Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Tamara Kedačič
Tamara Kedačič
21.11.2016 09:02:29
Deli članek:

John Mary v Povabilu na kavo: Smrti sem zrl v oči, vojna nam je vzela vse

Grega Wernig

Pot nogometaša velenjskega Rudarja od rodne Nigerije do igranja v Šaleški dolini je bila polna vzponov, pa tudi nizkih udarcev. "Prav zaradi slednjih sem postal takšen človek, kot sem danes," poudarja John Mary, med pogovorom pa je spregovoril o vojni, ki je njegovi družini vzela vse, o selitvi v Kamerun, o poti, ki ga je preko Tajske pripeljala najprej v Srbijo, nato pa še v Slovenijo. Pa o ljubezni do glasbe in plesa ter zapletenem ljubezenskem razmerju.

"Kako ste vedeli, da obožujem kavo?" nas je pri stadionu Ob jezeru s širokim nasmehom pozdravil triindvajsetletni nogometaš s polnim imenom John Mary Honi Uzuegbunam in priznal, da na dan spije sedem do devet skodelic. "Mama me velikokrat pokliče in mi med drugim pove, da je kava slaba za moje zdravje, ko se prenehava pogovarjati, pa je prva stvar, ki jo naredim, to, da si skuham kavo," se je še nasmejal član velenjskega Rudarja, ki je med klepetom ob okusni skodelici njemu najljubšega napitka razkril marsikatero zanimivost iz svojega življenja. 

Odraščal je v bogati družini, še več, zase pravi, da je bil razvajen otrok, ki je vedno dobil tisto, kar je želel. Stvari pa so se spremenile, ko je izbruhnila vojna med muslimani in katoliki. V tistem obdobju je njegova družina izgubila vse svoje bogastvo in to je bil tudi trenutek, ki je Johna najbolj zaznamoval.

Grega Wernig

"Moj oče je bil bogat poslovnež, mama pa je diplomirala iz gostinstva ter se je ukvarjala s pripravo prigrizkov, sokov in jogurtov. Bila je nadarjena, tudi očeta je vpeljala v posel. Vedeti morate, da je v določenih predelih Nigerije zelo vroče, zato je njen posel cvetel," je ponosno povedal mladi nogometaš.

Zanj in za njegovo družino se je vse spremenilo, ko je izbruhnila vojna, ki je trajala šest mesecev. "To bi lahko bil konec moje družine, smrti smo praktično gledali v oči. Bilo je strašljivo. Zelo dobro se spomnim, kako smo se skrivali v hiši. Rešili smo se ob pomoči bogatih očetovih prijateljev, prav tako pa se je oče naučil islamskega jezika. Ubežali smo smrti. Vsakič, ko se spomnim na to obdobje, se mi oči napolnijo s solzami," je pripovedoval naš sogovornik.

To obdobje ga je najbolj zaznamovalo; kot majhen otrok je videl nasilje, smrt in kri ... 


CELOTEN POGOVOR SI LAHKO PREBERETE SAMO V PONEDELJKOVI TISKANI IZDAJI EKIPE SN, KI SI JO LAHKO ZAGOTOVITE TUDI NA TRAFIKA24.SI!