Prvi veliki poraz Olimpije: Niti v najbolj norih sanjah

Leto 2000 je ob prelomu stoletja prineslo nekaj prelomov tudi v slovenskem športu, med drugim prve olimpijske kolajne za samostojno Slovenijo, ki so jih v Sydneyju osvojili Rajmond Debevec, Iztok Čop in Luka Špik. Do preloma pa je prišlo tudi v košarki, ko naslov državnega prvaka prvič ni pristal v vitrinah Olimpije.

Vse od osamosvojitve dileme, kdo bo osvojil naslov košarkarskega državnega prvaka v samostojni Sloveniji, tako rekoč ni bilo. Vsa leta je bila ljubljanska ekipa v slovenskem prostoru suverena. Nasprotnikom je tu in tam podarila kakšno zmago, glede naslova, ki ga je bilo nujno osvojiti za nastopanje v evropski ligi, pa nikoli ni bilo vprašanja. Malce bolj za nohte je Ljubljančanom šlo le v turbulentni sezoni 1995/96, ko je po začasnem slovesu Zmaga Sagadina sredi prejšnje sezone trenersko žezlo v roke vzel Peter Vilfan, a že po nekaj tekmah odstopil. Sredi sezone je bil nato zamenjan tudi njegov naslednik Janez Drvarič, vsaj domačo sezono pa je nato reševal Žarko Đurišić. Z njim v vlogi trenerja je bila nato Olimpija v finalu DP s 3:1 v zmagah vendarle boljša od Interierja iz Krškega, ki ga je tisto leto treniral dolgoletni Sagadinov pomočnik Tomo Mahorič, ključna igralca pa sta bila Ariel McDonald in Mario Kraljević. Oba sta nato že naslednje leto pristala v Ljubljani in obilno pripomogla k uvrstitvi Olimpije na zaključni turnir evrolige. V vseh drugih sezonah se je ekipa iz Tivolija skozi slovensko ligo večinoma sprehodila in tudi pred sezono 1999/2000 ni kazalo, da bi bilo lahko kaj drugače.

Prav pred začetkom omenjene sezone so v Ljubljani spet sestavili ekipo, ki je bila vredna vsega spoštovanja. Šlo je za posrečeno zmes izkušenosti in mladosti, z Juretom Zdovcem in Slavkom Kotnikom na eni ter Markom Milićem, Sanijem Bečirovićem, Primožem Brezcem in enem največjih talentov evropske košarke, Litovcem Šarunasom Jasikevičiusom na drugi strani. Celo občasni reprezentant Slavko Duščak je, tudi na tekmah s Krko, pobiral zgolj drobtinice. Čeprav je zaradi poškodbe moral sezono predčasno končati center Emilio Kovačić, je bila to še vedno vsega spoštovanja vredna ekipa, ki je za vse druge slovenske ekipe delovala kot z drugega sveta.

OPOZORILO ŽE PROTI LAŠČANOM
Ljubljančani so vse sile v tisti sezoni usmerili v evropsko ligo in bili v njej tudi dokaj uspešni. Po zmagi nad Olympiacosom so se prebili v četrtfinale in tam z 1:2 v zmagah izpadli proti Barceloni. Za zaključek sezone na domači sceni pa jim je očitno zmanjkalo goriva. Da bi lahko zašli v težave, je pokazal že redni del prvenstva. Po porazu v zadnjem krogu so morali prvo mesto prepustiti ekipi Pivovarne Laško, s katero so izgubili zadnje srečanje v tivolski dvorani. Zanj so Laščani plačali kar visok davek, saj so prvenstvo zaradi poškodb na tej tekmi predčasno končali njihovi ob Milanu Goljoviću glavni aduti Mileta Lisica, Boštjan Nachbar in Gregor Hafnar. Po tej tekmi so bili v taboru Laškega precej jezni nad domnevno grobostjo Olimpijinih igralcev. Nachbar je denimo obsodil Slavka Kotnika, da je njega in Lisico poškodoval namerno in da sta bila njegova prekrška zahrbtna. Po drugi strani je prah dvigoval še Olimpijin strateg Zmago Sagadin z izjavami, da so grobo igrali Laščani in da je Olimpija tekmo izgubila zaradi slabega sojenja.

