Nogomet igra še danes v najnižji avstrijski ligi za ekipo Dobrle vasi. V Avstriji zdaj tudi živi, že nekaj časa pa neuspešno išče redno zaposlitev.
Samo tako kot mnogi uspešni športniki na čelu s Tino Maze prihaja iz Črne, kjer je nogometno kariero začel pri tamkajšnji Peci. Njegov prvi trener je bil že pokojni Alojz Kozar, ki ga je zelo cenil. Ko je bil star 14 ali 15 let, mu je dejal, da bo po njem poimenoval svojega sina, če ga bo dobil. Pet let pozneje se je to tudi zgodilo in trenerjev sin je dejansko dobil ime Samo. Njegov naslednji klub je bil ravenski Fužinar, za katerega je igral do konca srednje šole in se z mladinsko ekipo prebil v prvo slovensko ligo. Takrat je postal tudi slovenski kadetski in mladinski reprezentant. Med študijem kemijske tehnologije v Ljubljani, to je bilo še v časih Jugoslavije, je igral za ljubljanske klube Ilirijo, Svobodo in Ljubljano.
NAJVEČ DOLGUJE DODIĆU
Kot pravi danes, je takrat kot igralec Ljubljane napravil največjo napako v svoji nogometni karieri: "Imel sem ponudbo Maribora, katerega trener je bil Marin Bloudek. Prišli so si me ogledat in se navdušili, a sem se takrat raje odločil, da grem igrat za Pliberk v tretjo avstrijsko ligo. Bil sem tudi amaterski reprezentant in do leta 1991 zraven na vseh tekmah. Leta 1990 sem ob 70-letnici NZS igral tudi na prijateljski tekmi med amaterskima reprezentancama Slovenije in BiH. Zmagali smo z 2:0 in zabil sem prvi gol, drugega pa žal že pokojni Matjaž Cvikl. Ob odhodu v Pliberk sem izpadel iz te reprezentance, za katero sem odigral tudi zadnjih 10 minut na tekmi s Hrvaško v Murski Soboti nekaj dni pred osamosvojitvijo. Do leta 1995 me nato ni bilo več zraven, zadnja akcija pa je bila mehiška turneja, na kateri sem nastopil za olimpijsko reprezentanco, medtem ko sem bil na tekmi A-reprezentance, ki smo jo dobili z 2:1, le na rezervni klopi."
Samo se je na slovenskem nogometnem prostoru dokončno uveljavil, ko se je vrnil na Koroško in podpisal za Korotan iz Prevalj, ki je takrat uspel sestaviti za slovenske razmere precej močno ekipo. V sezoni 1993/94 se je uvrstil v prvo ligo in v njej uspešno nastopal devet sezon. Pod vodstvom trenerja Tonija Tomažiča je klub doživel razcvet, Samo, ki se ga je prijel vzdevek koroški Maradona, pa svoja najboljša nogometna leta. "Toni je pustil velik pečat, med ostalimi trenerji v moji karieri pa bi omenil še Božidarja Jovičevića, Stanoja Dodića in Marjana Pušnika. Dodić, ki me je treniral pri Ljubljani in pozneje tudi pri Korotanu, je tisti, ki mu, kar zadeva nogomet, dolgujem največ. Še vedno sva v stikih," o svojih trenerjih pravi Črnjan, ki se ne spominja več, kdo si je izmislil njegov vzdevek: "Nekdo je enkrat napisal, da sem koroški Maradona, potem pa se je ta vzdevek kar nekako prijel."
BREZ MLADINSKE ŠOLE NI ŠLO V NEDOGLED
Na čase, ko je igral za Korotan, ima razumljivo zelo lepe spomine: "Klub, ki v slovenskem nogometu prej ni pomenil skoraj nič, je naenkrat postal stabilen prvoligaš. Premagovali smo vse slovenske klube, tudi Maribor v Ljudskem vrtu. Uvrstili smo se tudi v pokal intertoto. Žal pri klubu ni bilo nobene prave vizije glede prihodnosti. Dokler je bil denar, je še nekako šlo, potem pa žal ne več. Med sponzorji so bili takrat tudi Železarna, Petrol in revija Mag. Napako pa so naredili, ker niso ustanovili mladinske nogometne šole. V ekipi je bilo sprva kar veliko Korošcev, poleg naju z bratom še Plesec, Šumnik, Švab, Grizold in Zec."
