Čeprav odraščanje v prestolnici zahodnoafriške države ni bilo najlažje in najlepše, pa se z veseljem spominja trenutkov, ki so ga, kot je povedal, naredili močnejšega, samostojnejšega. "Iz tega obdobja se najbolj spomnim tega, da sem vstajal ob štirih zjutraj, da sem pomagal mami, ki je prodajala riž. Vsak dan je vstala tako zgodaj, da ga je skuhala, in pri tem sem ji želel pomagati. Skupaj sva nato riž odnesla do majhne restavracije, kjer ga je mama prodajala, jaz pa sem medtem pomival posodo in nato šel v šolo," se je ob spominu na ta del otroštva nasmehnil Julius. Tudi njegov oče je bil kuhar, in sicer za vodilnega moža ene od največjih bank v državi. "Prijatelji so zelo radi prišli k meni na kosilo, še vedno radi pridejo, ko sem doma, vedno se spomnijo, da je moja mama rada pripravila kaj dobrega."
Življenje, kot ga je v prvih 16 letih poznal Julius Wobay, ga je nedvomno utrdilo. Ko se je v želji in upanju, da bi postal vrhunski nogometaš, v najstniških letih ločil od družine in prijateljev, ga je to naredilo še močnejšega. "Lahko rečem, da sem v tistem trenutku moral hitro odrasti ter v mnogih pogledih skrbeti sam zase in tudi za ostale družinske člane. Odkar sem začel igrati v Evropi, je moja mama pustila službo, zdaj skrbi za dom. (smeh) Še vedno jim vsak mesec pošljem nekaj denarja, pomagam jim, kolikor le lahko," nam je razkril zgovorni nogometaš, ki se še kako zaveda, kako težko je še vedno življenje v njegovi domovini, zato ga osrečuje dejstvo, da lahko s tistim, kar najraje počne, pomaga tudi svoji družini. "Mislim, da po vsem tem vem kar nekaj o življenju," se je nasmehnil.
CELOTEN POGOVOR SI LAHKO PREBERETE SAMO V PONEDELJKOVI TISKANI IZDAJI EKIPE SN!
