kopitar 2 Odkrito.si

Po Tini Maze tudi on! Je očka iz pravljice

amir abdaković Svet24.si

Mladi Ljubljančan: "Ne morem gledati otrok v ...

Molk Petisvet

O vsem tem je najbolje molčati!

profimedia-0334675824 Svet24.si

Konec poletja: za septembrskim vročinskim valom ...

1 victoria Svet24.si

Bodoča kraljica se od svojih otrok noče ločiti ...

maja zupan miss 2017 Najstnica.si

VIDEO: Kako se pripraviti na lepotno tekmovanje?

tanja ribič Njena.si

Tanja Ribič navdušila s fotografijo v spodnjem ...

Tamara Kedačič
Tamara Kedačič
0 10.11.2015 09:09:38

Ceola Clark III.: Sram me je bilo, ker me je premagovala mama

Grega Wernig
Ko je v prejšnji sezoni prispel v Šentjur, si naš tokratni sogovornik ni niti predstavljal, kako zelo se mu bo življenje v tem mestecu spremenilo.

Hitro je postal eden najboljših mož na parketu, pa tudi navijači so ga hitro vzeli za svojega. Od življenja v ZDA najbolj pogreša svojo ogromno zbirko čevljev, ki jo je moral pustiti doma, in kuhinjo svojega dedka.

Na začetku pogovora je bil naš tokratni sogovornik nekoliko zadržan, nato pa se je ob pripovedovanju svojih otroških dogodivščin sprostil in pokazal obraz, ki ga, kot pravi, rad kaže tudi v slačilnici, kjer je eden od tistih, ki radi skrbijo za smeh. "Rad vidim ljudi nasmejane," nam je povedal šestindvajsetletni košarkar, ki je odraščal v okolici Čikaga in ki so mu bili športni geni položeni v zibelko. Njegov oče je bil namreč uspešen trener, ki je skrbel predvsem za podmladek, tudi njegova mama pa je bila košarkarica. "Zelo uspešno je igrala, dokler se ni pri devetnajstih letih raje odločila, da se v celoti posveti študiju. Oče pa je treniral predvsem srednješolske otroke v mestu in okolici, predvsem tiste, ki si tega sicer ne bi mogli privoščiti. Ko je bil mlajši, je nekaj časa tudi igral, toda vedno se je bolj videl v trenerstvu. Mama je igrala tako bejzbol kot košarko in bila je res dobra. Od ljudi v mestu sem slišal številne zgodbe o njenem velikem talentu. Prav tako sem na njeni srednji šoli videl veliko njenih fotografij na steni. Mislim, da sem podedoval nekaj njenega talenta," se je nasmejal Ceola in dodal, da se je njegova mama kljub nadarjenosti videla v študijskih vodah. In tako tudi spoznala svojo veliko ljubezen. Pravzaprav je bilo njuno srečanje romantično.

"Ne, ni ju združila košarka, srečala sta se na fakulteti. Oče mi je povedal, da se je mama ravno selila v svoje stanovanje, in videl je, da potrebuje pomoč pri prenašanju stvari, zato ji je hitro priskočil na pomoč in jo po končanem delu povabil na kosilo. Tako se je njuna zgodba začela," nam je zaupal. V otroških letih se je Ceola navduševal nad vsemi športi. Njegov dedek si je zelo želel, da bi se ukvarjal z ameriškim nogometom, ki ga je resda rad igral, prav tako tudi bejzbol, a vendarle je na koncu zmagala ljubezen do košarke, ki jo je doma rad igral s starši. "Čeprav je oče dolgo delal, sem ga takoj, ko je prišel domov, prosil, ali bi se igral z mano. Igrala sva namizni tenis ali košarko ena na ena. Ne glede na to, kako utrujen je bil, si je vedno vzel čas zame. Mama me je velikokrat vzela s sabo v telovadnico. To je bilo včasih tudi sramotno, saj je bila v tistih letih še zelo dobra športnica in me je v košarki premagala. Velikokrat so to videli tudi moji prijatelji in se norčevali, kako me lahko premaga mama. Mislim, da sem se takrat odločil, da bom še bolj treniral, saj nisem želel biti osramočen," se je smejal naš sogovornik.

