Verjetno bi vse skupaj označili za največjo izmišljotino vseh časov. A bi se ušteli. Močno bi se ušteli!
V anglosaksonskih državah pravijo, da ima smrt tisoč obrazov, in v nasprotju s podobnimi oznakami iz našega vsakdana v tem primeru zagotovo ne gre za pretiravanje. Ravno nasprotno, starka s koso ima svojih podob zagotovo še precej več, nogometna igrišča in športne arene pa pri tem, žal, niso nobena izjema.
Praktično ves čas moramo poročati o tragičnih zastojih srca, usodnih krvavitvah zaradi počene anevrizme v možganih, tudi o nesrečnih trkih v betonske reklamne panoje in, nazadnje, o primeru iz Brazilije, kjer je 17-letnik umrl, potem ko sta se z nasprotnim nogometašem z obilico skrajne smole zaletela z glavama.
Tudi v tem pogledu je nogomet kot življenje, tragedija ter z njo smrt sta za najbližjim vogalom, in to celo če se osredotočimo zgolj na najbolj neposredne in aktivne udeležence nogometnih tekem, kaj šele na izgrede na tribunah, bolezenska stanja gledalcev, obračune s policisti in tako naprej in tako naprej.
Nogometaši so umirali, umirajo in bodo umirali, šov bo prosto po Freddieju Mercuryju šel naprej, določeno število smrtnih žrtev pa tako v nogometu kot v športu na splošno zahtevajo, so zahtevali in bodo zahtevali tudi udari strel.
Sploh nogomet je eden tistih športov, ki ga v času neviht in tako imenovanega bliskanja praviloma ne prekinejo; v popolnem nasprotju z denimo odbojko na mivki, kjer zaradi specifične nevarnosti kovinskih drogov in golih teles ničesar (in tega se zelo strogo držijo) ne prepuščajo naključju. Primerov smrti te vrste je v nogometni zgodovini kar nekaj, temu obrazu zlovešče gospe pa pripada tudi neslavni rekord po številu smrti nogometašev med eno samo tekmo.
Nepotrjena in povsem neuradna lestvica pravi, da udaru strele s tremi žrtvami pripada tudi drugo mesto, medtem ko naj bi si tretjega delila z usodnim trkom dveh nogometašev. Potrjeno in uradno pa je prepričljivo spredaj neverjetna številka enajst, ki za nameček s seboj nosi eno najbolj bizarnih zgodb v športni zgodovini. Pa ne le v športni. Nikakor ne le v športni.
VEZISTI SKUPAJ, BRANILCI OB NAPADALCIH, A VENDARLE
Bil je konec oktobra leta 1998 in preteklo je ravno eno leto, odkar so Zaire preimenovali nazaj (nazadnje je bil to leta 1971) v Demokratično republiko Kongo. Točneje, bil je 28. oktober omenjenega leta, ko sta se v vzhodni provinci te države z imenom Kasai pomerili povsem neznani ekipi s povsem neznanima imenoma Bena Tshadi in Basanga. Čeprav je tekma menda imela precejšen lokalni pomen, je o natančni ravni tekmovanja, razsežnostih srečanja in rezultatskem poteku znanega izredno malo.
V državi je namreč tedaj divjala državljanska vojna in svet ne za obračun ne za ekipi zagotovo ne bi slišal nikoli, če se na dvoboju obskurne športne vrednosti (vsaj z gledišča mednarodne javnosti) ne bi zgodilo nepredstavljivo in še danes povsem nepojasnjeno. Pa smo tam, pa smo na začetku zgodbe, na katerem ste verjetno mislili, da vas nekdo vleče za nos.
Torej, tistega oktobrskega večera se je na prizorišču razbesnela huda nevihta, po nebu so, kot radi rečemo, švigale strele, odgovorni pa so ocenili, da tekme ni treba prekiniti. Kar so zelo drago plačali. Ena od strel je namreč kar naenkrat udarila v zelenico in povzročila epsko razdejanje. Ob igrišču je poškodovala trideset ljudi; večinoma je šlo za navijače, funkcionarje in člane tehničnega osebja, ki pa so vsi preživeli brez hujših posledic.
Povsem drugače je bilo na igralni površini, kjer je v grozljivem prizoru obležalo enajst negibnih igralcev. Enajst trupel, kot se je na veliko žalost izkazalo pozneje. Enajst je v nogometu seveda zelo posebna številka, toliko je kajpak članov ene ekipe in že samo po sebi je število smrtnih žrtev neverjetnega dogodka tudi na simbolni ravni precej neobičajno. A to dejstvo je zgolj začetek in ni nič v primerjavi s skrajno bizarnimi razsežnostmi nesreče.
