Toda košarka tokrat ni bila osrednja tema našega prijetnega in sproščenega pogovora, temveč smo imeli priložnost novopečenega selektorja Slovenije spoznati po povsem drugačni plati. Razgovoril se je o prigodi s fračo, svoji otroški pogodbi z Barcelono, Joseju Mourinhu in usodnem obisku trgovine ter razkril svoj umetniški talent.
Tokrat smo ga imeli priložnost spoznati v povsem drugačni luči, ne kot prvega moža reprezentance, ki ga v naslednjih tednih in mesecih čaka veliko trdega dela, temveč kot zaljubljenca v košarko, predanega očeta in moškega, ki se je v svojo partnerico zaljubil pred 18 leti, ko jo je zagledal v trgovini. Njegova življenjska pot se je začela 23. januarja 1974 v Ljubljani, svoje otroštvo pa je preživel v Domžalah, kjer se je tudi začela njegova košarkarska pot in kamor se je pozneje vrnil kot trener. »Oba moja starša sta iz Srbije, oče prihaja iz okolice Valjeva, mama iz okolice Niša, spoznala pa sta se v Domžalah. Mama se je v Slovenijo preselila že s 14 leti in pol, doma ni bilo denarja, zato je še kot otrok tu čuvala otroke. Oče se je v Slovenijo preselil pri 18 letih, začel je delati na gradbišču, pozneje je napredoval,« je zgodbo o tem, kako sta se njegova starša spoznala in zaljubila, razkril Rado in nadaljeval: »Oče je imel pozneje nezgodo, dva meseca po tem, ko sta se poročila, je izgubil roko. Kljub temu normalno živi naprej in niti malo ne kaže, da je brez ene roke.«
Naš sogovornik nam je zaupal še eno družinsko zanimivost. Ko smo ga vprašali, ali je svojo ljubezen do športa podedoval po očetu ali mami, je bil njegov odgovor nikalen, še več … »Zanimivo je, da je moj brat visok 196 centimetrov, jaz sem bil 203 centimetre, moja mama je visoka 158 centimetrov, oče pa 171 centimetrov. Zanimivo je tudi to, da je bil moj pokojni stric, sicer očetov brat, prav tako zelo nizek, njegove hčerke pa so visoke več kot 180 centimetrov.« V nasprotju z mnogimi preveč ambicioznimi starši, ki svoje otroke porivajo v določene športe in od njih zahtevajo nemogoče rezultate, se Radova starša nista nikoli pretirano obremenjevala z njegovimi košarkarskimi dosežki. »Vesela sta bila, da sva z bratom hodila na treninge, da nisva delala neumnosti. Pozneje, ko sta videla, da igrava resno košarko, sta začela hoditi na tekme. Oba že 25 let spremljata košarko in določene stvari poznata bolje kot jaz (smeh). Oče mi, ko grem k njima na kosilo, večkrat za kakšnega igralca pove, da je dobro igral (smeh), nista pa bila z mamo nikoli glasna navijača.« Njegova ljubezen do košarke se je rodila v drugem razredu osnovne šole, pred tem se je ukvarjal z nogometom, bil je vratar v nogometnem klubu Domžale.
CELOTEN POGOVOR SI LAHKO PREBERETE V PONEDELJKOVI TISKANI IZDAJI EKIPE SN, KI JO DOBITE TUDI NA STRANI TRAFIKA24.SI.
