V obširnem klepetu je odprl dušo o odraščanju, tudi o otroških norčijah, iskanju samega sebe, tesni povezanosti z družino in še marsičem drugem.
Krunoslav Jurčić je eden od tistih ljudi, ki se ne glede na temo pogovora vsakič znova dotaknejo nogometa. Je pravi nogometni fanatik, to sta besedi, ki ga najbolje opišeta, in trener, ki je od Anteja Šimundže prevzel mesto prvega trenerja vijoličastih. O osebnih stvareh govori redko in zelo malo, v tokratnem klepetu pa je razkril tisto svojo plat, ki je prej nismo imeli priložnost spoznati. V dobri uri našega pogovora ni bil trener Maribora, bil je ponosni Hercegovec, nadobudni študent, ljubeč oče, mož, zaskrbljen sin in strasten ribič. Njegova življenjska pot se je začela pred šestinštiridesetimi leti, ko je prijokal na svet v mestecu Grude mami knjižničarki in očetu učitelju hrvaškega jezika. "Ko zdaj pripovedujem svojima otrokoma, jima vedno povem, da sem imel lepo otroštvo, čeprav sem živel v konzervativnem okolju, ki ni omogočalo veliko priložnosti. Bilo je lepo, otroci smo se veliko igrali, imeli smo brezpogojno svobodo," se je svojih otroških let z nasmeškom na obrazu spominjal trener Maribora. Odraščal je v družini intelektualcev, v mirnem okolju brez velikega vsakdanjega stresa, bil je prvi, ki se je resno ukvarjal z nogometom.
Oni so veseli že, ko sem samo doma. Najraje se sprehodimo po mestu, šli smo tudi v kino, pomagam pri kakšnih šolskih težavah, ju vozim na treninge, sina na košarko, hčerko na ples, tu skušam razbremeniti ženo.
"Sicer pa sem se v otroštvu veliko družil s prijatelji, čas sem preživljal v naravi. Zdaj opazujem svoja otroka in opažam, da veliko več časa preživita za računalnikom, tudi s prijatelji se slišita prek raznih aplikacij. Spomnim se, da smo bili veliko v gozdu in da sem veliko tekel. To mi je pozneje pomagalo pri nogometni karieri," je še dodal naš sogovornik. Ko smo mu zastavili vprašanje, ali se iz tega čudovitega otroštva, kot je večkrat poudaril, spomni kakšne posebne anekdote, je najprej nekaj časa razmišljal, nato pa razkril: "Moj oče je že od nekdaj strasten ribič, tudi jaz sem se v otroških letih nalezel tega, zato mi je kupil ribiško palico. Danes to morda ni velika stvar, takrat pa je bila. Ker sem bil neučakan, velikokrat nisem mogel čakati, da se vrne iz službe in da se odpraviva na jezero, kjer sva po navadi lovila, in sem se znašel po svoje. Na trnek sem dal kruh in lovil sosedove piščance, tako da je imel sosed kosilo (smeh). To zgodbo velikokrat pripovedujem svojima otrokoma, zanju je to nekaj nepredstavljivega. Tudi zato, ker ni več kokoši na dvorišču." Ta strast do ribarjenja je pri Jurčiću ostala še danes. Ko je imel prej kaj časa, se je odpravil na otok Krk k prijatelju, zadnja leta pa je bolj vezan na Pag, kjer ima tudi hišo in se s prijatelji sprošča. "Ribarjenje na morju je vrhunec mojih počitnic."
ŽAL MI JE, DA NISEM KONČAL ŠTUDIJA
Nekdanji hrvaški reprezentant ima tri leta starejšega brata Dražena, ki se sicer ni nikoli resno ukvarjal z nogometom, a kot nam je zaupal naš sogovornik, ima nogomet veliko raje od njega. "Podrobno spremlja moje delo, pogosto pride tudi v Maribor in si ogleda tekmo. Ves čas moje igralske kariere je bil ob meni, vedno ko sem bil postavljen v položaj sprejemanja pomembnih odločitev, sem se oziroma se še vedno pogovarjam z njim," nam je zaupal. Jurčić je bil tudi eden od mnogih iz njegovega mesteca, ki so svojo življenjsko pot nadaljeval v Zagrebu, kamor se je vpisal na študij ekonomije, obenem pa je bil član mladinske ekipe Dinama. Njegova nogometna kariera se je v hrvaški prestolnici razcvetela, v drugem letniku študija je knjige potisnil na stranski tir in se veliko bolj posvetil športu, ki ga je že od nekdaj oboževal. "Zdaj, ko pogledam nazaj z nekaj distance, mi je žal, da nisem, ko sem imel pozneje čas, dokončal študija. Je pa bila to, da opustim šolanje, v tistem trenutku zelo tvegana odločitev, saj nisem vedel, ali bom uspel v nogometu. Na koncu se je vseeno dobro izšlo." Svojo mladinsko pot v Dinamu, kjer je uspešno prestal poskusno obdobje, si bo najbolje zapomnil po tem, da je bil njegov mentor in trener legendarni Ivan Đalma Marković, ki je v svoji trenerski karieri vzgojil mnoga imena hrvaškega nogometa, tudi Zlatka Kranjčarja, Zvonimirja Bobana in Roberta Prosinečkega. Ko pa boste našega tokratnega sogovornika vprašali, kdo je bil tisti, ki je nanj v nogometnem pogledu najbolj vplival, mu največ dal, vam bo odgovoril z imenom Zdravka Jurčića, ki je bil bolj poznan pod vzdevkom Miš.
