Stvari je poskušal pravočasno urediti še, ko je bil na Cipru, nato je na zadevo pozabil, po neprostovoljni vrnitvi domov pa tu doživljal nočne more. K rešitvi njegovega statusa je po dveh letih kalvarij pripomogel šele članek v tedniku Mladina.
V Ljubljani rojeni nogometaš bosanskih staršev je svojo nogometno kariero začel pri vevški Svobodi in nato nadaljeval pri Slovanu, pri katerem je tudi debitiral v takratni prvi republiški članski ligi. Imel je tudi štipendijsko pogodbo z Olimpijo, vendar ta ni kazala velikega zanimanja, da bi zaigral zanjo.
Zato se je leta 1984 odločil za prestop v banjaluški Borac, za katerega je igral pet sezon in z njim leta 1988 kot drugoligaš osvojil jugoslovanski pokal po senzacionalni zmagi z 1:0 sredi Beograda nad Crveno zvezdo. Leto pozneje se je skupaj z ljubljansko Olimpijo z njimi prebil tudi v prvo ligo. Nato so ga zvabili v vrste Rijeke, kjer pa je kmalu prišel v nemilost pri trenerju Vladimirju Lukariću, ker je brez njegovega dovoljenja odšel na pogreb svoje poročne priče.
Leta 1990 se je Suad kot 27-letni igralec odločil, da svoje znanje pokaže tudi zunaj meja takratne skupne države. Izbral si je Ciper in tam dve leti uspešno igral za Apollon iz Limassola, se nato za eno leto vrnil v Slovenijo k celjskemu Publikumu, nato pa še tri leta spet igral na Cipru.
Ko se je leta 1996 neprostovoljno vrnil domov, pa ga je tu pričakal šok – v registru prebivalcev Slovenije ni bil vpisan, zato ni imel pravice do slovenskega državljanstva. Brez njega je ostal še dve leti.
Suad Beširević
Datum rojstva: 4. marec 1963
Kraj rojstva: Ljubljana
Igralni položaj: napadalec
Igralska kariera: Svoboda Ljubljana (1977 do 1983), Slovan (1983–1984), Borac Banja Luka (1984–1989), Rijeka (1989–1990), Apollon Limassol (1990–1992), Publikum Celje (1992–1993), APEP Pitsilia (1993–1994), Aris Limassol (1994–1995), Omonia Aradippou (1995–1996)
Trenerska kariera: Ljubljana (2002–2003), Olimpija (2003–2004), Bela krajina (2005–2006), Šenčur (2007–2011), Svoboda (2011–2012), Bled (2012–2014), Jesenice (2014–)
IZBRISAN BREZ VEDNOSTI
Suad je ves ta čas hodil od Poncija do Pilata, tudi na ministrstvo za notranje zadeve, ter dokazoval, da je v Sloveniji rojen, da je tu hodil v šolo in igral nogomet za mlajše selekcije slovenske reprezentance. O tem je imel vsa potrebna potrdila, a mu vse to ni prav nič pomagalo: "Kar zadeva mene, je bilo vse normalno. Tam je delala neka tajnica, ki me je poskušala prepričati, da sem državljan Bosne. Vseskozi sem bil slovenski državljan in ne vem, kaj se je dogajalo. V času, ko sem bil na Cipru, so me izbrisali, ne da bi sploh vedel za to."
"S Cipra sem sestri pravočasno poslal tudi vse potrebne dokumente, naj jih ureja ona. Ko je z njimi že prišla na matični urad, pa so ji razložili, da moram tja priti osebno. To sem v prvenstvenem premoru, saj prej ni bilo mogoče, tudi storil, le da že po predpisanem roku, zato mi tega niso hoteli upoštevati. Sam takrat nisem mogel pravočasno priti v Slovenijo, medtem ko nekateri, ki so bili tu, tega niso izkoristili. Mislil sem, da se bodo stvari nekako le uredile, in še naprej igral na Cipru."
Leta 1992 se je Suad za eno sezono vrnil v Slovenijo in tu zaigral za celjski Publikum. Ker je še vedno imel jugoslovanski potni list, je za Celjane igral kot tujec, za kar mu je bilo takrat vseeno. Nato se je še za tri leta vrnil na Ciper, si tam uredil življenje, odprl lokal in na otoku, ki si ga delijo Grki in Turki, nameraval ostati tudi po koncu kariere.
Zdaj trener na Jesenicah
Suad Beširević se je po uspešni igralski karieri posvetil delu trenerja. Začel je pri takratnem prvoligašu Ljubljani, najbolj na očeh pa je bil v sezoni 2003/04 kot trener Olimpije, ki jo je vodil tudi na dveh tekmah pokala Uefa proti slovitemu Liverpoolu. Pozneje je treniral še Belo krajino, Šenčur, Svobodo in Bled, v novi sezoni pa bo trener članske ekipe Jesenic, ki so se letos prebile v tretjo ligo – center. Kot pravi, bi si želel svoje trenersko znanje še kdaj preizkusiti tudi v prvoligaški konkurenci, za kar pa potrebuje Pro licenco; sam ima le licenco A.
