Dvoranska evropska prvenstva v atletiki, ki jih organizirajo že 45 let, nimajo take veljave kot tista na prostem, kar pa nikakor ne pomeni, da niso zanimiva in da niso od nekdaj pritegnila vse evropske atletske smetane.
Prvo takšno prvenstvo so pripravili leta 1970 na Dunaju, že pred tem so štiri leta organizirali tako imenovane evropske dvoranske igre. Na seznamu imen, ki so se okitila z naslovom dvoranske evropske prvakinje ali prvaka, so tudi takšni zvezdniki, kot so bili ali so še Valerij Borzov, Renate Stecher, Rosemarie Ackermann, Pietro Mennea, Sara Simeoni, Jarmila Kratochvilova, Marlies Göhr, Ulrike Meyfarth, Patrick Sjöberg, Sergej Bubka, Marita Koch, Stefka Kostadinova, Linfold Christie, Heike Drechsler, Galina Čistjakova, Colin Jackson, Jordanka Donkova, Grit Breuer, Jonathan Edwards, Gabriela Szabo, Tomaš Dvoržak, Juri Boržakovski, Jelena Isinbajeva, Carolina Klüft, Dwain Chambers, Mo Farah in Renaud Lavillenie.
Takrat sem kolajno precej bolj pričakoval od Gregorja. Moj spomin na to prvenstvo in Jernejino kolajno je zelo lep, še zlasti zato, ker gre za prestižno disciplino, v kateri je gostota kvalitete najvišja. Prav zato je bila ta kolajna neki specifičen dogodek. Še vedno se ga živo spomnim, čeprav nisem pomislil, da je od takrat minilo že 19 let.
SRDJAN DJORDJEVIĆ
Izpostavili smo samo največje zvezde, ki dokazujejo, da najboljši atleti in atletinje dvoranska evropska prvenstva, seveda tudi svetovna, jemljejo enako resno kot tista na prostem. Dejstvo, da je IAAF pred nekaj leti svetovne rekorde v dvorani izenačila s preostalimi, je samo še dodatno pripomoglo k temu, da ima dvoranska sezona za večino šampionov že skoraj enako vrednost kot njeno nadaljevanje na stadionih.
KOLAJNI NAJPREJ NA SP
Slovenci na dvoranskih EP v dresu jugoslovanske reprezentance kolajn niso osvajali, čeprav so jih nekaj zbrali na prej omenjenih evropskih dvoranskih igrah med letoma 1966 in 1969. Na njih so se merili tudi v štafetah na nekoliko nenavadnih razdaljah in takrat je kot članica jugoslovanskih štafet 4 x 1 krog (skupaj 640 metrov), mešane štafete v dolžini 1500 metrov z le dvema uvrščenima reprezentancama ter štafete 4 x 195 metrov do dveh srebrnih in ene bronaste kolajne prišla Marijana Lubej, na zadnjih igrah v Beogradu pa v zadnji omenjeni štafeti do bronaste še Darja Marolt.
Zanimivo je, da smo prvo pravo slovensko kolajno v dvorani najprej dočakali na svetovnem prvenstvu, kjer je konkurenca še veliko močnejša kot na evropskem. Pravzaprav ne eno, ampak kar dve. Leta 1995 je na SP v Barceloni srebrno kolajno v skoku v višino osvojila naturalizirana Slovenka Britta Bilač, ki je preskočila 199 centimetrov in dva centimetra zaostala le za romunsko Nemko Alino Astafei. Dan pozneje je k temu uspehu bronasto na 60 metrov ovire dodala še Brigita Bukovec, ki je s časom 7,93 le za stotinko sekunde zaostala tako za zmagovalko Aliusko Lopez iz Kube kot za drugouvrščeno Kazahstanko Olgo Šišigino.
PRESENEČENA TUDI ONA
Na dvoransko EP v Stockholmu sta z največjimi pričakovanji dopotovala Bukovčeva in skakalec v daljino Gregor Cankar, Bilačeva pa je zaradi poškodbe to prvenstvo izpustila. Cankar je imel kolajno prvi večer že skoraj v žepu, s skokom, dolgim 801 centimeter, je do zadnje serije držal tretje mesto, le pet centimetrov za vodilnim in poznejšim zmagovalcem, Švedom Mattiasom Sunnebornom. V zadnji seriji ga je za dva centimetra preskočil Romun Bogdan Tarus in ga potisnil na četrto mesto, Celjan pa je nato le še ponovil svojo najboljšo daljino in ostal brez odličja.