Mrtva je namreč obležala celotna enajsterica ene ekipe, medtem ko je celotna enajsterica druge ostala na nogah in bila za nameček skrajnosti popolnoma nepoškodovana. Tako je, nihče ni bil poškodovan, po pričevanjih ni nihče sploh ničesar čutil, medtem ko so bili vsi nasprotniki na mestu mrtvi. In to, kar je pri vsem skupaj dodatno zanimivo, kljub temu da je v trenutku udara tekma normalno tekla in da so bili igralci med seboj normalno pomešani. Kot pač na vsaki tekmi: vezisti so se borili za prostor, branilci so stali ob napadalcih in tako naprej.
ENAJST FANTOV, STARIH MED 20 IN 35 LET
Pomagati niso mogli nikomur od članov ekipe Bena Tshadi. Zdravniške službe so pri nekaterih navidez manj poškodovanih igralcih sicer poskusile z oživljanjem, a zaman. Drugi so bili tako ali tako opečeni do te mere, da kakršnokoli zdravniško posredovanje sploh ne bi imelo smisla.
Si predstavljate prizor? Enajst fantov, starih med 20 in 35 let, je v enakih dresih negibno ležalo, enajst drugih v drugačnih majicah pa je s šokom v očeh spremljalo apokaliptične dogodke ekstremne nenavadnosti.
Praktično takoj je bilo vsakomur jasno, da večina žrtev pripada eni ekipi in da je večina druge ekipe preživela. Ko so sčasoma spoznali, da je bila strela selektivna prek vseh razumnih meja, pa se je šok še okrepil in kljub tedanji izraziti zaprtosti države se je novica začela širiti po svetu. Lahko uganete, na kaj je pri tem naletela najprej? Jasno, nihče ji ni verjel, posmehovali so se ji kot domnevno tipični afriški neumnosti in kot nesmislu brez primere.
Celo tisti mediji, ki zadeve hitro vzamejo za suho zlato in jih ne preverjajo, so objavo zadržali, saj so se preveč bali, da bi se povsem osmešili. Še bolj kredibilna občila pa so potrebovala nekaj dni, preden so zadevo večkrat preverila in prišla do spoznanja, ki še danes velja (najmanj v prenesenem pomenu) za nezemeljsko. Do spoznanja, da se je res zgodilo in da je bila črna bilanca res taka, kakršni se tisti, ki za ta dogodek vedo, še vedno močno čudijo.
Zadeva se nikoli ni razširila tako, kot bi se razširila danes, za kar obstaja več razlogov. Zaradi omenjene vojne ni bilo dodatnih informacij, počasi so kapljale šele z leti in zgodbo je bilo praktično nemogoče nadgraditi. Ob tem pa je bil svetovni splet, kakršnega poznamo danes, še v povojih in ni omogočil niti približno takega pretoka informacij, zgodb ter videoposnetkov.
Mimogrede, navsezadnje sloviti Bill Gates še v svoje windowse z letnico 95 sploh ni želel umestiti spletnega brskalnika in si je premislil šele pozneje, kar o globalizacij informacij leta 1998 pove dovolj. Prav mogoče je torej, da je večina med vami za vse skupaj prvič slišala šele na tem mestu in celo po vsem tem se zagotovo še vedno ukvarjate z vsaj delno, če že ne popolno nejevero.
STROKOVNJAK: SEŠTEVEK POJASNLJIVIH ELEMENTOV
Če boste vzeli v roke telefon in po naši državi klicali ljudi, ki se na udare strel spoznajo iz tega ali onega razloga, boste na nejevero naleteli tudi pri večini njih. Mi smo poskusili, mnogi so želeli ostati anonimni in so se, ko smo jih vendarle prepričali, lotili brskanja po arhivih. Morda zaradi izjemne zanimivosti dogodka to počnejo še zdaj, ko so se prepričali o resničnosti neverjetnega. Zato pa smo drugačen odziv dobili na naslovu Vladimirja Djurice z Elektorinštituta Milan Vidmar. Iz Ljubljane.
