prasarita 06 Odkrito.si

Ženske imamo poslanstvo, zato moramo ostati ...

rahim kurijev Svet24.si

VIDEO: Petletni Čečen s 4105 skleci postal ...

Ženska Petisvet.si

Veliko fatalnih žensk se zlomi

sneg Svet24.si

Pobelilo bo večji del Slovenije, na ta dan bo ...

severina kojić Svet24.si

Severina iskreno o svojih lepotnih popravkih

bql+zorjan Najstnica.si

Na finalu TOP NAJSTNICE Nika Zorjan in BQL!

fRANKO_BAJC Njena.si

Franko Bajc je to naredil prvič

Tamara Kedačič
Tamara Kedačič
0 22.12.2015 10:27:29

Dean Bombač: Ko sem pustil šolo, me je mama vrgla iz stanovanja

Grega Wernig
Šestindvajsetletni Koprčan je trenutno prav gotovo eden od najbolj vročih slovenskih rokometašev, ki iz tedna v teden nase opozarjajo tudi v evropskih tekmovanjih.

"Kot bi se v Szegedu na novo rodil," je o svoji formi povedal naš tokratni sogovornik, izdal, koliko mu pri tem pomaga tudi nutela in kaj so bile njegove prve (sočne) besede, ko je zagledal svojo soprogo, ter opisal svoje težave v šoli in svojo neresnost.


Po končani zgodbi v takrat obubožanem domačem klubu pred več kot dvema letoma in po vse prej kot uspešni pustolovščini v Belorusiji je Dean svoj prostor pod rokometnim soncem našel na Madžarskem. Jezika ne obvlada niti malo, toda tam se z družino počuti kot doma. Seveda je k temu veliko pripomogla izjemna forma, ki jo slovenski reprezentant kaže v tej sezoni, v igri uživa kot še nikoli prej. Z njim smo se srečali v domačem Kopru, kamor se je vrnil takoj po zadnji tekmi v letošnjem letu in pred včerajšnjim reprezentančnim zborom preživel nekaj časa. Dean je z nekaj nostalgije klepetal o svojih otroških letih, ki jih je preživel ob morju in ki jih ne bi zamenjal za nič na svetu.

"Starši so me že od mladih nog usmerjali v šport. Začel sem z nogometom, saj je bil moj 'nono' trener, igral sem v starejši generaciji od svoje in sem malo izstopal, ko pa dedek ni bil več trener, sem začel jokati, da ne bom več hodil, zato sem se vpisal na rokomet. In danes sem tu," se je nasmejal šestindvajsetletni Primorec, ki je mami in očetu velikokrat povzročil kakšen siv las. "Spomnim se dne, ko sem doma zažgal lestenec. Mama je kadila in sem ji na balkonu izmaknil vžigalnik. Zlezel sem na pograd in prižgal lestenec, ki je bil narejen iz platna. Mama me je skoraj obesila," se je zasmejal Deki, kot ga kličejo prijatelji in soigralci. S starejšo sestro sta imela v otroških letih pravi bratsko-sestrski odnos. On ji je nagajal, kadarkoli je imel priložnost, ona pa je bila večinoma zaščitniška. "Me je pa peljala s sabo, ko sva nekoliko odrasla. Ko je bila ona stara osemnajst let, sem jih jaz imel petnajst, mami je velikokrat rekla, da bo pazila name. Tudi danes sva v odličnih odnosih, pogosto se slišiva."

Spomnim se, da sem mami novico o tem, da bom pustil šolo, sporočil tako, da sem ji naredil cede s fotografijami – mojimi in Ivana Balića, vedno sem želel biti kot on. Odzvala se je tako, da me je vrgla iz hiše.

Priznal je tudi, da je bila sestra tista, do katere so bili starši bolj strogi. "Mama je bila tista, ki je bil bolj stroga, oče je bil bolj umirjen, nikoli pa nobeden od njiju ni dvignil roke nad naju. Dedek je kdaj klofnil očeta, zato si on tega ni nikoli privoščil," je še dodal Dean, ki je med igranjem v Minsku postal oče, zase pa pravi, da je bolj popustljiv. "Znam bolj dvigniti glas od žene, toda le, če moram, drugače me boli srce."