JERNEJA PERC LETA 2009 UMRLA ZA RAKOM
Jerneja Perc je svojo atletsko kariero končala leta 1999 z zmago na državnem prvenstvu na 100 metrov. Pozneje se je uveljavila kot vaditeljica pilatesa, skupaj s sestro Špelo sta imeli v Ljubljani vadbeni center. Leta 2009 je pri 38 letih zbolela za rakom in 29. novembra prezgodaj odšla na drugi svet.
Drugi dan prvenstva slovenske kolajne ni pričakoval nihče. Tiha želja je bila, da bi se v ženskem teku na 60 metrov katera uvrstila v finale najboljše šesterice, potem ko sta Alenka Bikar in Jerneja Perc kvalifikacije v konkurenci 24 tekačic končali na šestem in devetem mestu. Že polfinale, ki ga je Celjanka s časom 7,30 končala na drugem, Ljubljančanka pa s stotinko sekunde slabšim dosežkom na četrtem mestu, je pomenil presenečenje in pred finalom dvignil apetite, vseeno pa se je kolajna v konkurenci tekačic s precej boljšimi osebnimi rekordi zdela precej oddaljena.
Grkinja Ekaterini Thanu (7,15) je bila ves čas razred zase, srebro si je pritekla Francozinja Odiah Sidibe (7,25), Perčevi pa je stotinko boljši čas kot v polfinalu zadostoval za bron, prav tolikšna je bila tudi njena prednost pred Rusinjo Natalijo Mrzljakovo, Bikarjeva, ki je tekla tri stotinke počasneje, pa je bila zadovoljna tudi s petim mestom, saj je bila njena glavna disciplina na še enkrat daljši razdalji na vrsti šele naslednji dan.
Nad dosežkom, ki ga ni pričakovala, je bila dobitnica bronaste kolajne presenečena tudi sama. "Nerada karkoli napovedujem, saj se mi potem želje ne uresničijo. Preden sem šla na EP, sem želela nastopiti v finalu. Ko sem prispela v Stockholm, pa sem videla, da bom težko izpolnila svoj cilj, saj je bilo precej tekmovalk, ki so imele zelo dobre rezultate. Toda po prvem nastopu sem videla, da nekatere najboljše niso v formi, in tedaj sem menila, da bi finale vseeno lahko dosegla. V njem sem izrabila priložnost in svojo dobro formo kronala s kolajno," je po nastopu povedala v izjavi za Slovensko tiskovno agencijo.
DJORDJEVIĆ: MALO TAKŠNIH PRIMEROV
Takrat 25-letna Jerneja Perc je bila članica ljubljanskega kluba ŽAK, njen trener pa je bil Srdjan Djordjević, ki je vadil tudi Gregorja Cankarja. Potem ko je leto pred tem na dvoranskem SP v Barceloni zasedla 15. mesto na 60 metrov, na SP v Göteborgu na Švedskem pa na 100 metrov 45. mesto, je v tisti zimski sezoni pokazala velik napredek.
Njen trener se še danes spomni, da je Jerneja v tisti zimski sezoni izredno napredovala: "Že začela je precej visoko, nato pa šla hitreje iz tekme v tekmo. V moji trenerski praksi je bilo malo primerov, da bi kdo znotraj ene sezone tako hitro napredoval."
On Jernejo sicer opisuje kot zelo disciplinirano športnico. "Najprej je bila vegetarijanka, s čimer je nato za nekaj časa zaključila. Drugače je nase dala zelo veliko. Harmonija med človekom in naravo je bila pri njej na prvem mestu in dejansko je tudi tako živela. Izredno je pazila na to, kaj je in kaj počne. To je bilo v njenem življenju izredno pomembno. Poznal se je tudi vpliv njenih staršev, ki sta bila zdravnika."
