Svet hrvaškega trenerja, nekdaj tudi pomočnika Damirja Krznarja, zdaj pa novega športnega direktorja Maribora, je veliko večji, ne napolnjuje ga samo nogometna vsebina. Ob beli kavi in kokti nam je pred nekaj meseci razkril vse.
Gostobesedni Zagrebčan, ki se ima za purgerja, dejansko ne prihaja iz hrvaške prestolnice, a ta mu vseeno predstavlja dom. Miha, kot se nam je predstavil, je pravzaprav vaški otrok. Odraščal je v vasi z imenom Bistra, v delavski družini, kjer je bil oče Stjepan avtomehanik, mama Bosiljka pa gostilničarka in pred tem rokometašica; športni gen je podedoval po njej.
NI MI BILO HUDO, TO JE BIL MOJ VSAKDAN
Zaradi večjega finančnega donosa sta, ko je Jugoslavija razpadla in je bil Miha star 12 let, odšla s trebuhom za kruhom v Nemčijo, skrb za najstnika pa prepustila njegovi babici. "Ni mi bilo hudo, to je bil moj vsakdan. Takrat sem bil že dovolj odgovoren, samostojen, da sem poskrbel za šolsko delo in nisem povzročal preglavic," je odgovoril na vprašanje, kako je občutil odsotnost staršev, in z nasmeškom priznal: "No, nalogo sem kdaj seveda tudi od koga prepisal pet minut pred začetkom ure."
Mihael je sicer drugorojenec, ima dve leti starejšo sestro Martino, s katero sta se dobro razumela. Veliko časa nista preživela skupaj, saj sta imela vsak svojo družbo, Miha pa ob tem še nogomet, ki ga je prežemal od glave do pet. "Nisva imela tesnega odnosa, vseeno pa sva se dobro razumela. No, včasih sva se stepla, pa bila prijatelja, potem se nisva pogovarjala … Tako, kot je moralo biti," je smehljaje skomignil z rameni.
PRABABICA MU JE KUPILA PRVE
Veselo, zanimivo in srečno otroštvo je preživljal na raznoraznih igriščih, igral košarko, rokomet, odbojko, bil je nadušen tekmovalec v igri med dvema ognjema. "V spričevalu prvega razreda je učiteljica zapisala, da ne znam prenesti poraza. Besnel sem, če nisem zmagal," je zametke strašne tekmovalnosti opisal Mikić, ki je že takrat sanjal o karieri profesionalnega nogometaša in bil za to pripravljen narediti vse; vse, da bi sebi bi svoji družini zagotovil bolj lagodno življenje.
"Danes je morda težko verjeti, da sem si prve superge Nike kupil pri 14 letih. Leto dni sem jih gledal v izložbi, sanjal o njih, varčeval. Moja prababica mi je naposled dala denar, da sem si jih kupil," se je spomnil in nadaljeval z očitno prizadetostjo v glasu: "Najbolj ironično, celo žalostno je, da je čez leta nato Nike postal moj sponzor in v trgovini sem si lahko izbral vse. Brezplačno, seveda. Kje ste bili, ko sem bil mulec, ne pa zdaj, ko si jih lahko sam privoščim? Nekaj časa sem bil zelo jezen, ker je v tem svetu toliko nelogičnosti."
NIKOLI NI MOGEL POSLUŠATI, KO SO KLALI PRAŠIČA
Skromnega fantiča je vzgojila tudi ulica. Gozd je bil zatočišče za njegovo družbo, odrasel je na kmetijah, babičini in vseh v soseščini, ter v družbi vseh mogočih domačih živalih. Ni skrival, da je bil tudi pobalin: "Delali smo vse mogoče neumnosti. Na bankovec smo prilepili laks in gledali, kako so ga gospe neuspešno pobirale, avtomobile smo ciljali z jabolki, bežali po vasi in se skrivali v pšenici. Če bi meni danes nekdo v avto vrgel jabolko, bi se mi zmešalo," se je ob spominih v smehu držal za glavo.
Takrat so imeli veliko opravil tudi otroci; sosed je pomagal sosedu, pa naj je bilo to na polju, v sadovnjaku, pri skrbi za živali ali pri kolinah. "Nikoli se ni končalo," je vzdihoval še danes.