Spominjam se, da mi je po avtobusu pošiljala pakete. Najbolj mi je bilo vedno zanimivo to, kako je lahko v tako majhen paket dala toliko stvari (smeh). Mislim, da lahko kaj takega naredi le mama.
IBRAIMIJEVA MAMA HURMAŠICE, VUGDALIĆEVA BAKLAVO
Ne le nogometno dokazovanje na vsakem koraku, na vsakem treningu, selitev v Zagreb je za Krunoslava pomenila tudi povsem drugačen način življenja, boj za eksistenco, saj takrat ni imel bajne plače, prejemal je zgolj minimalno štipendijo. "Živel sem v študentskem domu, živel sem študentsko življenje, ob tem pa sem še treniral, dokler ni vse skupaj postalo preveč. To je bilo težko obdobje, v katerem sem moral sprejeti odločitve, ki so bile ogromnega pomena za moje življenje," je pripovedoval zgovorni trener. Težko je bilo tudi staršem, ko se je po starejšem sinu še on odpravil s trebuhom za kruhom v hrvaško prestolnico. "V enem trenutku smo vsi štirje živeli mirno življenje ne bogate, toda povprečno premožne družine, nato pa se je to v trenutku spremenilo, ostala sta sama. Ravno v času božičnih praznikov sem ju obiskal, in ko smo se pogovarjali, sem ugotovil, da bo minilo že trideset let od tega, ko sem se odselil od doma," je tudi sam presenečeno ugotavljal. A tudi z daljavo materina ljubezen ni bila nič manjša. "Spominjam se, da mi je po avtobusu pošiljala pakete. Najbolj mi je bilo vedno zanimivo to, kako je lahko v tako majhen paket dala toliko stvari (smeh). Mislim, da lahko kaj takega naredi le mama."
Zaupal nam je tudi, kaj se je po navadi znašlo v paketih, ki mu jih je pošiljala kot nadobudnemu študentu ekonomije: "Ogromno njenih specialitet, ki sem jih oboževal, raznoraznega peciva. Tudi moja otroka jih obožujeta." Trener Maribora je namreč znan sladkosned: "Ravno pred kratkim je mama Agima Ibraimija spekla odlične hurmašice, mama mojega pomočnika Vugdalića pa dela izjemno baklavo, tako da sem preskrbljen (smeh)."
REŠEVANJE DOMAČIH NALOG PO MOBITELU
Tudi on je ostal zelo navezan na starše, vedno je njegovo razpoloženje prav posebno ob vsakem obisku, ne glede na to, koliko časa je preteklo od zadnjega snidenja. "Mislim, da jima vsakič, ko ju tudi z otrokoma obiščem, podaljšam življenje. To mi je zelo pomembno in pazim na to, da ju vsakič, ko imam vsaj malo časa, obiščem." Staršem je najbolj žal le to, da ni uspel narediti fakultete, saj je bil vedno odličen učenec. Najprej se je vpisal na strojništvo, vendar je hitro ugotovil, da ne bo mogel usklajevati vaj in nogometa, zato se je raje odločil za ekonomijo, ki mu je vendarle omogočala nekaj več svobode, pozneje pa je opustil tudi to. "To bi lahko mogoče dokončal, ko sem igral po manjših klubih po Hrvaški," je bilo v njegovem glasu sicer nekaj obžalovanja, toda na koncu je vendarle uspel zgraditi nogometno kariero. Njegov najljubši predmet je bila matematika, ki jo je dobro obvladal, njegovo znanje pa zdaj izkorišča njegova hčerka Tea. "Če ima težave, mi prek mobilne aplikacije pošlje fotografijo z nalogo, jaz jo nato rešim in pošljem nazaj (smeh). Zdaj, ko mene ni doma, tako rešujemo vsakdanje težave," je še dodal ponosni oče dvojčkov.
