Gorazd je svoje otroštvo preživel v Kralju, v predelu Stražišče. Izhaja iz povprečne, preproste družine, mama je bila tajnica v Merkurju, oče je bil sprva učitelj razrednega pouka, nato pa je bil zaposlen v Iskri. Gorazd je tudi starejši brat, le leto dni je mlajša njegova sestra Andreja. »Veliko sva se družila, na ulici je sodelovala v vseh igrah, ki smo se jih igrali s prijatelji, tudi nogomet je igrala z nami. Seveda je med nama obstajala določena mera bratovsko-sestrskega rivalstva, jaz sem bil bolj tisti, ki sem jo jezil, da mi ni bilo dolgčas,« je priznal v šaljivem tonu.
Pravi, da se tudi sam sprašuje, kako se je sploh znašel v svetu smučarskih skokov, vse se je sicer začelo s povabilom na trening, ki ga je dobil v drugem razredu. »Rekli so, da sem primeren za ta šport, a ko danes zavrtim film, sem bil popolnoma neprimeren. Tudi oče je bil navdušen nad skoki ter mi je predlagal, naj grem, in sem šel. Bil sem priden, rad sem hodil na treninge, trudil sem se, čeprav nisem imel niti najmanjšega potenciala za uspeh,« je pojasnil Bertoncelj, ki je bil samo zaradi trdega dela med sovrstniki v vrhu slovenskih tekmovalcev do 16. leta, potem pa je spoznal, »da ni več smisla, da bi se še naprej resno ukvarjal s skoki, odločil sem se, da bom raje več časa posvetil šoli in kakšnim drugim stvarem«.
Dal sem mu boksarske rokavice in rekel, naj se sprosti na meni
In tako se je v srednji šoli ob tem, da je še vedno skakal, začel ukvarjati s karatejem, v katerem se je hitro našel. »Bil sem precej uspešen, v enem letu sem se enakovredno kosal z vrstniki, ki so karate trenirali že osem ali več let,« se je pohvalili, a dodal, da ni nikoli tekmoval in da ga je ob koncu srednje šole tudi opustil, razlog smučarski skoki. A ne zaradi tekmovalnih ambicij, temveč zato, ker je začel delati z otroki, ni bil še star 18 let, ko je že bil začetnik, pripravnik trener.
Znanja iz borilne veščine sicer v življenju ne uporablja, ko smo ga vprašali, ali kdaj na svojih varovancih uporabi kakšen karateistični prijem vzgojne narave, se je zasmejal in priznal, da je celo to tega pred kratkim prišlo. »Ko smo bili v Rusiji, smo v fitnesu naleteli na boksarske rokavice in Boru Pavlovčiču sem rekel, naj se malo sprosti na meni (smeh). Jaz sem se praviloma branil, a sem ga vseeno dvakrat, trikrat nato malo presenetil s sicer rahlim udarcem,« je za popestritev poskrbel Bertoncelj, ki je priznal, da je zelo tekmovalen, sicer pa deluje kot zelo miren, premišljen človek, pravi, da tudi v kriznih, stresnih situacijah ostane hladnokrven, iz tirnic pa ga lahko vrže kakšna malenkost, ko pokaže tudi svojo impulzivno stran.
Zaradi otroških bolezni sta mu popokala bobniča
Med drugim nam je pojasnil, da je kot dojenček slišal, a je zaradi številnih otroških bolezni do prvega rojstnega dne izgubil sluh. »Očitno je telo nekje popustilo, meni sta popokala bobniča. Dolgo časa niso uspeli ugotoviti oziroma me niso znali zdraviti, v Ljubljani me niso znali operirati,« je pojasnil. Vsaj dvakrat tedensko je s staršema hodil na razne teste, preiskave, a ker v Sloveniji Bertoncljevi niso dobili pravih odgovorov, rešitev, so odšli v Avstrijo. Tam je Gorazd pri petih letih prestal operacijo, ki je vse spremenila, vrnil se mu je sluh. »Starša sta naredila vse, da bi spet slišal. Nista se hotela sprijazniti z mojim stanjem in sta našla rešitev. Omogočila sta mi normalno življenje. Eno leto po operaciji sem imel v glavi posebne cevke, prek katerih se je vse čistilo, bobniče so mi, preprosto povedano, zlepili. Ker pa niso več toliko prožni, imam pa še vedno precejšno okvaro sluha, zaradi tega verjetno tudi nimam posluha za glasbo,« se je široko nasmehnil in dal vedeti, da se je s tem brez težav sprijaznil.
Zdaj slišim 40-odstotno
Dejal je še, da leto pred vstopom v šolo, niso vedeli, ali bo lahko sploh šel v običajno osnovno šolo. »Dvakrat tedensko sem hodil k logopedu, starša sta se zelo trudila, da sem se hkrati učil govoriti, pisati in brati, prvega pol leta sem imel v šoli malo težav, nato sem postal odličnjak,« se je pohvalil.
Seveda nas je zanimalo, ali se spomni, kako je bilo, ko je znova začel slišati, in natančno nam je opisal, da je bilo to v mali šoli. »Kar naenkrat sem zaslišal celo paleto zvokov. Usedel sem se in zaprl oči. Dobro se spomnim, nikoli ne bom pozabil, kako mi je bilo fino,« je dejal skakalni trener, ki ga je izguba sluha vsekakor zaznamovala, pa ne samo njegovo otroštvo, ampak vse življenje, saj tudi zdaj sliši zgolj 40-odstotno. »Vsaj tako je bilo nazadnje, ko so mi ga merili. Sploh nočem več hoditi na te preiskave, ker so res zoprne. Po obisku komore ...«
CELOTEN POGOVOR Z GORAZDOM BERTONCLJEM SI LAHO PREBERETE SAMO V PONEDELJKOVI TISKANI IZDAJI EKIPE SN, KI JE NA VOLJO TUDI NA TRAFIKA24.SI!