Samo je bil sicer privrženec mnenja, da morajo priti tudi igralci od drugod, saj se je zavedal, da kakovostne ekipe za prvo slovensko ligo s 16 Korošci ne morejo narediti. Vedno pa je zagovarjal stališče, da mora biti okrepitev res prava, takšna, ki bo ekipi dala več kot pet povprečnih igralcev, ki niso boljši od domačih: "Žal se je prav takšna politika nadaljevala in pripeljala do propada kluba. Podobna zgodba se je pozneje ponovila še v Dravogradu, s tem, da so tam pozneje vsaj naredili igrišče s tribuno in klubskimi prostori ter pomožno igrišče z umetno travo. Na Prevaljah so za to poskrbeli šele v zadnjem času, ko smo bili v prvi ligi, pa je bilo vse skupaj videti precej žalostno."
S fanti iz tistih časov je Samo bolj ali manj izgubil stike. "Nekaj časa sem bil trener Korotana v prvi mariborski ligi, a so me po dveh porazih zamenjali. Zdaj z nikomer nimam kakšnih posebnih stikov, sam pa se tudi ravno ne ponujam. Tako sva v stalnih stikih samo še z bratom," pravi v zvezi s tem. Po nekaj letih igranja za Korotan je sogovornik sezono odigral tudi za velenjskega Rudarja, se nato vrnil v Korotan in staknil poškodbo mišice, ki jo je bilo treba operirati.
ŠE DOMŽALE IN CELJE
Njegova naslednja postaja so bile leta 1998 Domžale, kjer pa se, tudi zaradi pomanjkljive pripravljenosti po poškodbi, ni najbolje znašel. Že pozimi se je vrnil na Koroško in podpisal za Dravograd, kjer je bil trener Pušnik. Z njimi se je ravno tako prebil v prvo ligo, tako da je Koroška dve leti imela kar dva prvoligaša. "Iz prve lige smo takrat izpadli po neumnosti uprave, saj smo bili po prvem delu četrti, nato pa so prodali nekaj ključnih igralcev. Nato me je Pušnik povabil v Celje, kjer sem igral še leto in pol. Zadnja sezona je bila jeseni 2002, potem pa so se odločili pomladiti ekipo in v zimskem prestopnem roku sem odšel v celovški SAK. Tega mi je bilo žal, saj smo se v tisti sezoni borili za naslov prvaka in se uvrstili v finale pokala. Fantje so potem precej nesrečno ostali brez obeh lovorik. Morda bi kariero v Sloveniji lahko zaključil s kakšnim naslovom," Samo obžaluje, da v Celju ni ostal vsaj še do konca sezone.
Žal ni več tako, kot je bilo. Za igranje v Dobrli vasi dobim 400, za treniranje kadetov v Celovcu pa 300 evrov mesečno. Čez zimo sem brez dohodkov in se rešujem s tem, da srednješolce inštruiram matematiko.
PLAČANA REKREACIJA
Po koncu kariere v Sloveniji se je za starejšega od bratov Vidovič začela še kariera v sosednji Avstriji, ki traja še danes. V Slovenskem atletskem klubu (SAK) iz Celovca je igral tri sezone. Naslednja postaja je bil nogometni klub Zell Sele (slovensko Sele, vas pod Košuto), za katerega so igrali le slovensko govoreči igralci: "Z njim sem se uvrstil v prvo koroško ligo, kar je največji uspeh v več kot petdesetletni zgodovini kluba. Gre za vas s 700 ljudmi, igrali pa smo tudi s klubi iz Beljaka in Celovca. Potem sem se leta 2008 preselil v Eberndorf (Dobrla vas), s katerim smo se ravno tako prebili v prvo koroško ligo, po izpadu iz nje pa je klub razpadel. Takrat sem za eno leto kariero prekinil, potem pa so me predlani poklicali nazaj. Zdaj že drugo leto igramo v najnižji, po rangu sedmi ligi, v kateri smo prvi po jesenskem delu. Kondicijo še vedno imam, volja po gibanju je še ostala. Bi pa lahko rekel, da je to plačana rekreacija, saj treniramo dvakrat na teden, konec tedna pa imamo tekmo. Hitrosti, kot sem jo imel, ni več, tako da v napadu več ne morem igrati, na sredini pa še vedno lahko delim uporabne žoge. Ker imam trenersko licenco B, treniram še kadetsko ekipo Saka."