Ob Jernejini kolajni in Cankarjevem četrtem mestu ("Bilo je nenavadno, da je ostal brez kolajne, čeprav je preskočil osem metrov.") si je Džoko prvenstvo v Stockholmu zapomnil tudi po posebni dami: "Tam je bila kot prostovoljka in mi je večkrat priskrbela kapljice za nos, saj skoraj nisem mogel dihati. Ravno v času prvenstva sem namreč staknil močan prehlad. To so takšne podrobnosti, ki ti ostanejo v spominu. Spomnim se tudi, da je bila steza iz desk in zato izredno slaba, kot bo tudi zdaj na EP v Pragi. Deske so bile zelo mehke, tako da je bilo na takšni podlagi zelo težko teči."
DAN POZNEJE ŠE BRIGITA
Do pričakovane kolajne je zadnji dan prvenstva prišla tudi Brigita Bukovec. Ta je v nasprotju s Perčevo v teku na 60 metrov ovire veljala za favoritinjo, a se je po slabšem startu morala zadovoljiti z drugim mestom, le stotinko za Francozinjo Patricio Girard. Zanjo je to pomenilo razočaranje, manjkale niso niti solze.
Kakšnih posebnih podrobnosti s tistega prvenstva se danes 44-letna Ljubljančanka ne spomni več, še najbolj dejstva, da je kolajno dan prej osvojila tudi Perčeva. "Njene kolajne sem bila zelo vesela, težko pa bi rekla, da me je dodatno spodbudila, saj vsak pač tekmuje zase. Vsaj podzavestno pa je to name delovalo pozitivno. Že ekipa in celotno vzdušje sta bila zaradi tega bolj pozitivna. Kar zadeva Jernejo, je bila vedno velik garač. Vselej je bila zelo vestna, to, kar je delala, je počela stoodstotno, tako treninge kot vodenje fitnes studia, ki sta ga imeli s sestro. Še vedno tako meni kot tudi marsikomu, ki jo je poznal, ni jasno, kako je lahko zbolela in umrla za rakom, glede na to, kako pozitivno in zdravo je ves čas živela. To je bil zame kar velik šok," je v zvezi s Perčevo še dodala ena najboljših slovenskih atletinj v zgodovini.
BIKAR: REZULTAT NI BIL PRESENEČENJE
Čeprav jo je premagala, se je, vsaj tako pravi, Jernejine kolajne iskreno veselila tudi Vrhničanka: "Obe sva dosegli svoj cilj. Odprava v Stockholm je bila tako izjemno uspešna, dekleta pa smo bila nosilke vsega. Kar zadeva Jernejo, sem jo poznala s stadiona ŽAK, kjer je trenirala. Bila je moja rivalka za mesto v reprezentanci, čeprav je bila od mene tri leta starejša. Najini dvoboji na 100 metrov so bili vedno zelo zanimivi. Vedno se mi je zdela zelo pridna in zagnana, res predana atletiki, poleg tega je bila še luštna in uspešna pri študiju. Res pa je, da so Džokotovi in Juretovi (trener Jure Kastelic, op. p.) atleti vedno trenirali posebej in smo bili nekako v dveh taborih, zato kakšnega hudega prijateljstva med nama ni moglo biti. Pri štafetah pa sva v reprezentanci maksimalno dobro sodelovali in jo imam v zelo lepem spominu."
Slovenske kolajne na dvoranskih prvenstvih
SVETOVNA PRVENSTVA
Barcelona 1995
2. Britta Bilač (višina)
3. Brigita Bukovec (100 m ovire)
Budimpešta 2004
2. Jolanda Čeplak (800 metrov)
Valencia 2008
3. Marija Šestak (troskok)
EVROPSKA PRVENSTVA
1996 Stockholm
3. Jerneja Perc (60 m)
2. Brigita Bukovec (60 m ovire)
2000 Gent
2. Alenka Bikar (200 m)
2002 Dunaj
1. Jolanda Čeplak (800 m, 1:55,82, svetovni dvoranski rekord)
2007 Birmingham
3. Jolanda Čeplak (800 m)
2009 Torino
2. Marija Šestak (troskok)
2. Sonja Roman (1500 m)