"Najhujše je bilo okopavanje krompirja. Vam je sploh jasno, kakšno srbečico povzroča seno! Poleti, v vročini, ko ga nalagaš z vilami. Ličkati sem moral koruzo, grozno, obiranje trte sem preziral. No, pri 12 letih sem brez težav po vasi vozil traktor – predstavljajte si to danes (smeh)," je opisoval: "Pred kolinami sem bežal, kolikor sem le mogel. Nikoli nisem mogel poslušati, ko so klali prašiča. Znam pa narediti krvavico, razkosati meso …"
Z MOČNO BRCO UBIL KOKOŠKO
Mladenič, ki se je pohvalil tudi kot lastnik Tomosa, je bil nagle jeze. Nekega dne jo je zaradi tega skupila babičina kokoška. "Moral sem v trgovino, ni se mi dalo, močno sem se razjezil in na poti z vso močjo brcnil kokoš ter jo ubil. 'Babi, ubil sem ti kokoš,' sem ji tekel povedat. Ona pa jo je le oskubila in naredila večerjo," se je krohotal: "Uboga kokoš ni bila ničesar kriva."
KAJ MI PRINAŠA POZNAVANJE FORMULE SULFATNE KISLINE?
V šolo, ki jo je brez težav naredil, ni rad hodil, čeprav poudarja pomembnost izobrazbe. Danes je še bolj razočaran nad sistemom; nad tem, kaj se v njem poudarja, s čim se polnijo otroške glave, namesto da bi v vsakem iskali tisto, v čemer je dober. Oboževal je ure zgodovine, geografije, predmetov, ki dajejo človeku širino, medtem ko: "Teden po testu pozabimo na sinus, cosinus, kvadratne korene … Pa zakaj bi se detajlno učili fiziko in kemijo? Da, osnove, ampak toliko balasta je. Kaj mi danes prinaša poznavanje formule sulfatne kisline?"
GLAVNI IGRALEC V PREDSTAVI JEŽKOVA HIŠICA
Nogomet mu je tekel po žilah, a kljub temu je v OŠ našel čas še za eno obšolsko dejavnost – bil je prvi igralec dramskega krožka. "Bil sem v vseh šolskih predstavah, celo tekmovali smo. Učiteljica je pisala pravljice, spomnim se Ježkove hišice. Vedno sem imel glavno vlogo, konkurenci nisem dovolil, da bi sploh pomislila, da bi bilo lahko drugače," se je zasmejal samozavestni nastopač, ki je rad razvedril ljudi.
V Zagrebu je nadaljeval izobrazbo, vpisal se je v srednjo šolo za prometnega tehnika, a zaradi preboja v prvo ekipo Dinama naredil le tri letnike. Četrtega je opravil v dopisni šoli, po poklicu je komercialist: "Sanja se mi ne, kaj bi lahko delal s tem nazivom," je v smehu priznal športni delavec, ki nikoli ni bil študent.
MOGOČE 10 NAJLEPŠIH LET
Pri 18 letih se je dokončno preselil v Zagreb. Izpolnilo se mu največje otroško hrepenenje, zaigral je za prvo moštvo Dinama. "Sanjal sem, da bi odigral le eno tekmo, da bi le enkrat stopil na zelenico Maksimirja, da bi le enkrat hodil skozi tunel," je opisal življenjske cilje, ki jih je tudi uresničil; tudi zaradi vseh, ki so mu govorili, da ne zmore, kar ga tudi danes žene v trenerski karieri. Ve, da Reala in Barcelone ne bo nikoli vodil, rad bi se dokazoval v bundesligi, v Avstriji, v Švici, nekega dne pa si močno želi spet delati na Japonskem.
Dežela vzhajajočega sonca ga je močno prevzela. Kako tudi ne, saj je novi športni direktor vijoličastih tam živel kar 10 let. Ko je pri 29 letih, po 10 letih, zapuščal Dinamo, je imel več možnosti, a ne turški Trabzonspor ne Salzburg ga nista privlačila dolgoročno, z Japonsko pa je bilo povsem drugače. Tja ga je privabil trener Mihailo Petrović, tam je našel prihodnost In tam je pri 39 letih končal kariero: "Mogoče je bilo to celo 10 najlepših let mojega življenja."
UČITELJICA PRIDE NA DOM, A NE PRESTOPI PRAGA
Nekaj časa je potreboval, da se je prilagodil na novo kulturo in okolje ter da je okolje sprejelo njega; ko ga je, pa je zacvetel. Na Japonskem je postal tudi oče. Danes ima tri hčerke in najstarejša je hodila v japonsko šolo, ki ga je navdušila. Med drugim z uniformami, ki brišejo razlike med otroki, in s tem, da je veliko poudarka na spoštovanju starejših, čistoči, družini. "V prvih štirih letih OŠ ni ocen. Učiteljica pride k družini domov na govorilne ure, a ne prestopi praga. Otroci sadijo zelenjavo, po koncu pouka skupaj pospravijo učilnico, pomijejo tla, pobrišejo prah … Učijo jih pravih stvari, vljudnosti, spoštovanja," je navdušeno razlagal.
