Izkušeni član srebrne odbojkarske reprezentance je pred devetindvajsetimi leti na svet prijokal v Velenju oziroma, če smo natančnejši, v slovenjgraški porodnišnici, tokrat pa smo pogovor z njim opravili v njegovem priljubljenem mirnem kotičku ob reki Soči. Na Primorsko ga je pot ponesla odbojka, ko je bil član kanalskega Salonita, ostal pa je, ko je spoznal svojo ljubezen Gordano, s katero si je v Novi Gorici ustvaril družino. "Še vedno se zelo rad spominjam svojega otroštva in mladosti, vedno pa pride do tistega obdobja, ko sem pri enajstih letih izgubil očeta. Zelo sem ga pogrešal, še posebej ker je bilo to tisto najbolj občutljivo obdobje odraščanja. Ostal sem sam z mamo in bratom," se je z grenkobo spomnil najtežjega obdobja svojega življenja in nam razkril: "Oče je delal v Gorenju, poleg tega je imel še svojo obrt, bil je mojster za vse. Nikoli ni bil bolan, nato pa je kar naenkrat obležal v bolnišnici v Celju. Ugotovili so, da ima tumor. Sedmi dan so ga prepeljali v Ljubljano, a je tam žal preminil. Za vso družino je bil to velik šok. Dve leti sta bili zelo težavni. Ko sem očeta najbolj potreboval, ga nisem imel ob sebi, z bratom sva zato morala hitro odrasti, da sva lahko pomagala mami. Ostala je sama z eno plačo in dvema šoloobveznima otrokoma. Časi so bili težki, toda mama nama je priskrbela vse, kar sva potrebovala. Res je velika junakinja," je ponosno dodal Dejan.
Družino je očetova smrt še bolj povezala, mami pa so nasmeh na obraz povrnile prav Dejanove odbojkarske tekme. "Rada hodi tudi v Šoštanj, čeprav že dolgo ne igram več tam, prav tako pride na vse reprezentančne tekme, ki jih igramo v Sloveniji. To ji je dalo nov zagon, da je spet dobila voljo do življenja, in seveda to, da sem si ustvaril družino in je dobila vnukinjo Anastasijo." Težavno obdobje je tudi Dejan uspel kljub bolečini prebroditi s pomočjo športa. Ta je bil že od mladih nog del njegovega vsakdana.
CELOTEN ČLANEK SI LAHKO PREBERETE SAMO V PONEDELJKOVI IZDAJI EKIPE SN!
