Polovica na dopustu, polovica na bolniški

Če v tenisu govorimo o sveti travi, v kolesarstvu o sveti rumeni majici, potem bi v hitrostnem drsanju lahko govorili o posvečenem, mitskem ledu. Elfstedentocht, dirka enajstih mest, je mati vseh dirk. Nima točnega datuma, določa ga mati narava, ko se živo srebro spusti krepko pod ničlo, ko dvesto kilometrov dolga trasa zamrzne in je led debel vsaj petnajst centimetrov, takrat najbolj drsalni narod na zemeljski obli obsede maraton, ki ima več kot stoletno tradicijo. Sto šest let in le petnajst izvedb.

In tudi zato ni le dirka, je precej več kot to, je praznik, vsesplošna veselica, je nizozemska Planica in Zlata lisica, je hkrati super bowl in Pariz–Roubaix. Klasika s pridihom rokenrola. Pravzaprav je še več kot to, saj je tako redko na sporedu, da ima v očeh Nizozemcev, še posebej pa frizijske manjšine s severa države, mitski status. Zmagovalec pa dobi zvezdniški status za vse večne čase, o katerem razpredajo še generacije.

LETA 2012 SKORAJ
Pravijo, da je bila leta 2012, ko je vse kazalo, da jim jo bo po petnajstih letih znova uspelo izpeljati, in je bila nato odpovedana šele tik pred zdajci, polovica Nizozemcev na dopustu, druga polovica pa na bolniški. Prosto sobo v hotelu v Friziji je bilo v tistih dneh praktično nemogoče dobiti, državo pa je zajela kolektivna vročica, ki je z nižanjem temperatur le še naraščala. Številni nizozemski drsalci so bili prav v tistem času na svetovnem prvenstvu v Moskvi, a so imeli kovčke vseskozi v pripravljenosti in na dosegu roke, da bi se v vsakem trenutku lahko vrnili v domovino. V njihovih glavah namreč ni niti najmanjšega dvoma, kaj je pomembnejše, kaj je večje, večjega od Elfstedentochta – ni.

Pekel leta 1963

Do zdaj je bilo izvedenih le petnajst dirk enajstih mest, zadnja zdaj že daljnega leta 1997. Vsaka je zgodba, poglavje zase, vsak s svojimi junaki in žrtvami, vsaka po svoje mitska, a ena ima vendarle še posebno mesto v zgodovini dirke vseh dirk. Bilo je 18. januarja 1963, ko so bili pogoji tako peklenski oziroma polarni, da so dirko poimenovali »The hell of '63«, Pekel 1963. Nizke temperature in mraz, ki je zarezal do kosti, so bile krive za to, da je cilj videlo le 69 od približno deset tisoč drsalcev, v muzeju drsanja, da, tudi ta obstaja, v frizijskem mestu Hindeloopen pa je še danes razstavljen amputirani palec. Le ena od številnih žrtev brutalne, a nepozabne dirke.

Sven Kramer, bržkone najboljši drsalec 21. stoletja, ki je osvojil vse, kar se osvojiti da, bi marsikatero medaljo s svetovnih prvenstev in olimpijskih iger bržkone v trenutku zamenjal že samo za priložnost, da nastopi na dirki vseh dirk. Nekateri vso kariero zaman upajo, sanjajo, da se jim bo ponudila priložnost za nastop na dvesto kilometrov dolgi dirki po zamrznjenih kanalih, jezerih in rekah. Čeprav jim ni pisana na kožo, saj dvesto kilometrov pod milim nebom, figurativno rečeno, ni za elegantne dirkalne konje, ampak za kmečka kljuseta, vajena bolečine in mraza. Morda je vse skupaj še najbolje povzela oda, ki jo je v čast dirki zapisal eden izmed njenih mnogih častilcev. »Zamislite si neskončno reko ledu v pusti pokrajini. Zamislite si veter, ki vam reže v lica in nosi sneg v oči. Zamislite si zmrznjene prste, nosove in ušesa. Zamislite si najtežjo dirko na svetu. Zamislite si največji užitek.« Kri, znoj in slava, vsemu skupaj pa lahko dodamo še kakšno ozeblino ali dve.

ŽE SKORAJ DVE DESETLETJI
Tudi letos je skoraj zagotovo ne bo, mraz bi moral pošteno pritisniti, a tudi na severu stare celine se temperature gibljejo visoko nad lediščem. In mukotrpno ter vse bolj obupano čakanje se tako nadaljuje. Največja dirka pa počasi postaja dirka, ki je ni. Prihodnje leto bo minilo že dvajset let, odkar je bila mati narava nazadnje na strani najbolj drsalnega naroda na svetu. Ob podnebnih spremembah, globalnem segrevanju in posledično vse bolj milih zimah je vprašanje, kdaj bo spet. Dirka enajstih mest (p)ostaja še ena kolateralna žrtev globalnega segrevanja, Frizijci bi rekli največja. A upanje umira zadnje, ko bodo vremenski bogovi znova na njihovi strani, bo to dan za zgodovino. In za nacionalni praznik, ko se bosta ob progo zgrnila dva milijona gledalcev in ko se bodo omehčali tudi pregovorno neprijazni Frizijci. Ni vrag, da nekoč znova ...

DRSALNA JAMAJKA
Na Nizozemskem je sicer drsanje religija, oziroma bolje rečeno, je del vsakdanjika. Večina države leži pod gladino morja, zato so v preteklosti številni kanali, reke in jezera pozimi zamrznili, drsalke pa so postale in ostale prevozno sredstvo. Lahko bi zapisali, da imajo drsanje v genih, za nameček pa so Nizozemci v povprečju najvišji prebivalci zemeljske oble in jim je hitrostno drsanje pisano na kožo. V tem športu so posledično to, kar so denimo Jamajčani v sprintu.

Nesporno drsalni narod številka ena, na olimpijskih igrah v Sočiju so osvojili kar 24 medalj, osem zlatih, sedem srebrnih in devet bronastih, prav vse pa seveda v hitrostnem drsanju in vse razen enega brona v klasičnem drsanju, kot pravijo drsanju na dolge proge. Zanimiv je tudi podatek, da je bil nizozemski športnik leta kar sedemnajstkrat hitrostni drsalec. Samo za primerjavo, nogometaš je bil športnik leta le štirikrat, čeprav je ta država dala številne velemojstre poigravanja z okroglim usnjem.

Drsa torej staro in mlado, kralj Willem-Alexander je navsezadnje zaprosil kraljico Máximo prav na ledu, v drsalkah. Kralj je tudi eden srečnežev, ki je imel privilegij nastopiti na dirki vseh dirk, bilo je leta 1986, ko je kot osemnajstletni princ pod psevdonimom W. A. van Buren nastopil in povsem izmučen tudi končal dvesto kilometrov dolgo preizkušnjo vzdržljivosti telesa in duha.