretjega človeka.
Velikana malih ekranov Ugo Tognazzi in Raimondo Vianello, ki sta tistikrat spremljala Giro, sta Magnija poimenovala Fiorenzo il Magnifico. In res je bil kljub od bolečine in trpljenja spačenemu obrazu ter zvitemu in polomljenemu telesu prav to – veličasten.
Umrl je leta 2012, le nekaj tednov pred 92. rojstnim dnevom. Morda celo najbolj čvrsti mož v športu, kjer čvrstih mož nikoli ni manjkalo, njegova podoba s tistim gumijastim trakom med zobmi pa podoba za vse večne čase, ki na neki način ponazarja vse bistvo kolesarstva. Kri, garanje, solze, znoj in slava.
Črnosrajčnik
Fiorenzo Magni je imel tudi temno plat oziroma recimo temu kontroverzna poglavja na svoji življenjski poti. Bil je na neki način popolno nasprotje Gina Bartalija, ne le na kolesu, ampak tudi ali predvsem v »resničnem« življenju. Če je namreč Bartali med drugo svetovno vojno sodeloval z odporniškim gibanjem in pomagal Judom, zaradi česar je bil desetletja pozneje razglašen za Pravičnika med narodi in je njegovo ime zapisano na Zidu časti v muzeju Yad Vashem, je bil Magni med drugim v svojih mladih letih tudi črnosrajčnik. Italijanski vojski se je pridružil leta 1940 in bi ognjeni krst moral prestati na afriškem bojišču, toda ladja, ki bi morala njegov regiment prepeljati na črno celino, se je potopila. Premeščen je bil v Rim, kjer je pričakal kapitulacijo, pozneje pa se je pridružil prostovoljni ljudski milici, tako imenovanim črnosrajčnikom, ki so bili podporniki fašističnega diktatorja Benita Mussolinija.