Mnogi menijo, da se v Avstriji tudi v nižjih kategorijah še vedno cedita med in mleko, a se stvari tudi tu spreminjajo. "Žal ni več tako, kot je bilo. Za igranje v Dobrli vasi dobim 400, za treniranje kadetov v Celovcu pa 300 evrov mesečno. Čez zimo sem brez dohodkov in se rešujem s tem, da srednješolce inštruiram matematiko. V stikih sem s približno desetimi koroškimi Slovenci, ki me pokličejo, ko pišejo kakšen test, in jim takrat priskočim na pomoč," Samo ne skriva, da se mora za vsak prislužen denar kar dobro potruditi.
RAD JE IGRAL Z BRATOM
Kar zadeva igralske anekdote, se Samo spominja predvsem dveh, povezanih z bratom Matejem. "Na tekmi v Celju med domačim Publikumom in Korotanom je za Celjane takrat igral tudi Brazilec Somalia, pozneje tudi član Feyenoorda, bil pa je bolj visok in suh. Brat je takrat vprašal trenerja Dogandžića, kdo ga bo pokril, ta pa mu je odvrnil: 'Kje pa si videl, da je Brazilec dal gol z glavo!' Vsi so se začeli smejati in norčevati iz brata, a po 25 minutah tekme je po prvem kotu Somalia ostal sam in z glavo zabil za celjsko vodstvo. Potem nam seveda ni bilo več smešno. Drug primer je bil, ko smo vadili izvajanje prostega strela, za nas pa je takrat igral tudi Renato Kotnik iz Maribora. Imel je izjemno močan udarec, trener pa naju je z bratom v zidu postavil na levo in desno stran. Kot napadalca sva imela nalogo, da skačeva vsak na svojo stran. Renato je udaril desno, kjer je stal moj brat, in ga zadel točno v glavo, tako da ga je kar vrglo po tleh. Mi smo se seveda smejali, zanj pa to ni bila prijetna izkušnja."
In kako je bilo igrati v isti ekipi z bratom? "Z njim sem rad igral, s tem da je po eni strani šlo za dokazovanje drug drugemu, po drugi pa mi je bilo tudi težko, kadar ni igral. Po Korotanu sva bila sicer krajši čas v isti ekipi še v Domžalah in Dravogradu. Zdaj se posveča delu maserja."
KOROŠCI IMAJO TALENT
Tako kot na marsikaterem področju je, tako meni tudi naš sogovornik, glavni vzrok za zaton koroškega nogometa v pomanjkanju denarja. "Glede na kader bi Koroška še vedno lahko imela stabilnega prvoligaša. Roman Bezjak se je lepo prodal v Ludogorec in igral v ligi prvakov, Tadej Trdina igra v prvi avstrijski ligi za Wolfsberger AC in bi po mojem mnenju že moral dobiti priložnost v reprezentanci, tu sta seveda še brata Pečnik. Krajcar in Močilnik sta v Celju, gotovo bi se tudi v slovenski ligi našel še kdo. Največja težava pa je v tem, da mladi igralci raje odhajajo v nižje avstrijske lige, saj tam dobijo vsaj kakšen denar, tukaj pa bi se z dobrim treningom razvili v zelo solidne prvoligaške igralce. Problem na Koroškem pa je tudi ta, da se med sabo ne znamo povezati. Tudi če bi morda spet ustvarili kakovosten klub, bi se pojavilo vprašanje, kje igrati, saj vsak vleče na svoj konec. Če bo to denimo Dravograd, ga tisti iz Prevalj že zaradi tekmovalnosti ne bodo hoteli podpreti," je Samu Vidoviču jasna slovenska miselnost »naj sosedu crkne krava,« na katero očitno niso imuni niti Korošci.