BEŽALI PRED POLICIJO, KI SO JO SAMI POKLICALI
Njegovo otroštvo je bilo zaznamovano tudi z legendarnimi bmx kolesi, pozneje pa so presedlali na motorje avtomatike. "Veliko smo jih 'šraufali' in delali neumnosti, nagajali, velikokrat smo zvonili po blokih in nato zbežali. Spomnim se tudi dneva, ko smo se igrali na igrišču in zanalašč delali nered ter sami poklicali policijo. Ko je prišla, pa smo zbežali. Bilo je res zanimivo," je priznal. Pri sedmih letih je po letu in pol igranja nogometa presedlal na rokomet, to je bila ljubezen na prvi pogled. Njegov trener je bil legendarni Marcel Djurdjevič, ki je vzgojil nemalo rokometašev in je imel izjemno žilico za delo z mladimi. "Bil je pravi učitelj, zelo strog, pri njem nismo smeli govoriti, vladala sta red in disciplina. To me je takrat navdušilo, imel pa sem tudi podporo svojih staršev v vsakem trenutku svoje kariere. Tudi ko so me kdaj nagnali s treninga, saj sem bil zelo nagajiv, sta mi rekla, naj grem nazaj in se opravičim."

bombac
Grega Wernig


Ko je bil njun sin še član domačega kluba, sta hodila na vsako tekmo, tudi nobeno gostovanje v državnem prvenstvu ni bilo predaleč. "Oče je bil tudi pomočnik trenerjev v mlajših selekcijah, to delo je opravljal prostovoljno, da je lahko šel zraven na tekme. Še danes mi kdaj da kakšen nasvet, prav tako mama, vendar razpravo hitro zaključim. Ne želim, da se kdorkoli vmešava v mojo igro, mislim, da sam dobro vem, kako sem igral."

MAMA, ŽELIM BITI KOT IVANO BALIĆ
Najbolj odločni ne smo dobili na vprašanje, ali je rad obiskoval šolo: "Rad sem šel le k uram športne vzgoje. Po osnovni šoli sem se vpisal celo na srednjo zdravstveno šolo, prišel do drugega letnika, nato sem imel popravni izpit iz anatomije, ki ga nisem naredil, in odločil sem se, da bom pustil šolo in se posvetil rokometu. Spomnim se, da sem mami novico sporočil tako, da sem ji naredil cede s fotografijami – mojimi in Ivana Balića, vedno sem želel biti kot on. Odzvala se je tako, da me je vrgla iz hiše. Za dva meseca sem šel k dedku in babici ter začel resneje igrati rokomet. Na srečo se je ta moja odločitev obrestovala. Ne, ta dva meseca nista bila težka, bila sta najboljša (smeh). Stara starša sta skrbela zame, onadva me nista mogla vreči iz stanovanja. Težko mi je bilo le zato, ker dva tedna nisem videl mame in očeta, tudi mami je bilo sčasoma žal in mi je rekla, naj se vrnem domov."

bombac
Grega Wernig


Mama je bila kaj drugega kot šokirana nad sinovo odločitvijo, saj si je prizadevala, da bi končal šolo, še danes je jezna zaradi tega, Dean pa upa, da mu bo nekoč nekako uspelo tudi to, čeprav mu ni žal, da je pred več kot desetimi leti ubral takšno pot. Če bi moral še enkrat izbirati, bi izbral enako. "Da pustim šolo, sem se odločil v trenutku, ko sem padel zaradi enega popravnega izpita, nato pa me ni bilo dva meseca doma, ker sem bil z mladinsko reprezentanco. Drugega letnika nisem želel ponavljati, tudi učitelji mi niso šli na roko, vse skupaj se mi je zamerilo in sem se odločil, da se posvetim le rokometu."