Na veliko tekmah, ki smo jih odigrali na tem prvenstvu, bi izgubili, če ne bi bilo vzdušje v reprezentanci in okrog nje tako dobro. V ekipi smo imeli vrhunske igralce, ki pred pripravami niso bili v vrhunski formi, nato pa so bili boljši iz tekme v tekmo. Hkrati pa smo imeli v ekipi močne osebnosti, ki so to pokazale tudi po nogometni karieri.
ZA GOLF NOBENEGA OBČUTKA
Nogometni začetki v Hercegovini so bili povezani tudi z drugačno stranjo tega športa. Z zbiranjem sličic, ki je za otroke takratnega časa pomenilo ogromno veselja. "Oče je imel res rad nogomet, zato je mene in brata usmeril v šport. Tako zdaj tudi jaz poskušam usmerjati svoja otroka. Sina sem peljal na nogomet, vendar se je navdušil nad košarko. Meni je prav. Veliko bolj bom srečen, če bo znal našteti zvezdnike lige NBA kot pa člane hrvaškega sabora," razmišlja šestinštiridesetletni trener. Resno se je v svojem življenju ukvarjal le z nogometom, na rekreativni ravni pa zelo rad poprime za košarkarsko žogo ali teniški ali namiznoteniški lopar. "Edini šport, za katerega nimam nobenega občutka, je golf. Ljudje ga podcenjujejo, po mojem mnenju je to eden najtežjih športov. Ko sem igral za reprezentanco, je bil moj 'cimer' Dražen Ladić, ki je bil strasten igralec golfa. Med svetovnim prvenstvom smo bili nameščeni v kompleksu, kjer je bilo tudi igrišče za golf, takrat sem šel z njim, da bi poskušal, toda na koncu sem jaz vozil voziček, on je pa igral," je v smehu priznal zgovorni Jurčić. Po koncu kariere je nekoliko opustil fizične aktivnosti, pravi, da je to eno od področij, na katerih se mora izboljšati.
OČE KOT PRAVI HERCEGOVEC NI KAZAL ČUSTEV
Na začetku svoje poti v Dinamu ni dobil veliko priložnosti za igro, zato so ga poslali na kaljenje k manjšim klubom. "Vedno pravim, da je bila celotna moja nogometna kariera neko dokazovanje. Imel sem veliko težavo, in sicer nisem imel pravih predispozicij. Bil sem počasen, kar je velik minus pri ustvarjanju kakšne odmevnejše kariere. Mi je pa to pomagalo pri oblikovanju trenerske kariere, saj sem moral veliko razmišljati, da bi sploh lahko igral na ravni, do kakršne sem prišel, in da bi našel mesto med velikimi zvezdniki. Moja kariera je bila težka z veliko dokazovanja, velikokrat sem naredil korak naprej, pa nato tri nazaj. Veliko sem se tudi selil, zamenjal sem ogromno klubov. Za Dinamo sem na primer profesionalno pogodbo podpisal leta 1988, kot izdelan nogometaš pa sem se v klub vrnil leta 1997," nam je ponudil vpogled v svojo igralsko kariero. V teh devetih letih je igral v klubih, kot so Istra, Zagreb, Jugokeramika, bil je tudi v Belgiji. Toda na to obdobje nima lepih spominov, tako z nogometnega kot tudi z osebnega vidika.
"To je bilo eno najtežjih obdobij, selitve v tujino nisem najbolje sprejel, saj je takrat doma divjala vojna. Imel sem sicer še pogodbo za eno sezono, vendar sem se vrnil," se je izpovedal Jurčić. Veliko težje mu je bilo tudi zato, ker je bil v Belgiji sam, brez žene. Čeprav mu je bilo velikokrat izjemno težko, je bil velik delavec, ni se predal, v tem pogledu je izjemno trmast, zato tudi ni nikoli resneje razmišljal, da bi ob nenehnem dokazovanju odnehal. Pozneje se je to pokazalo za pravilno odločitev, igral je za Dinamo, za katerega tako strastno navija njegov oče, bil pa je tudi del reprezentance, ki je leta 1998 v Franciji osvojila bronasto kolajno. "Mislim, da je bil oče ponosen name, čeprav tega kot pravi Hercegovec ni nikoli pokazal."