Mama me je velikokrat vzela s sabo v telovadnico. To je bilo včasih tudi sramotno, saj je bila v tistih letih še zelo dobra športnica in me je v košarki premagala. Velikokrat so to videli tudi moji prijatelji in se norčevali, kako me lahko premaga mama.

BILO JIM JE DOLGČAS, ZATO SO KLICALI POLICIJO
Čeprav je bil edinec, družbe ni pogrešal, saj je bil zelo povezan z bratrancema po mamini strani. "Večino prostega časa smo preživeli zunaj, prav tako sem se preizkušal tudi v igranju na glasbila. Igral sem klavir in tudi bobne. Vedno smo našli nekaj, kar smo lahko počeli. Spomnim se, da nam je bilo z bratranci nekoč zelo dolgčas. Menili smo, da bi bilo zanimivo, če bi poklicali policijo in rekli, da pogrešamo psa. Oče je spal, zato smo iskali nekaj pozornosti. Policijo smo klicali večkrat, ponavljali smo, da pogrešamo psa. Eno uro kasneje je policija potrkala na naša vrata, oče je odprl vrata in začudeno gledal, kaj se dogaja. Mi trije pa smo se skrivali v ozadju; vedeli smo, da smo v težavah (smeh). Najbolj smešno je bilo, da sploh nismo imeli psa." Seveda je sledila očetova kazen, morali so pospraviti celo hišo in na glas brati, kar so še posebej sovražili. "Če me je kaznoval, mi je po navadi prepovedal vse igrače, predvsem pa sem moral na glas brati in sedeti pri miru. To je bilo zame nekaj najhujšega, saj sem vedno želel biti aktiven, se družiti s prijatelji. Če pa na vse skupaj pogledam zdaj, mi je to kasneje pomagalo, da sem se lažje učil."

069-20-21-clark gw
Grega Wernig

JOKAL, KER JE MORAL OBLEČI DRES BIKOV
Prvi trening je opravil pri šestih letih, oziroma je bil to bolj očetov trening, vendar pa je takrat Ceola prvič pokazal svoje veščine. "Oče je treniral starejše otroke, kakšnih štirinajst let so imeli. Vedno pa sem rad šel z njim, jih opazoval in ob robu ponavljal tiste poteze, ki so jih vadili. Spomnim se, da jih je učil potezo, vendar jim ni šlo dobro od rok. Tako me je poklical in mi rekel, naj jim pokažem. Nalogo sem opravil z odliko, oče pa jim je rekel, da če se lahko nauči šestletnik, se lahko tudi oni." To je bil eden od tistih trenutkov, ko je bil izjemno ponosen in velikokrat se je nanj spomnil tudi v težkih trenutkih. Prav tako kot tudi povezanosti z očetom. Vsakič, ko je pripravljal svojo torbo in se odpravljal na trening, je tudi Ceola vzel svojo majhno torbo in takoj tekel z njim na trening. Glede na to, da je odraščal v okolici Čikaga, bi po vsej logiki stvari pričakovali, da bo stiskal pesti za domačo ekipo, da bo bolj kot kdorkoli oboževal Michaela Jordana. Slednjemu sicer priznava košarkarsko genialnost, vendar pa se je sam odločil stiskati pesti za drugo ekipo. "Že od malega sem velik navijač ekipe Los Angeles Lakersov, bil sem velik oboževalec Magica Johnsona. Všeč so mi bile njegove podaje, to, kako je sodeloval z občinstvom. Spomnim se, da sta me mama in oče peljala na tekmo Chicago Bullsov, kupila sta mi njihov dres, vendar ga nisem želel obleči. Jokal sem, vendar sta mi rekla, da moram imeti dres Chicaga. A znašel sem se po svoje, dres Lakersov sem skril in ga pretihotapil v dvorano. Takoj ko se je tekma začela, sem ga oblekel čez rdeči dres," se je nasmejal Ceola.