NE, NISEM BIL RESEN
V svoji generaciji igralcev je izstopal, že pri petnajstih, šestnajstih letih se je prebil v člansko ekipo Kopra, kjer mu je priložnost ponudil Matjaž Tominec. Fredi Radijkovič, ki ga je nasledil, je Deanu dal tisto svobodo v igri, ki jo je potreboval, največji korak naprej v svoji igri pa je naredil pod taktirko Juana Carlosa Pastorja, španskega strokovnjaka, ki vodi madžarski Pick Szeged. Čeprav je bil prvi odhod v tujino pred dvema letoma vse prej kot lahek, je Dean našel svoj mir. "Mislim, da je glava veliko bolj na mestu, da se lahko veliko bolj posvetim tistemu, kar imam rad. Če bi bil v Kopru, bi verjetno vsak dan hodil na pijačo s prijatelji, v soboto bi šel ven. V tujini tega ni, tam sta samo družina in rokomet," je priznal šestindvajsetletni rokometaš, ki so mu pred leti misli velikokrat uhajale tudi kam drugam. "Ne, res nisem bil najbolj resen, to mi ni težko povedati. Rad sem šel ven in zapil kakšno zmago s prijatelji in soigralci. Zdaj mi ustreza, da sem šel v tujino, da drugače gledam na stvari. Videl sem, da življenje ni preprosto in da je treba pametno delati z denarjem, ki sem ga zaslužil."

bombac

Najboljše igram, ko me kdo razjezi. Zdaj me Tjaša včasih že nalašč skuša razjeziti, ko mi na primer reče, da bo šla kupit nekaj, za kar sem rekel, da ne potrebujemo.

MINSK? KATASTROFA
Veliko izkušenj za vse življenje in drugačen pogled na svet je dobil tudi med prvim bivanjem v tujini, ko je bil del slovenske kolonije v beloruskem Minsku, kjer je deloval pod taktirko Borisa Denića. "Ljudje? Katastrofa. Vsi imajo glave povešene, niti pozdravijo te ne, kar je pri njih nekaj povsem normalnega. V mestu lahko sicer najdeš vse, kar ti srce poželi, a njihova kultura je res katastrofalna. Z domačini praktično nisi mogel vzpostaviti normalnega odnosa, se pogovarjati, že soigralci so bili, kakršni so bili. Še dobro, da smo bili Balkanci na kupu, da smo lahko skupaj spili kavo, klepetali, drugače bi umrli," je priznal Dean in dodal, da so prav beloruski rokometaši delali največje težave v klubu. "Sploh nas niso sprejeli, vedno so vse delali nasprotno, kot je želel Denić, in prišlo je do trenja. Tudi rokomet ni bil na nobeni ravni. Katastrofa, vse kar imajo, je denar, nobene rokometne kulture ni." Najsvetlejša stvar, ki se mu je zgodila v Minsku, je bilo prav gotovo rojstvo hčerke Emme. Ko jo je prvič prijel v roke, se mu je življenje povsem spremenilo. "Zdaj bi rekel, da je po videzu bolj podobna meni, značajsko pa bolj ženi. Bolje bi bilo, da bi bilo obratno (smeh)." Prva stvar, ki jo je hčerka dobila, je bila rokometna žoga. "Upam, da bo šla po tej poti. No, najprej bo končala šolo, za kar bo skrbela mama, da ne bo kot tata (smeh)."

Moje prve besede, ko sem jo zagledal, pa so bile: 'Poglej, kako dobro rit ima ta blondinka.' Potem sem dobil njeno številko, začela sva se spoznavati, vendar ona ni bila zagreta, rekla mi je, da ji nisem všeč. Zdaj sva skupaj skoraj deset let.

NI TEKME BREZ NUTELE

Vse, kar je naš sogovornik naštel za Belorusijo, pa za Madžarsko, ki ima dolgo rokometno tradicijo tako na klubski kot na reprezentančni ravni, nikakor ne drži. To je hitro spoznal tudi Dean, ki se v Szegedu počuti kot riba v vodi. Že na predstavitvi ekipe oziroma na prvem treningu se je v dvorani zbralo dva tisoč ljudi, ki so želeli videli nove okrepitve. "Ljudje so prijazni, nasmejani, vedno ti želijo ugoditi. Mislim, da smo si kar podobni, lahko bi rekel le, da smo Slovenci bolj zavistni. Madžari bolj čutijo pripadnost svojemu grbu, svoji državi. Naši navijači so enkratni, vedno nas spodbujajo. Tudi žena se odlično počuti, našla sva vrtec za hčerko. Tam se počutimo že kot doma." Zahvaljujoč svojim dobrim igram, se je zelo dobro zapisal tudi pri navijačih, edina ovira je jezik, saj Dean ne govori madžarsko, predvsem starejši pa slabše oziroma sploh ne govorijo angleško. "Ker je trener Španec, na treningih ni madžarščine, zato mi ne gre v uho, tudi soigralci dobro govorijo angleško, malo razumem špansko."