TA REPREZENTANCA NIMA VELIKIH OSEBNOSTI
Vrhunec igralske kariere Krunoslava Jurčića je bilo nedvomno izjemno uspešno svetovno prvenstvo, na katerem je bila Hrvaška tretja, pa čeprav ji pred začetkom turnirja ni nihče pripisoval takšnih možnosti. "Pred prvenstvom se nismo zbrali z idejo, da smo reprezentanca, ki lahko doseže velike stvari. Tudi zato, ker v tistem trenutku veliko naših nosilcev igre ni imelo urejenih statusov v klubih. Toda Ćiro Blažević nam je prvi dan priprav govoril, da bomo postali svetovni prvaki. Čudno smo ga gledali in nismo verjeli tako, kot je verjel on. Dejstvo, da skoraj dve tretjini igralcev zadnja pol leta pred prvenstvom ni igralo, smo nadoknadili tako, da smo imeli mesec dni skupnih priprav," je razlagal Krunoslav. V tem mesecu je veliko igralcev prišlo v dobro formo.
Ker sem bil neučakan, velikokrat nisem mogel čakati, da se oče vrne iz službe in da se odpraviva na jezero, kjer sva po navadi lovila, in sem se znašel po svoje. Na trnek sem dal kruh in lovil sosedove piščance, tako da je imel sosed kosilo.
Sočasno s tem se je v tistem trenutku ustvarila simbioza med igralci, vodstvom reprezentance in tudi novinarji, nastal je kult reprezentance. "Na veliko tekmah, ki smo jih odigrali na tem prvenstvu, bi izgubili, če ne bi bilo vzdušje v reprezentanci in okrog nje tako dobro. V ekipi smo imeli vrhunske igralce, ki pred pripravami niso bili v vrhunski formi, nato pa so bili boljši iz tekme v tekmo. Hkrati smo imeli v ekipi močne osebnosti, ki so to pokazale tudi po nogometni karieri. Eden od njih je predsednik zveze, Boban je komentator in bil je šef uprave Sportskih novosti, Slaven Bilić je velik trener. To je nekaj, kar trenutni reprezentanci Hrvaške manjka," je še dodal.
OTROKOMA ŽELIM NUDITI STABILNO OKOLJE
Pot ga je pozneje zanesla tudi v Italijo, na katero ima v nasprotju z belgijskim Beverenom veliko lepše spomine. To je bil zaključek njegove nogometne poti, na Apeninski polotok se je namreč odpravil pri enaintridesetih letih. "Mislim, da sem nekoliko zamudil, kar je posledica tega, da sem se moral nenehno dokazovati. Tam sem bil dve leti in pol, zelo lepo obdobje. Italija me je v nogometnem pogledu še dodatno oblikovala, takrat je bila serie A najboljša liga. Z mano je bila tudi soproga in imela sva se lepo, čeprav sta imela tako Torino kot Sampdoria finančne težave. Z ženo sva veliko potovala, se spoznavala z njihovo kulturo hrane in pijače. Res prekrasno," kar ni mogel Italije prehvaliti naš sogovornik. Ko je začel opažati, da za regeneracijo po tekmi ne potrebuje več dva dneva, temveč en teden, pa je začel razmišljati o koncu kariere in obenem začel opravljati tudi trenersko licenco.
Otrokoma pa bi rad dal otroštvo, ki sem ga imel jaz. Neko stabilno okolje, v katerem imata svojo šolo, jezik, prijatelje in da se to ne menja vsako leto.
Poleg tega sta se mu rodila dvojčka, sin Filip in hčerka Tea, družina je v tistem trenutku postala številka ena v njegovem življenju. "To je bila največja sprememba v mojem življenju, poroka ni nič v primerjavi s tem. Jaz sem dober oče (smeh). Imam res dober odnos z obema. To, da dve leti nisem bil nikjer trener, je bila posledica tega, da nisem hotel oditi nekam, kjer ne bi videl svojih otrok, žene. Zdaj sta v najbolj občutljivih letih, dopolnila bosta trinajst let in mislim, da me zelo potrebujeta. Dve leti sem preživel z njima, zelo sta se navezala. Če bi šli kam v tujino, to pomeni v mednarodno šolo, bi bil to velik šok. Otrokoma pa bi rad dal otroštvo, ki sem ga imel jaz. Neko stabilno okolje, v katerem imata svojo šolo, jezik, prijatelje in da se to ne menja vsako leto. Govoril sem z Robertom Prosinečkim, ki se je iz Zagreba preselil v Beograd, pa nato šel v Turčijo in Azerbajdžan. Vse to je zamenjal v slabem letu dni, povsod pa je imel otroke ob sebi."