NA CIPRU OSTAL BREZ VIZUMA
Potem ko mu je rdeči jugoslovanski potni list leta 1996 potekel in ni imel več ustreznih papirjev, je moral Ciper zapustiti. "Da bi lahko zaprosil za njihovo državljanstvo, bi moral na Cipru živeti osem let, jaz pa tam nisem bival niti šest let. Ker mi je potekel potni list, nisem več dobil niti delovnega vizuma, da bi tam lahko vsaj še naprej delal in igral," je Suad pojasnil, zakaj kljub drugačnim željam ni ostal na zanj sanjskem otoku.
S pretečenim starim potnim listom je imel prve težave že ob prihodu v Slovenijo. Ko je prišel na Brnik, mu je carinik rekel, da mora nazaj v Avstrijo, od koder je priletel z Dunaja, na letališču pa je potem moral tudi prespati. "Sestra je šla na bosansko veleposlaništvo, da bi mi uredila kakršenkoli papir, s katerim bi lahko vstopil v državo, a so ji rekli, da ji ne morejo dati ničesar, saj me ni v nobeni njihovi evidenci. Nato so ji le dali neki nadomestni potni list in ji povedali, da imam za ureditev stvari tri dni časa. Tri dni sem bil tako dejansko državljan Bosne in Hercegovine. S tem potnim listom sem potem šel na Hrvaško, kjer mi je prijatelj posodil potni list, da sem prečkal slovensko-hrvaško mejo," je Suad opisal, kako je sploh prišel v Slovenijo.
DVE LETI BREZ VSEH PRIHODKOV
Težave so se nato samo še nadaljevale. Ob obisku matičnega urada so mu preprosto pojasnili, da nima več slovenskega državljanstva. "Vztrajali so pri tem, da svoje vloge nisem oddal pravočasno, da me nimajo v evidenci, in trdili, da ne morejo narediti ničesar," danes opisuje takratno dogajanje.
Suad je po vrnitvi v Slovenijo dve leti živel zelo bedno življenje. Tik pred tem se je tudi ločil, pri čemer nekdanja žena, ki ima hrvaški potni list, tovrstnih težav ni imela, enako velja tudi za njuno hčer. "Ko sem se vrnil, sem bil dve leti praktično brez vseh prihodkov. Tiste, ki sem jih imel, sem hitro zapravil. Tudi na banki brez osebnega dokumenta nisem mogel dvigovati denarja. Nekaj sem ga sicer prinesel s sabo, kar mi je ostalo od lokala, prodal sem tudi avto, BMW 525, ki je bil vreden takratnih 40 tisoč mark. Zanj sem potem dobil devet tisoč mark, a pomembno mi je bilo le, da dobim vsaj nekaj. Ko se včasih spomnim na to, mi je malce hudo, saj vem, da bi bilo moje življenje brez tega izbrisa lahko drugačno. No, v življenju je tako, da greš enkrat gor in drugič dol. Zdaj ni več kaj spremeniti, kar je bilo, je bilo."
Pušnik je pravi za Olimpijo
Kot nekdanji trener Suad Beširević še vedno pozorno spremlja, kaj se dogaja v vrstah ljubljanskega ligaša Olimpije. Prav zato je bil vesel, ko je izvedel, da bo delo z ekipo prevzel Marijan Pušnik.
"Še preden so izbrali novega trenerja, sem v neki družbi dejal, da če je kdo pravi trener za Olimpijo, potem je to Marijan Pušnik. enim in vem, da bo Olimpija igrala dober in dopadljiv nogomet ter da bo imel tudi disciplino. Ne vem pa, kakšne ambicije ima novo vodstvo kluba. Klub, kot je Olimpija, bolj kot prodajo igralcev potrebuje rezultat, ki zanima navijače. Šele potem se bo začelo vračati tudi občinstvo. Pušniku pa vsekakor želim veliko sreče in prepričan sem, da bo svoje opravil," bo Suad z zanimanjem spremljal nadaljnje dogajanje.
REŠITELJA ŠTAMCAR IN BANDELJ
Do preobrata pri zadevi je prišlo šele leta 1998, ko je novinar Mladine Miha Štamcar napisal članek o njegovi usodi. "Ta članek je veliko pomagal, saj sem 14 dni po tem, ko je izšel, že dobil potrebne papirje. Novinar, s katerim sva se poznala še iz nogometnih časov, me je poklical in razkril sem mu svojo zgodbo. Na srečo je poznal tudi takratnega notranjega ministra v vladi Janeza Drnovška, Mirka Bandlja. Z njim sta prišla v stik po objavi članka in Miha mu je povedal, da me pozna še kot otroka Slovana in da ne razume, kako da nimam papirjev, da sem slovenski državljan. Kot mi je razložil, mu je minister presenečen dejal, da primera ni poznal in je bil začuden, da je kaj takega mogoče. Obljubil je pomoč in v 14 dneh sem potrebne papirje tudi dobil. Potem težav ni bilo več," je novinarskemu kolegu še danes hvaležen za pomoč.
Ne glede na vse, kar se mu je dogajalo, Suad v nasprotju z nekaterimi drugimi izbrisanimi države nikoli ni tožil ali ukrepal kako drugače: "Od države nikoli nisem ničesar zahteval. Kljub storjeni krivici se mi s temi stvarmi preprosto ni dalo ukvarjati."