Gre za institucijo, ki se v Sloveniji ukvarja z udarom strele, Djurica pa na tem področju velja za enega največjih (če ne kar največjega) strokovnjakov na sončni strani Alp. "Dogodek seveda poznam in ga lahko potrdim vsakomur, ki mu iz tega ali onega razloga ne verjame. Zgodilo se je in vsake toliko se vrača v pogovorih s kolegi s tega področja, s katerimi občasno razpravljamo o mogočih razlogih za to skrajno nenavadnost," nas je skorajda dobesedno pozdravil s takojšnjim spoznanjem, da bomo prišli precej dlje kot s predhodnimi klici in da bo naša zgodba o nenavadnosti vseh nogometnih nenavadnosti dobila zanimiv strokovni vidik.
"Seveda ne morem ponuditi kakšnega čisto konkretnega odgovora, imam pa teorije, imam mogoče razloge. Pri čemer je treba vedeti, da je zagotovo šlo za več elementov, za več razlogov, ki so v spletu okoliščin s seštevkom dali kakšen odstotek ali še manj možnosti za tak dogodek," je dejal Djurica in bil te teorije oziroma mogoče razloge seveda pripravljen deliti: "Razliko med življenjem in smrtjo lahko predstavlja že to, kako v tistem trenutku stojite na tleh. Odločilno vlogo lahko igrajo bolj ali manj razmaknjene noge in prav mogoče je, da se je po naključju nekaj nogometašev ene ekipe po tem kriteriju razlikovalo od nogometašev druge ekipe, ki so stali v bližini. Nadalje je lahko pomembno, ali imate na tleh obe nogi ali zgolj eno. V trenutku udara je naključje ponovno lahko poskrbelo za to, da je bilo nekaj igralcev istega moštva delno v zraku, bližnji igralci drugega pa ne. Potem pa je tu še material. Ne material dresov, ki najprej pridejo na misel, saj se med ekipama zagotovo razlikujejo. Ta material po mojem mnenju ne more odigrati vloge, zato pa je drugače s čevlji. Če je spet prišlo do razlike med nekaj posamezniki ene in druge ekipe, lahko dobimo razlog za še nekaj smrti."
ČRNA MAGIJA, VRAČ IN PREGANJANJE
Če torej povzamemo: taki in podobni vzroki so lahko poskrbeli vsak za nekaj primerov razlike med življenjem in smrtjo, po neverjetnem naključju pa je v vsakem od primerov krajšo potegnila ista ekipa.
Za nameček so srečo imeli tudi sodniki, poškodovane ob igrišču pa je precej lažje pojasniti in so precej bolj logični. "Natanko tako, to je najbolj verjetna razlaga, k nadaljnjemu raziskovanju in analizi pa bi seveda pomagal boljši posnetek. Na njem bi resnično bilo mogoče videti nekatere elemente, jih primerjati. Vzorci čevljev bi dodatno pomagali, a seveda nimamo ničesar od tega. Iz tega, kar je na voljo in s čimer sem se nekoliko ukvarjal, je mogoče ugotoviti zelo malo," je še dejal Djurica, ki je prepričan, da bi bilo v idealnih razmerah za delo zadevo kljub ekstremni nenavadnosti mogoče povsem pojasniti z znanostjo.
No, v Demokratični republiki Kongo so se pred slabimi sedemnajstimi leti mnogi stvari lotili precej drugače. Čeprav so podatki skopi in jih iz že omenjenih razlogov nikoli ni bilo mogoče preveriti, se je preživela ekipa po večini zagotovil znašla v precejšnjih težavah. Številna moštva proti njej niso hotela igrati in so njenega vrača, ki je običajen uslužbenec številnih srednjeafriških športnih klubov, obtoževala izvajanja tako imenovane črne magije.
Pojavila se je celo govorica, da nesrečno moštvo v tistem času iz neznanega razloga ni imelo vrača in da je kolega na drugi strani to izkoristil z urokom nasprotne ekipe. Nekoliko ponesrečenim urokom, saj gospoda z domnevnimi sposobnostmi nihče ni obtoževal neposredne želje po smrti enajstih ljudi. Zaradi obtožb s tega področja pa so bojda tudi osebno preganjali mnoge preživele igralce in nekateri med njimi naj sploh ne bi mogli nadaljevati karier.
Sliši se kruto, ob znanstvenem pojasnilu še toliko bolj, toda verjetno bi, če bi morali igrati v vrstah naslednjega nasprotnika čudežno preživelega moštva, tudi vi premislili (najmanj) dvakrat in se v najmanj skrajnem primeru tekme ne bi lotili z lahkim srcem. Zagotovo nekaj takega velja za nas, to smo vam kljub popolni odsotnosti vere v višje sile in kljub pogovorom z znanstveniki pripravljeni priznati brez kakršnihkoli zadržkov.