Senad Tiganj - del največjega plemena na svetu: Slovenska nogometna legenda, njene PREROŠKE napovedi učitelju in še marsikaj

Senad je odraščal na Jesenicah, toda ne od mladih nog, Tiganjevi namreč prihajajo iz Črne gore, iz mesta Berane. Senad se je sicer rodil v Sloveniji, toda potem so se starši preselili nazaj. »Tu nismo imeli za preživetje,« je pojasnil prvorojenec očeta, ki je bil voznik tovornjaka, in mame, ki je bila kuharica v vrtcu. Ko je bil Senad star devet let, se je takrat že petčlanska družina Tiganj preselila na Jesenice in tam tudi ostala. »Bilo je, kot da bi te nekdo vrgel na drug planet. V Črni gori smo v hribih pazili na krave in ovce, potem pa prideš v industrijsko mesto,« je v smehu slikovito opisal veliko spremembo in dodal, da so se z dvema bratoma hitro prilagodili, predvsem zaradi tega, ker na Jesenicah še vedno živi veliko priseljencev iz nekdanje skupne države. Le v šoli so imeli težave zaradi jezika, pouk slovenskega jezika je bil za Senada najtežji, doma se namreč niso pogovarjali slovensko. »Nikoli ne bom pozabil prvega šolskega dne. Vsi otroci so v šolo prišli s starši, no, mi smo prišli sami, ker sta starša delala. Te zgodbe, pa naj bo za koga smešna, za drugega žalostna, ne bom nikoli pozabil,« se je uvodoma spomnil.

Nogomet je bil za revne
Nogomet je Senad v klubu začel trenirati šele pri 10 letih v Sloveniji, pred tem ga je igral le na ulici, tudi s hokejem, prvim jeseniškim športom, se ni spogledoval. »Nogomet je bil za revne. Potreboval si le žogo in noge. Hokej pa je bil zelo drag šport, za nas priseljence nedosegljiv, vsak si ga ni mogel privoščiti,« je dejal najstarejši od treh bratov Tiganj. Ernad, s katerim sta bila kot rit in srajca, je mlajši le eno leto, Semir pet. Ker očeta zaradi službe ni bilo veliko doma, je v določeni meri Senad prevzel vlogo glave družine. »Oče je vozil tudi zelo daleč. Spomnim se, da smo po televiziji spremljali dogajanja v državah, v katerih je divjala vojna, ker smo vedeli, da je tam. Pripovedoval nam je, kako so padale bombe, kako se je skrival,« je razlagal naš sogovornik, ki je bil kot otrok tipično fantovsko nagajiv: »Seveda smo rabutali, včasih smo kakšno malenkost tudi ukradli, a drugače nismo izstopali.«

Še za slano vodo ne boš zaslužil
Senadov nogometni talent je bil hitro opažen, izstopal je med vrstniki, a o nogometu kot službi ni sprva sanjal. Mogoče tudi zato, ker je velikokrat slišal stavek »pa kdo je na Jesenicah v nogometu še kaj naredil« in to, da tudi on ne bo. »Neki osnovnošolski učitelj mi je enkrat dejal, da ne bom še za slano vodo zaslužil, jaz pa sem mu samo rekel, da bo o meni nekega dne bral,« se je široko nasmehnil in še kako je imel prav.

Jesenice so znane po železarni, pot večine tamkajšnjega prebivalstva je takrat iz osnovne prek srednje šole vodila v službo v železarni. »Povsem preprosto,« je izustil Tiganj, ki pa po tej poti vendarle ni šel. »Pri 14 letih sem začel šele razmišljati, da mi mogoče ne bo treba delati v 'fabrki', a vedel sem, da bom moral garati, ob tem pa sem bil v tej zgodbi povsem sam. Nihče ni skrbel zame in to je tisto, na kar sem še danes najbolj ponosen. Da sem vse naredil sam, da mi nihče ničesar ni podaril,« je izpostavil Jeseničan. »Seveda smo tudi napačno mislili, da bo, če igraš nogomet in zabijaš gole, denar kar prišel. 'Zajebali' smo se,« se je zakrohotal.

V otroštvu se je sicer želel preizkusiti v marsičem, a večinoma je šlo le za nekajdnevne prebliske, nam pa je priznal, da si je zelo želel naučiti igrati na flavto. »Celo kupil sem jo, potem pa smo se kregali, kdo jo bo imel. Premožnejši prijatelji so si lahko kupili boljšo, tudi jaz sem hotel tako, a mama za to sploh ni hotela slišati,« se je zasmejal nesojeni glasbenik.

Pri 15 letih se je nato »preselil« v Ljubljano. Prestopil je v Slovana, kar je bilo v tistih časih na Jesenicah nekaj neverjetnega. Kot da bi šel danes v Barcelono, smo mu ponudili primerjavo. »Bravo, točno tako je bilo,« nam je pritrdil.

CELOTEN ČLANEK SI LAHKO PREBERETE SAMO V DANAŠNJI TISKANI IZDAJI EKIPE SN, KI JE NA VOLJO TUDI NA TRAFIKA24.SI!