Mihael v določeni meri razume njihov jezik, manj ga govori, medtem ko ga je najstarejša hčerka osvojila v celoti. "Jaz se nisem bil sposoben naučiti pismenk," je priznal in dodal, da mu je največjo težavo ob prihodu predstavljala hrana, v dveh letih, po mnogih pokušanjih danes z njo nima več nobenih težav in jo ima zelo rad. "Najraje sicer še vedno jem čevapčiče. Lagal bi, če bi rekel, da imam raje suši."
VSAK GA ZAPUSTI PRETRESEN DO DNA DUŠE, TO BI MORALI VIDETI VSI
V desetletju je povsem prepotoval Japonsko, obiskal številna mesta, najdlje pa je živel v še kako znani Hirošimi. "To je mesto miru. Če v Tokiu živijo 300 km/h, je tu ravno obratno. Zaradi katastrofe je to območje v primerjavi s celotno državo povsem drugačno. Idila," je razložil in dodal, da je živel 500 metrov od znamenitega Parka miru, od muzeja, ki ga obišče veliko turistov. "Ti vidijo vse grozote. Kako se je ljudem lupila koža, koliko je bilo smrti … Vsak ga zapusti pretresen v dno duše in vedno pravim, da bi morali to videti vsi, še posebej v luči vsega, kar se dogaja danes," je zatrdil.
NEPRESTANO SMO POGLEDOVALI NA MERILEC RADIACIJE
Izpostavil je še eno posebno izkušnjo, saj je obiskal tudi Fukušimo, mesto, ki ni ravno magnet za obiskovalce. Spomnimo, da je leta 2011 tam zaradi cunamija prišlo do jedrske katastrofe v elektrarni. "Sedem let kasneje smo šli tja na priprave. To je bila norost. Pred hotelom smo neprestano pogledovali na merilec radiacije," je razložil Hrvat, ki sicer izjemno rad potuje.
"Prepotoval sem praktično ves svet, to je najboljša šola življenja. Ne berem veliko, tri knjige na leto, mislim pa, da so najboljše knjige potovanja. Da na svoji koži izkusim vse mogoče in se na potovanjih učim," je razložil. V potnem listu si že nekaj časa neizmerno želi imeti tudi žiga iz Avstralije in z Nove Zelandije, v Evropi pa najmanj pozna Skandinavijo, a to se bo verjetno kmalu spremenilo.
KER IMA RAD IZZIVE, JE REKEL: ONA BO MOJA PUNCA
Mihael je že pri 20 letih spoznal ljubezen svojega življenja Ljupko Gojić. Takrat mladi in že zelo znani nogometaš Dinama je v diskoteki naletel na tri leta mlajšo in v javnosti še bolj slavno manekenko. "A če sem iskren, je nisem poznal, tudi ona pa ni vedela, kdo sem jaz," se je nasmehnil. "Zdela se mi je luštna, takrat je imela med zgornjima zoboma še majhen razmak, mislim, da je že tako malce višja od mene, takrat pa je bila gotovo, ker je nosila pete," se podrobno spominja vsega: "Ker imam rad izzive, sem takrat rekel: ona bo moja punca (smeh)."
Pot do tega je bila malce zapletena, ker ni bil neposreden. "Prijatelj je hodil z njeno prijateljico, želel sem, da pride na moj rojstni dan. Naposled sem ji poklonil telefonsko kartico – joj, to so bili nori časi –, da sem tako dobil njeno telefonsko številko. Moj ponos mi ni dovoljeval, da bi jo prosil za številko," je pojasnil moški, ki ne da veliko na romantiko, najraje pa uživa v glasbi hrvaških izvajalcev Jelene Rozge, Oliverja Dragojevića, Petra Graša ni Severine. "Ljubim ta naš melos," je razložil.
GROZNO, DVE LETI SEM JO MALTRETIRAL, NATO PA DOJEL
Po mesecu dni spoznavanja sta z Ljupko postala par, šest let kasneje sta se poročila, zdaj pa sta skupaj že 24 let. "Po dveh mesecih sem vedel, da bo moja žena in da mi ni treba več iskati," se je široko nasmehnil: "Ne vem, če je bilo pri njej enako, a tako sem se odločil, da bo (smeh)."