PUKL NI PISKAL PREKRŠKA
Pred polfinalnimi obračuni je kazalo, da Ljubljančani na poti do finala proti Krki ne bodo imeli težav. Večina je pričakovala precej bolj napet drugi polfinale, v katerem so se oslabljeni Laščani merili s Slovanom, ki je imel v svojih vrstah med drugimi tudi Jako Lakoviča, Marka Maraviča, Ernesta Novaka in Vladimirja Boiso. No, obrnilo se je ravno v nasprotno smer. Medtem ko so Laščani s slovanovci opravili že po dveh tekmah, v Ljubljani sicer šele po podaljšku, so Novomeščani Olimpijo šokirali že z zmago na prvi tekmi v Tivoliju. Največ po zaslugi Matjaža Smodiša, Sama Gruma in Dragiše Drobnjaka je Krka, ki je vodila večji del tekme, sploh prvič v zgodovini kluba za točko porazila Olimpijo, za katero je tik pred koncem Primož Brezec zgrešil drugi prosti met za podaljšek. Čeprav so bili vsi prepričani, da se v Novem mestu tri dni kasneje zgodba ne more ponoviti, pa se je to dejansko zgodilo. Tekma v nabito polni dvorani Marof se je začela po ljubljanskem okusu, saj varovanci trenerja Sagadina vodstva s 24:15 niso izpustili iz rok. Na začetku drugega dela so ga povišali celo na 12 točk (46:34), vendar se Novomeščani niso predali. Vztrajno in s pomočjo napak ljubljanskih igralcev so nižali zaostanek in štiri minute pred koncem povedli s 55:54. Sledila je dramatična končnica, v kateri so imeli domačini boljše živce in natančnejšo roko, medtem ko Ljubljančani zadnjih sedem minut niso več zadeli iz igre. Dobrih deset sekund pred koncem je Kotnikov met blokiral Smodiš, odločilni koš pa je dve sekundi pred iztekom časa dosegel Simon Petrov. 1,71 sekunde do konca je Milić izpod koša podal Bečiroviću, ki je vrgel s skoraj polovice igrišča, Jevtović pa je ob tem nad njim napravil neumen prekršek. Sodnika Kovačič in Pukl (da, isti Pukl, ki je nedavno sodil zaključni turnir evrolige v Madridu) sta se po posvetu s časomerilcem odločila, da je Bečirović vrgel že po izteku časa, in odpiskala konec tekme. Domači košarkarji so si po vsesplošnem navdušenju popadali v objem, Olimpija pa je vložila pritožbo, saj se čas po njihovem mnenju ob prekršku nad Bečirovićem še ni iztekel. Komisija za pritožbe je nato ljubljansko pritožbo zavrnila.

SAGADIN SI JE PREMISLIL
Odzivi po tekmi so bili seveda različni in burni. Medtem ko je Zmago Sagadin po stari navadi za poraz spet okrivil sodnike ("Na koncu sta stvari vzela v roke sodnika, ki pod košem nista piskala očitnih prekrškov nad Jasikevičiusom in Kotnikom, pa tudi prekršek nad Bečirovićem je bil storjen še pred koncem tekme. Vse skupaj nima več nobenega smisla, saj se nam takšne stvari dogajajo že vso sezono.") in potem celo napovedal svoj odhod iz Olimpije ("V teh razmerah, ko s strani KZS in sodniške organizacije stalno dobivam polena pod noge, ne želim več delati," je razlagal še dan po tekmi), so v Novem mestu slavili zmago. "Že prva tekma je pokazala, da Olimpija ni v formi, v kakršni je bila v evropski ligi. Mi smo tako zagrabili ponujeno priložnost in jo tudi izkoristili. Tako kot sem pričakoval, je odločila le ena žoga," je po tekmi dejal trener Krke Ivan Sunara, ki je opozoril, da morajo na enak način odigrati tudi finalne tekme s Pivovarno Laško. Čeprav so si z oslabljenimi Laščani na prvi domači tekmi privoščili poraz, so vendarle slavili s 3:1 v zmagah; zadnjo tekmo doma so dobili z 68:65.

Leto 2000 je bilo tudi leto, ko je prišlo do delitve na Fibino suproligo in Ulebovo evroligo, kar je pomenilo, da sta se edinkrat doslej igrali dve različni ligi. Dokler se to še ni vedelo, je kazalo, da se bo Olimpija morala sprijazniti z igranjem v takratnem pokalu Saporta (današnji evropski pokal), a je bila nato med prvimi klubi sprejeta v družino Uleba, katerega liga je bila nato že v prvi sezoni vsaj enako močna, če že ne močnejša od suprolige. Tudi Sagadina so uspeli prepričati, da je pogodbo s klubom podaljšal za še dve sezoni, tako da dolgoročnejših posledic za ljubljanski klub poraz z Novomeščani vendarle ni prinesel. "Po porazu s Krko sem resno nameraval odstopiti s položaja trenerja, a podpora IO me je prepričala v nasprotno, tako da zdaj, ko vsi ostajajo, res ne bi bilo moralno oditi. Ravno tako je k moji odločitvi pripomoglo na stotine pisem, ki sem jih v teh dneh prejel v glavnem od privržencev domačega kluba, čeprav so bila vmes seveda tudi drugačna, kar pa sem pričakoval," je razlog, zakaj si je premislil, navedel Sagadin.

Novomeščani so v naslednji sezoni dokaj uspešno nastopali v pokalu Saporta (preselili so se v Športno dvorano Leona Štuklja, ki za igranje na najvišji ravni takrat še ni bila premajhna), premagali tudi poznejše zmagovalce Maccabi ter se poslovili s polovičnim izkupičkom zmag in porazov v svoji skupini. Potem ko so naslov slovenskega prvaka osvojili še leta 2003, so za nekaj časa poniknili, nato pa zadnjih pet let zaporedoma osvajali slovenski vrh. Podatek, da je Olimpija svoj zadnji naslov državnega prvaka osvojila leta 2009, se danes večini ne zdi niti približno tako nenavaden, kot se je pred petnajstimi leti zdelo nenavadno, da je slovenski prvak lahko nekdo drug kot najbolj trofejen slovenski klub ...