Ko si na vrhu, se sploh ne zavedaš, kaj te v življenju še lahko čaka. Ko si popularen, so vsi okoli tebe, vsi te trepljajo po ramenih, ko končaš, pa teh ljudi enostavno ni več blizu. Če nimaš nekega poklica, nekih vez in nisi v politiki, potem lahko prideš v težave.
PRELAGAL AKUMULATORJE
Kot pravi, se nikoli ni videl kot nogometni trener in se v tej smeri tudi ni veliko izobraževal. "Imam izpit za licenco B, s katero v Sloveniji lahko treniram le mlajše kategorije, v Avstriji pa od tretje lige navzdol. Če že, bi me kvečjemu zanimalo delo individualnega trenerja. Službo si skušam najti predvsem kot učitelj. Deset let sem učil na srednji trgovski večerni šoli v Slovenj Gradcu. Predaval sem bolj ekonomske predmete, kar pa je bilo zgolj honorarno. Ker ni več vpisa, me tudi niso več klicali. Sprejel bi katerokoli službo, saj pri svojih letih ne morem več veliko izbirati. Lani sem v mežiškem Tapu tako opravljal tudi fizična dela in prelagal akumulatorje, saj drugega dela nisem dobil. Bil sem v zelo slabi finančni situaciji in sem se iz meseca v mesec komaj preživljal, a nekega odziva ni bilo. Čeprav me ljudje poznajo, mi pri iskanju službe niso mogli pomagati. Tudi prošnja, ki sem jo poslal na nogometno zvezo, da bi delal tam, ni bila odobrena," je opisal svoje težave. Do lani je sedem let za 70 evrov na mesec opravljal še delo predsednika športne zveze Črna, ki pa ga je po selitvi v Avstrijo opustil. Razmišljal je celo o selitvi v Avstralijo, vendar se je zataknilo pri vizi.
"Ko si na vrhu, se sploh ne zavedaš, kaj te v življenju še lahko čaka. Ko si popularen, so vsi okoli tebe, vsi te trepljajo po ramenih, ko končaš, pa teh ljudi enostavno ni več blizu. Če nimaš nekega poklica, nekih vez in nisi v politiki, potem lahko prideš v težave. Z nogometom tudi nisem zaslužil toliko, da bi lahko odprl svoj lokal ali kaj podobnega. Zdaj mi je najpomembneje dobiti službo, kar mi bo lažje uspelo v Avstriji," se Samo zaveda usode, ki po koncu kariere doleti marsikaterega uspešnega športnika, kaj šele tiste, ki so bili uspešni nekoliko manj.
ZAVRNJENA PROŠNJA NA MINISTRSTVU
Samo se je lani preselil v Ponikvo v bližini Pliberka in hkrati dobil priložnost, da si končno najde dolgoročno zaposlitev. Vodilni pri nogometnem klubu SAK, kjer honorarno trenira kadete, so na ministrstvo za zamejce poslali prošnjo, v kateri so zapisali, da so v njem našli profil človeka, kakršnega potrebujejo. Dobil bi še kakšno selekcijo, pomagal pri individualnih treningih, šolskih zadevah, vozil igralce ... "Po sestankih in dogovorih je bila prošnja z ministrstva za zamejce poslana na ministrstvo za kulturo, pozitivno mnenje je dodala še nogometna zveza. Na koncu sem dobil informacijo, da minister Jernej Pikalo, ki je Korošec, tega ni hotel podpisati. Zataknilo se je spet pri denarju, saj bi to morala plačati Slovenija, čeprav gre za vsoto med 20 in 30 tisoč evri. Medtem se je vlada zamenjala, tako da ne vem, kaj se zdaj dogaja s to prošnjo," je glede tega slabe volje oče treh otrok, ki mu ne gre po načrtih niti v zasebnem življenju, saj ima za sabo že dve ločitvi.
