Pred točno 10 dnevi in 29 leti je Dob pri Domžalah dobil novega prebivalca. Takrat se je zakoncema Lazarević rodil tretji sin, Dejan, ki je ravno prejšnji petek, 15. februarja, praznoval rojstni dan in to po dolgem času prav doma. »To je bilo najlepše. Ni bilo nobene velike zabave, samo družinski člani in bilo je res super. Tako nisem praznoval že 10 let,« nam je pojasnil naš tokratni gost, ki je zadnje debelo desetletje namreč preživel v tujih deželah, zato rojstnega dneva v tem času nikoli ni praznoval obkrožen z vsemi družinskimi člani.
Nogomet ga je dolgo časa držal od doma, toda tako je želel sam. Igra ga že, odkar pomni, z njim sta ga okužila brata, devet let starejši Bojan in sedem let starejši Goran, ki sta ga zelo hitro začela jemati s sabo na treninge. Kot kratkohlačnik je večino časa preživel na ulici, kjer je igral tudi tenis, namizni tenis, badminton in košarko, pravi, da ga je vse zanimalo, a nogomet je edini, kateremu se je predal z vsem srcem in dušo.
Mami si je želela hčerko, a rodil sem se jaz
»Mami si je želela hčerko in upala, da bom to ravno jaz. A na koncu ni bilo tako, povrhu sem jo jaz še najbolj namučil, zaradi tega se je nato odločila, da bo povsem srečna s tremi sinovi,« je s širokim nasmeškom pripovedoval Lazo, ki je bil med odraščanjem ves čas pod nadzorom svojih bratov. »Seveda sta me morala tudi paziti, bil sem zelo navihan, povsod me je bilo dovolj,« se je zasmejal naš sogovornik, ki je bil izredno energičen otrok, ki je kakšno kdaj tudi ušpičil, a dodal, da je bilo vse precej milo, predvsem zaradi izkušenj in lekcij njegovih sorojencev. »Več 'pizdarij' ko sta jih naredila onadva, manj sem jih jaz,« se je znova široko nasmehnil: »Brata sta bila tudi zaščitniška, poskrbela sta, da me ni zaneslo na kakšno stransko pot, kar se lahko hitro zgodi.«
Brata sta bila tudi njegova največja nogometna vzornika, ostale pa je poiskal v takratni brazilski reprezentanci in tudi v naši zlati generaciji. Od nekdaj je sicer vsem govoril, da si bo kruh služil prav z nogometom, načrt B ni obstajal, in na koncu ga tudi ni potreboval.
Pripravljen je bil plačati visoko ceno
Šolanje je kmalu prekinil, na vrata 16-letnega najstnika je potrkala tujina, Dejan se je klicu odzval in se preselil v Genovo. Tam je prvo leto obiskoval turistično srednjo šolo, naredil drugi letnik, nato pa zaradi nogometnih obveznosti končal svojo šolsko pot.
Dejanova selitev v Italijo je drugače zatresla tla celotne družine. Še danes se spominja, da je bil to šok za vse, hitro se je dogajalo, bilo je težko. Za vse. »Očeta še nikoli nisem videl tako žalostnega, tako strtega, mama mi je povedala, kako mu je bilo hudo, ko me ni bilo več doma,« je pojasnil. A Lazo je sledil svojim sanjam, ki so obenem zahtevale številna odrekanja, in to je bil pripravljen storiti, pripravljen je bil plačati to neizbežno ceno. »Mami in Goran sta me podpirala, oče in Bojan pa sta bila zadržana. Vsi so želeli, da mi uspe, a to je spremljal tudi strah, normalno,« je dodal.
Zaradi šoka ga je dva tedna 'kuhalo'
Več družinskih sestankov je bilo potrebnih, da so se dokončno odločili, da najmlajšega člana spustijo v svet. »Šele ko sem se res odpeljal, sem dojel, kaj dejansko delam, da zapuščam vse, kar poznam. Takrat smo vsi jokali. Ko sem prišel v Italijo, sem najprej zbolel. Dva tedna sem imel močno povišano telesno temperaturo, tudi 40 stopinj Celzija. Bil je res velik šok,« se je spomnil občasni reprezentant, ki se je moral hitro prilagoditi na novo življenje
CELOTEN POGOVOR Z DEJANOM LAZAREVIĆEM SI LAHKO PREBERETE SAMO V TISKANI IZDAJI EKIPE SN, KI JE V CELOTI NA VOLJO TUDI NA TRAFIKA24.SI!