clark ceola
Grega Wernig


Najbolj neverjetni in nenavadni se mi zdijo slovenski psi. Velikokrat jih vidim, kako se sami sprehajajo po ulici, vendar se sprehajajo kot ljudje. Vidim jih, kako se ustavijo pri rdeči luči in cesto prečkajo pri zeleni. Prav tako se mi je že kakšen umaknil na pločniku, da sem lahko šel mimo.

Edina stvar, ki jo obžaluje, je to, da si do tega trenutka še ni uspel v živo ogledati nobene tekme svoje priljubljene ekipe; vedno, ko so gostovali v Čikagu, so bile vstopnice v hipu razprodane. A na tekme NBA ima lepe spomine in tudi anekdoto iz otroških let. "Na eni od tekem so mene in še tri otroke med polčasom poklicali na sredino igrišča, kjer smo tekmovali v slalomiranju s kolesom. Bil sem v vodstvu, nato pa sem za hip pogledal nazaj, kje so drugi. Potem pa je mimo švignila punca in me premagala. Za nagrado je dobila telefon Mikija Miške, ki sem si ga res zelo želel, ker je on moj najljubši risani lik, jaz pa sem jokal, ker sem vedel, da sem imel zmago v svojih rokah."

PREVERJALA VSAKO NALOGO
Ker ni imel bratov in sester, je bilo preživljanje časa v šoli zanj veliko bolj zabavno kot za marsikoga drugega v njegovih letih. Za nameček pa mu učenje ni povzročalo preglavic. Delno tudi zaradi tega, ker sta bila mama in oče tu kar stroga. Ne le, da mu nista dovolila oditi na igrišče s prijatelji, dokler ni končal domače naloge, temveč sta njegovo delo tudi temeljito preverila. Najbolj mu je ležala matematika, saj je že od otroštva rad sešteval točke svojih priljubljenih košarkarjev. To ljubezen pa je prenesel v šolske klopi, saj je na univerzi študiral finance in marketing. "Kdo ve, mogoče se bom po končani košarkarski karieri posvetil temu, čeprav še vedno upam na to, da bom ostal v športu. Mogoče pa bom uspel združiti oboje," upa naš sogovornik. Univerzo je obiskoval v Western Illinoisu, kar je bilo štiri ure vožnje oddaljeno od doma. "To je bilo verjetno najboljše obdobje mojega življenja, dobil sem prijatelje iz vsega sveta, razširil svoja obzorja, spoznal nove kulture. Pa tudi s košarkarskega vidika sem izjemno užival. Da, priljubljen sem bil tudi pri dekletih," se je zasmejal.

069-20-21-clark 4 gw
Grega Wernig

MAMA GOREČE NAVIJA S TAJFUNOVIM DRESOM
Ker mu ni uspelo, da bi se po končanem študiju prebil v ligo NBA, se je odločil za drugačen korak. Za selitev na staro celino, natančneje na Kosovo. "Na začetku ni bilo lahko, poznale so se posledice vojne, veliko stavb je bilo porušenih, bil sem pretresen in nekoliko živčen, ko sem se sprehajal okoli. Tudi zato sem bil bolj vesel, ko sem prišel v Slovenijo, tu sem se takoj počutil bolj domače, skoraj vsi ljudje govorijo angleško, kar mi je zadevo precej olajšalo," je povedal o kosovski izkušnji. Prvo leto v Evropi je bilo zanj najtežje to, da nikogar ni poznal, da ni vedel, na koga naj se obrne, in da je bil večino časa sam v stanovanju. Zamotil se je z igranjem videoigric ter gledanjem serij in filmov.