Z ENO NOGO ŽE NA DOPUSTU
Za junaka zmage Novomeščanov Simona Petrova in Matjaža Smodiša je takratni uspeh proti Olimpiji in prvi naslov prvaka za Krko še danes eden izmed lepših spominov na njuno igralsko kariero. Ne nazadnje jima je to pomenilo tudi odlično odskočno desko za njeno nadaljevanje. To še posebej velja za Smokija, ki je z bolonjskim Kinderjem že naslednje leto zmagal v Ulebovi evroligi.

Petrov, ki je nazadnje deloval kot trener Slovana, zdaj pa si išče nov klub, zmagi nad Olimpijo in poznejši naslov prvaka šteje za enega od vrhuncev svoje kariere. "Olimpija je takrat imela res izvrstno zvezdniško zasedbo in veljala za domala nepremagljivo. No, vseeno nam jih je uspelo premagati, česar se še vedno spomnim z veseljem. Igralci Olimpije so bili bolj usmerjeni v evroligo in v to, da bi naslednje leto igrali v še boljšem klubu, tako da so v končnici prvenstva nekoliko izgubili motiv, za preostale pa je bil seveda cilj, da jih premagajo. Tudi mi s Smodišem in Nakićem na čelu nismo imeli slabe ekipe. Vsekakor pa je to dogodek v karieri, ki ti za vedno ostane v spominu," pravi Petrov, ki ima zadnjo tekmo v Novem mestu tudi posneto na videorekorder, a si posnetka že dolgo ni ogledal. "Morda bo to kdaj zanimalo otroke," je še dodal.

Matjažu Smodišu pa je v povezavi s tekmama proti Olimpiji in poznejšim naslovom prvaka najbolj ostalo v spominu, da so bili takrat z eno nogo že na dopustu. "Da bi lahko premagali Olimpijo, nihče ni pričakoval niti v najbolj norih sanjah. Na dveh tekmah, ki smo ju odigrali odlično, so se stvari lepo izšle. Na roko nam je šlo prav vse, kar nam je lahko šlo. Premagali smo nasprotnika, ki je bil v tistem trenutku velikan ne le slovenske, ampak tudi evropske košarke. Zame so to zelo lepi spomini," danes pravi Smoki, ki je v enem od intervjujev za Ekipo takrat dejal, da za Olimpijo nikoli ne bo igral, članek s tem naslovom pa so nato obesili na oglasno desko pred dvorano Marof ...

Matjaž je lani ob pomoči Športnega društva Troti, ki igra v rekreativni ligi, organiziral tudi srečanje z igralci takratne generacije, ki so se veselili prvega naslova državnega prvaka za novomeško košarko. "Eden od trenerjev, ki dela tako pri Krki kot pri Trotih, je predlagal, da bi poskušali zbrati skupaj ekipo, ki je bila prvak. Na lanski božič smo to tudi udejanjili. Prišli so skoraj vsi in prav lepo je bilo zbujati spomine na tisto leto," je bil dogodka vesel novomeški košarkar z največ trofejami, tudi trikratni evropski klubski prvak, ki se strinja, da je tudi ta naslov pripomogel k njegovemu udejstvovanju v Bologni: "Prav gotovo je to pri celotni zgodbi imelo kar velik plus. Drugače pa mi je pri tem najbolj pomagala reprezentanca, še posebej EP leto prej v Franciji," je še dodal Smoki, ki je trenutno košarkarsko aktiven le s svojo košarkarsko šolo.

Precej drugačne spomine na tekmi s Krko pa ima Slavko Kotnik, ki je na obeh polfinalnih tekmah vpisal vsega pet točk, čeprav bi glede na to, da pri Krki sploh ni bilo klasičnega centra (pod košem je večinoma igral Mirko Ščekić), moral prevladovati pod obema obročema. "Takrat sem bil že bolj proti koncu kariere, a sem imel zelo dobre soigralce, zato je bil to eden večjih šokov, ki sem jih doživel v karieri. Mislim, da ni šlo za podcenjevanje, bolj za nekakšno izpraznjenost po evroligi. Motivacija za domače prvenstvo je bila resnično težava. V tekme domačega prvenstva zagotovo nismo šli z enako vnemo kot v evroligaške. Res pa je, da so bile naše premije za evroligo vezane na zmago v domačem prvenstvu. Tako ne bi mogel reči, da nam je bilo vseeno ali da smo na teh tekmah igrali lagodno. Šlo je preprosto za razliko v pripravi, ki ni bila stoodstotna, ampak devetdesetodstotna," danes o tem razmišlja priljubljeni Slavc, ki priznava, da so imeli srečo z ustanovitvijo Ulebove evrolige, saj so tako lahko nadaljevali igranje na najvišji ravni.

1. tekma