bombac
Grega Wernig


Edino razočaranje, ki ga je doživel, je bilo, da jim glavni sponzor kluba ni nikoli podaril kakšne svetovno znane salame, po kateri je Szeged v prvi vrsti poznan v svetu. "Vsaj plačo imamo redno, če že salam ni," se je nasmejal. Je pa Dean izjemen ljubitelj nutele, ki se je v mladih letih ni mogel upreti. "Moram priznati, da sem zdaj malo zmanjšal količine (smeh). Privoščim si jo le pred tekmami. Trener vedno poskrbi, da jo imam pred tekmo na voljo, ker očitno boljše igram (smeh). Na to navado me je navadila 'nona', ki je delala v Trstu in jo je vedno prinesla iz Italije. Po šoli sem šel do nje na kosilo in malo nutele, nato pa sem šel na trening," nam je razkril svojo sladko razvado.


NAJBOLJE IGRAM, ČE ME KDO RAZJEZI
Preteklo poletje, natančneje 27. junija, je večno zvestobo obljubil tudi svoji Tjaši, ki jo je prvič videl v koprski dvorani. "Bila je odbojkarica in je v Koper prišla iz Izole. Spomnim se, da smo imeli trening v dvorani, odbojkarice pa so se ogrevale na balkonu. Mi smo bili takrat še mulci in smo se šalili med sabo, moje prve besede, ko sem jo zagledal, pa so bile: 'Poglej, kako dobro rit ima ta blondinka (smeh).' Potem sem dobil njeno številko, začela sva se spoznavati, vendar ona ni bila zagreta, rekla mi je, da ji nisem všeč. Zdaj sva skupaj skoraj deset let (smeh)." Da bi bila vedno ob Deanu, je Tjaša svojo kariero nekoliko postavila na stranski tir, čakata jo še en izpit in diploma iz farmacije. "Tu jo že dve lekarni čakata z odprtimi rokami, toda prilagodila se je, da smo lahko skupaj."

Po poroki si je Dean prstan z datumom kar vtetoviral, tudi sicer so tetovaže nekaj, nad čim je navdušen. Kot pravi, ima vsaka svojo zgodbo in svoj pomen, na desni roki nam je na primer pokazal tisto, ki jo je posvetil hčerki in ženi. V prostem času pa si najraje privoščijo kakšen dopust, zjutraj je za Deana obvezna dobra kava, rad gre v kino, igra košarko s prijatelji. "Tudi na Madžarskem smo šli na izlet, ogledali smo si Budimpešto, ki je prekrasna. Tjaša gre večkrat ven s prijateljicami, meni se, iskreno povedano, ne ljubi (smeh)."

bombac 5 gw
Grega Wernig

Ne, res nisem bil najbolj resen, to mi ni težko povedati. Rad sem šel ven in zapil kakšno zmago s prijatelji in soigralci. Zdaj mi ustreza, da sem šel v tujino, da drugače gledam na stvari. Videl sem, da življenje ni preprosto in da je treba pametno delati z denarjem, ki sem ga zaslužil.

Šestindvajsetletni rokometaš pravi, da bi ga lahko najbolje opisali z besedama preprost in neposreden, pred tekmami pa ima prav poseben obred. "Najboljše igram, ko me kdo razjezi. To je po navadi žena, prej je bila to mama. Ko sem postal živčen, sem jezo stresel na igrišču. Zdaj me Tjaša včasih že nalašč skuša razjeziti, ko mi na primer reče, da bo šla kupit nekaj, za kar sem rekel, da ne potrebujemo. Ali pa me vpraša, kako bom igral, in ko ji rečem, da dobro, mi ona odvrne, da bom prav gotovo igral slabo, tako kot vedno. Seveda me to razjezi, ona pa je s tem dosegla svoje, me poljubi in mi zaželi veliko sreče," je še razkril zgovorni Primorec, pred katerim so še najboljša leta v karieri. Po njej pa se želi vrniti v Koper, saj svojega rojstnega mesta ne bi zamenjal za nič na svetu. O tem, kaj bo počel, pa za zdaj še ne razmišlja. "Upam, da ne bom preveč delal (smeh). Bomo videli, kaj bo prinesla pot v naslednjih letih, pred sabo imam še kakšnih deset let kariere."

Članki iz rubrike