Jurčić je zato zavrnil ponudbe, ki jih je imel iz Kuvajta, Savdske Arabije, ni želel, da družina trpi. "Želim biti dober oče, svoji ženi vedno delam težave (smeh). Ona je zdaj sama z njima in ima svoj red, ko pa pridem domov za dva dneva, vse to uničim." Kruno vsak svoj prosti dan izkoristi za to, da se odpelje v Zagreb k družini. "Oni so veseli že, ko sem samo doma. Najraje se sprehodimo po mestu, šli smo tudi v kino, pomagam pri kakšnih šolskih težavah, ju vozim na treninge, sina na košarko, hčerko na ples, tu skušam razbremeniti ženo. Vse skupaj pa prehitro mine." Ko je beseda nanesla na stres, ki ga je ob njegovi odsotnosti doživljala žena, nam je zaupal, da je pred nekaj leti postal alergičen na travo. "Ko mi je zdravnica povedala, da sem alergičen na travo, je bilo to zame nekaj neverjetnega, saj sem se celo otroštvo igral na travniku in nato vrsto let igral nogomet. Rekla mi je, da je to zaradi stresa."
O MOURINHEVI VELIKI NAPAKI
V svoji karieri je veliko znanja, ki ga zdaj daje kot trener, pridobil od svojih mentorjev, predvsem pa se mu zdi pomembno, da mora biti trener v koraku s časom. "Če bi nekoč videl trenerja, da stopi skozi vrata, jaz pa bi tako kot zdaj sedel na kavi, bi takoj pobegnil, da ga ne bi srečal. Jaz se zdaj do svojih igralcev ne morem tako vesti, čas se je spremenil, s tem pa tudi odnosi. Moram biti bolj dostopen, nove generacije to potrebujejo, toda treba je paziti, da to ne preraste v prijateljstvo. Mora obstajati meja med tem, da imamo dober odnos, ne moremo pa biti prijatelji. To je težko, saj se lahko zgodi, da igralci to izkoriščajo." Njegov trenerski vzornik je Jose Mourinho, ki je po njegovem mnenju v Chelseaju naredil napako. "Mislim, da je predolgo časa ostal z istimi igralci. S tem da imaš iste ljudi v ekipi, se obrabljajo tudi odnosi. Tu je Alex Ferguson delal najbolje, trener Manchester Uniteda je bil zato, ker je vsaki dve leti spremenil ekipo, imel je le tri, štiri nogometaše, ki jih je zadržal in ki so prenašali njegove ideje v slačilnici," je predstavil zanimivo filozofijo, ki se je tudi on kot trener skuša držati, čeprav se zaveda, da je to v klubu, kot je Maribor, ki je omejen s proračunom, izjemno težko.
SAMO DA SEM HIT
Kakšen pa je Krunoslav Jurčić v zasebnem življenju? "Imam svoj krog ljudi, nekaj prijateljev. Mislim, da človek ne more imeti preveč prijateljev. Tisti, ki jih imajo, pomeni, da nimajo svoje življenjske filozofije. Zelo pomembna je zame družina, to je temelj vsega. Vedno znova se zatekam v družinski krog, ko sem iztrošen, ko moram napolniti baterije. Srečen sem, ko obiščem starša in vidim, da sta videti dobro. Zadovoljen sem s svojim življenjem, seveda so vedno vzponi in padci, toda vse je lepo."
S selitvijo 120 kilometrov od doma v Maribor se mu življenje ni obrnilo na glavo, saj je opazil, da so ljudje, kultura in tudi težave enake tako v Sloveniji kot na Hrvaškem. "Je pa neobičajno, da sem prišel sam, da s sabo nisem pripeljal svoje ekipe. Toda imel sem srečo v nesreči. Nesreča je bila ta, da nisem imel možnosti, da bi pripeljal svoje pomočnike, sreča pa ta, da sem tu srečal ljudi, ki so izjemno lojalni in korektni in ki so skozi Mariborove uspehe v zadnjih letih dobili ogromno delovnih navad in športne kulture. Moji sodelavci so res izjemni, kot tudi ostali ljudje v klubu, ki skrbijo za logistiko. V evropskih klubih za vse to skrbi ogromna vojska ljudi, tu pa štiri ali pet oseb. In to delajo zelo kakovostno," je še pohvalil pogoje za delo v štajerski prestolnici. S prihodom na mariborsko klop in njegovim vročekrvnim spremljanjem tekem ob igrišču se je tudi pri slovenskih ljubiteljih nogometa rodila primerjava z zlobnim likom iz kultne risanke Smrkci, Gargamelom, in razne karikature so postale spletni hit. "Ne, nisem videl, vem pa, da so že na Hrvaškem obstajale podobne primerjave. Kaj naj rečem (smeh). V dobrem ali slabem, samo da sem hit," se je ob koncu pogovora še zasmejal Jurčić.
