V sezoni 2004/05 takrat najmlajšemu članu prve ekipe ni šlo skoraj nič po načrtih. Po slabem decembrskem začetku se mu je ponesrečil tudi nastop na novoletni turneji, nič boljši ni bil niti na tekmah v januarju. Zadeve v reprezentanci so ob tem delovale daleč od idealnih, nordijski direktor Primož Ulaga je zahteval odstop glavnega trenerja Matjaža Zupana in ga med novoletno turnejo za trenutek celo uresničil, a zbor za skoke njegove enostranske poteze ni želel sprejeti.
Šele zadnja tekma pred začetkom SP, ko je Rok v Predazzu osvojil osmo mesto, je dala slutiti, da se mu forma počasi dviguje, vseeno pa ga pred odhodom v Oberstdorf nihče ni uvrščal niti na širši seznam kandidatov za eno izmed kolajn. To se ni spremenilo niti po skokih za trening, kjer je v eni od serij dosegel drugo daljavo, drugače pa od pete do desete, niti po kvalifikacijah, ki jih je končal na četrtem mestu za Avstrijcem Wolfgangom Loitzlom, Norvežanom Bjørnom Einarjem Romørenom in Rusom Dimitrijem Vasiljevom. Rus je z izjemo povratnika Janneja Ahonena in Jakuba Jande, ki pa sta zdaj daleč od elite, med boljšimi edini, ki je aktiven še danes in je konec tedna v Vikersundu padel pri 254 metrih.
EDINI ČEZ STO METROV
V prvi seriji tekme na današnji dan pred desetimi leti pa je Rok zablestel bolj kot kdaj prej in kdaj pozneje v svoji razmeroma kratki karieri. Odneslo ga je 101 meter daleč, kar je bil na majhni skakalnici edini skok prek stometrske znamke. To je pomenilo, da si je že ob 'polčasu' priskakal lepo prednost petih točk pred Romørenom ter šest točk in pol pred reprezentančnim kolegom Jernejem Damjanom na tretjem mestu, ki ravno tako ni spadal med favorite. V drugo je nato Rok doskočil pri 91 metrih, kar je pomenilo 13. oceno serije, a je bilo to več kot dovolj za ohranitev vodstva. Pred prvim zasledovalcem Jando, ki se je na drugo mesto prebil s sedmega, je ohranil šest točk in pol naskoka.
"Težko je povedati, kako sem vesel. Zadnje dni sem skakal zelo dobro, da pa bi lahko postal svetovni prvak, si niti v sanjah nisem mislil. Pokazal sem dva fantastična skoka in hvala bogu, da mi je to po slabi sezoni uspelo na največji tekmi. Med serijama nisem bil nervozen, saj sem si zaupal in sem vedel, da lahko dobro opravim," je v izjavi za Slovensko tiskovno agencijo takrat občutke strnil slovenski junak dneva in prvenstva.
Hitrega konca ne obžaluje
Po ponesrečeni sezoni 2006/07 se je Rok pri zgolj 21 letih odločil, da konča športno pot. Kot pravi, te odločitve ni nikoli obžaloval, tudi danes je ne. »Še vedno mislim, da sem storil prav, in mi za nič ni žal. Ni šlo za nobene zamere do kogarkoli, odločil sem se povsem sam. Če bi zdaj razmišljal za takrat, bi se morda odločil tudi drugače. Na svojo skakalno kariero imam še vedno zelo lepe spomine,« pravi nekdanji svetovni prvak, ki s kolegi iz reprezentance še ohranja vsaj občasne stike. Če je le doma, si skoke še vedno z zanimanjem ogleda po televiziji, drugače pa nato takoj preveri rezultate. Optimist je tudi pred SP v Falunu: »Upam, da bomo dobili novega svetovnega prvaka. Pero je v dobri formi in ima gotovo možnosti za kaj takšnega. V formi so tudi ostali naši, tako da se lahko zgodi marsikaj. Pustimo se presenetiti,« se bližnjega prvenstva veseli danes skoraj 29-letni diplomirani inženir medijske produkcije, ki v svoji stroki dela kot samozaposlen.
DVIG FORME JE PRIŠEL SPONTANO
In kako Rok svoj največji uspeh v karieri doživlja danes, deset let pozneje in osem let po tem, ko se je odločil skakalne smuči postaviti v kot? Kot pravi, je tisti pravi občutek, kako je treba skakati, ujel že v Pragelatu: "Tam sem kljub osmemu mestu že zelo dobro skakal, čeprav sem uporabljal še svoj stari kombinezon. To je bila dobra popotnica, ki mi je dala vedeti, da se je forma le dvignila, zelo dobro pa sem nato skakal tudi na treningih. Sam pri sebi sem začutil, da lahko naredim nekaj več. Na zmago si nisem upal pomisliti, seveda pa sem imel to nekje v ozadju v glavi. Mi je pa bilo jasno, da me med favorite nikakor niso mogli uvrščati."