Začetek njune zveze ni bil lahkoten, priznava danes, za kar je bil kriv čisto sam: "Bil sem izredno ljubosumen. Vseskozi sem moral vedeti, kje je, s kom je, kaj počne. Grozno, dve leti sem jo maltretiral, preden sem dojel, da ji moram zaupati."
Vse tri hčerke, ki so ju razveselile, so se rodile na Japonskem. Danes je Jana Sienna stara 15, Mila Amelie 13 in Mari Dana sedem let, vse tri pa so plesalke različnih zvrsti. "Nisem ravno strog oče, hitro popustim," je potrdil naše domneve: "Mlajši dve sem preveč razvadil, z Jano sem verjetno najbolj strog, ker mi je po značaju zelo podobna. Za naju z ženo pa je najbolj pomembno, da se vse tri lepo vedejo, da so spoštljive do vseh, da niso zavistne, ljubosumne. To so glavni poudarki najine vzgoje."
ENKRAT NA LETO JE DOVOLJ, ŠE POSEBEJ, KO VIDIM RAČUN
Ko imata priložnost, s soprogo rad obišče kakšno bližnje mesto, se po njem sprehodi in sede k dobri večerji. "Rad uživam v dobrih hrani, tudi v restavracije z Michelinovo zvezdico hodim, predvsem zaradi žene, ki je gurmanka. A v tem spet ne uživam toliko, da bi to počel pogosto. Zanima me, želim poskusiti, a enkrat na leto je dovolj, še posebej, ko vidim račun," se je glasno zasmejal: "Ne mislite zdaj, da sem 'škrt'. Ne, vedno zelo rad pogostim prijatelje, družbo."
PRI TEH LETIH TI JE MALO NERODNO, ČE 'PLONKAŠ'
Po igralski karieri je 44-letni nogometaš hitro skočil v trenerske vode. To je pomenilo vrnitev v šolske klopi nogometne akademije. "To je bil velik zalogaj, po tolikih letih sedeti in se učiti. Stres, testi, pri teh letih ti je malo nerodno, če 'plonkaš'," je priznal Hrvat, ki v prostem času zelo rad hodi v gore, še raje pa smuča. "Obožujem hribe. Zdaj se oziram v Logarsko dolino, julijske Alpe …," nam je našteval ciljne točke. V gorah želi živeti, ko bo v pokoju. Računa, da bo v nogometu delal še kakšnih 10, 12 let, nato pa ga bomo našli na belih strminah. "Avstrija, Italija, Dolomiti … Majhno stanovanje in vsakodnevna dopoldanska smuka, potem pa dobro kosilo in cesarski praženec, grapa, kozarec rdečega vina in sončenje na terasi v ženini družbi," se je zasanjal član celjskega strokovnega štaba, ki je v Zagrebu uspešno na noge postavil še eno podjetje – slaščičarno Jolie Petite Patisserie.
NISTA VEČ NEUMNI NOGOMETAŠ IN NEUMNA MANEKENKA
Razlog: nikjer ni naletel na slaščico, ki mu v želodcu ne bi napravila kamna. "Šele na Japonskem sem spoznal, kako lahkotne so lahko sladice," je povedal. Čez vrsto let se mu je prižgala žarnica, ko je prijatelj gradil stavbo v soseski, v kateri je odraščala Ljupka. "Rezerviraj mi poslovni prostor," mu je rekel: "Odprl bom slaščičarno!"
"Vsi so mi govorili, da sem nor, da se mi je zmešalo, da nimam pojma, v kaj se spuščam. Tudi žena," je prikimal. A to ga je samo še bolj motiviralo. Na Instagramu je preštudiral izdelke največjih slaščičarjev na svetu, začel spoznavati sestavine, kvalitetne čokolade, masla. Nato se je začelo iskanje slaščičarja, ki je bilo kot iskanje igle v senu. "Vložil sem v izobraževanje več oseb, pa izgubil na tisoče evrov, ker niso zdržali ali zmogli," je priznal in po dolgem času ter številnih poskusil le sestavil pravo ekipo ustvarjalcev.
Nato je k poslu resneje pristopila še Ljupka ter s svojo karizmo, osebnostjo in povezavami poskrbela za pravi razvoj slaščičarne. "Jasno mi je, zakaj je delala za največje modne znamke na svetu," je izpostavil. "Prav zaradi nje so nas ljudje začeli obiskovati, zaradi kakovostnih slaščic pa se vedno znova vračajo," je še ponosno pojasnil in dodal, da se ju tudi zaradi tega poimenovanje neumni nogometaš in neumna manekenka, ki so jima ga nadeli v domovini, ko sta začela hoditi, zdaj ne drži več.