Vtis je bil, da je Rok vrhunsko formo ujel nekako spontano, a sta jo, kot pravi, s trenerjem Zupanom vendarle načrtovala. "Kadar so na vrsti velika tekmovanja, po navadi vsak skuša biti najboljši ravno takrat, čeprav je res, da je pri skokih formo težko načrtovati zgolj za nekaj dni. Pri drugih športih je to lažje, tu pa gre le za igro občutkov. Tako je nazadnje dvig forme vendarle prišel spontano."
POSNETKOV NE GLEDA
Rok priznava, da si je vodstvo po prvi seriji na vsak način želel zadržati tudi ob koncu: "Vedel sem, da sem tega sposoben. Sem se pa trudil, da bi o tem čim manj razmišljal, osredotočil sem se le na svoj skok. Ko se enkrat začneš obremenjevati z rezultatom, se ti to lahko hitro maščuje. Treme je bilo morda res nekoliko več, a sem to skušal čim bolj odmisliti. Moj drugi skok s precej nižjega zaletišča je bil nato slabši, a še vedno dovolj dober za zmago."
Odziva reprezentančnih kolegov po zmagi, kakor tudi odziva svojih privržencev, se še danes z veseljem spominja: "Kolegi so bili seveda navdušeni, v lepem spominu pa sta mi ostala tudi sprejema v Mengšu in Kamniku. Teh stvari kar tako ne pozabiš." Svoje skoke iz Oberstdorfa ima Rok posnete na videokaseti, a si jih že lep čas ni ogledal. Po tem pravzaprav niti ne čuti potrebe: "Po navadi me na to spomnite novinarji. Drugače mi je povsem dovolj, da imam te stvari v spominu."
DAN POZNEJE ŠE MOŠTVENA KOLAJNA
Že naslednji dan je bila v Oberstdorfu na sporedu še moštvena tekma, ki je Sloveniji prinesla še eno kolajno. Primož Peterka, Jure Bogataj, Rok Benkovič in Jernej Damjan so po dramatičnem obračunu zasedli tretje mesto, zaostali so le za Avstrijci (Wofgang Loitzl, Andreas Widhölzl, Thomas Morgenstern, Martin Höllwarth) in Nemci, za las pa so prehiteli Fince. Po dveh olimpijskih kolajnah (v Calgaryju leta 1988, kjer so skakali še pod jugoslovansko zastavo, in Salt Lake Cityju leta 2002) je bila to za Slovence prva moštvena kolajna še na svetovnem prvenstvu. Po uspešnem nastopu na manjši napravi, ob zmagi Benkoviča je bil še šesti Jernej Damjan, apetite pa je dvignilo tudi drugo mesto ekipe na zadnji tekmi pred SP v Pragelatu. Za novo kolajno je bil tedaj najbolj zaslužen Jernej Damjan, svoj delež je dodal svetovni prvak Rok Benkovič, nekoliko slabša pa sta bila Peterka in Bogataj.
Po prvi seriji, v kateri se je z najdaljšim skokom 98 metrov izkazal Damjan, so bili z minimalnim zaostankom četrti. Pred začetkom druge serije je začelo močno snežiti in slovenski navijači so se ustrašili, da bi serijo utegnili odpovedati. Toda to se ni zgodilo, finalna serija se je z višjega zaletišča (pozneje so ga še dvakrat zvišali) le začela. Toda neuspešno za slovensko reprezentanco, saj je Peterka skočil le 84 metrov. Upanje sta spet povečala Bogataj (91 m) in Benkovič (94,5), ki sta po spodrsljajih Jussija Hautamäkija in Rista Jussilainena Slovenijo popeljala pred Fince.
O bronasti kolajni je tako odločal obračun med Ahonenom in Damjanom. Slovenec je imel nekaj prednosti, ki jo je kljub nekoliko slabšemu skoku od Finčevega obdržal za točko in pol. Veselje po novi kolajni je bilo nepopisno. "To ni res. Pred drugim skokom sem si rekel, da ne bom pokvaril uvrstitve, tako kot sem jo včeraj. Uspelo mi je in zdaj imam kolajno, kar je neverjetno," je bil vesel Damjan, Benkovič pa je k temu dodal: "V dveh dneh dve kolajni. Neverjetno, tega si nisem mislil. Danes so bile razmere zelo težke, a smo tudi njih premagali. Zdaj bomo malo več proslavljali."
Kdo ve, morda je bilo ravno proslavljanje krivo, da so bili uspehi na večji skakalnici nato nekoliko manjši. Rok je bil v igri za kolajno tudi na njej, a je tekmo nazadnje končal na petem mestu, 4,2 točke za tretjim Jando. Zmagal je Ahonen pred Norvežanom Roarjem Ljøkelsøyem. Ekipno so bili Slovenci četrti za Avstrijci, Finci in Norvežani.