Jokal sem, vendar so mi starši rekli, da moram imeti na tekmi dres Chicaga. A znašel sem se po svoje; dres Lakersov sem skril in ga pretihotapil v dvorano. Takoj ko se je tekma začela, sem ga oblekel čez rdeči dres.

Težko je bilo tudi za mamo in očeta, saj ne uživata najbolj v potovanju oziroma v letenju, a ga bosta kljub temu februarja obiskala v Šentjurju, kjer se bo Ceola prelevil v turističnega vodiča; tudi soigralci so se že ponudili, da celotni družini razkažejo lepote Slovenije, ki jih košarkar Tajfuna še ni imel priložnost obiskati. "Oče je novico, da grem v Evropo, sprejel z navdušenjem, saj sem si že od nekdaj želel uspeti, veliko težje pa je bilo za mamo, saj sem bil njen mali sinko (smeh). Zdaj sta oba velika navijača, oba imata tudi majice Tajfuna. Mama jo včasih nosi v službi. Povedala mi je, da med delovnim časom spremlja naše tekme in da je nekoč prestrašila šefa, ker je na glas kričala. Šef je hitro pritekel v pisarno, ker je mislil, da je nekaj narobe, ona pa mu je rekla, da je nasprotna ekipa ravnokar zadela za tri točke (smeh)."


Ena od zanimivosti je tudi ta, da ga po večini tekem pričaka očetova elektronska pošta s seznamom stvari, ki jih je med tekmo naredil narobe. "Oče je sicer moj največji navijač, toda tudi največji kritik (smeh).  Prav tako tudi mama. Lahko dam več kot dvajset točk na tekmo, pa mi bo še vedno očitala tisti zgrešeni prosti met  (smeh)." Eden njegovih največjih navijačev pa je tudi njegov 83-letni dedek, ki je sicer želel, da bi bil njegov vnuk igralec ameriškega nogometa, a zdaj je tudi on privrženec Tajfuna. Prav tako pa v poletnih mesecih skrbi za to, da Ceola dobro je, saj je po njegovem mnenju najboljši kuhar na svetu, za nameček pa trikrat na teden hodi v telovadnico in veselo dviga uteži. "Ko bom velik, želim biti kot on (smeh)."

ceola clark
Grega Wernig

ZIMA, KAJ TI BO ŠAMPON, ČE NIMAŠ LAS
Ker je to že njegovo drugo leto v Sloveniji, se počasi uči tudi slovenščine. Z osnovnimi vljudnostnimi frazami nima težav, prav tako razume večino košarkarskih izrazov. In seveda tako imenovane grde besede, ki se jih je od soigralcev hitro naučil. Največji šaljivec je po njegovih besedah Ivan Držić, pa tudi on je tisti, ki rad skrbi za dobro voljo svojih soigralcev. Največ se druži z 218 centimetrov visokim Emirjem Zimićem oziroma Zimo, kot ga kličejo prijatelji in soigralci. "Velikokrat si ponagajava v slačilnici; včasih mi čevlje napolni s papirjem, jaz jih njemu večkrat skrijem, ali pa mu premaknem ogledalo na avtomobilu. Ko se gre tuširat in vzame šampon za lase, mu vedno rečem: 'Zima, kaj ti bo šampon, saj tako ali tako nimaš las.'" V Sloveniji oziroma v Šentjurju ga je najbolj navdušilo to, da so navijači tako zagreti in zvesti ekipi. "To je nekaj, česar prej nisem doživel. Ko smo imeli lani izjemno sezono v državnem prvenstvu, so me ljudje ustavljali na ulici, trobili z avtomobili."

Z Zimo si velikokrat ponagajava v slačilnici; včasih mi čevlje napolni s papirjem, jaz jih njemu večkrat skrijem, ali pa mu premaknem ogledalo na avtomobilu. Ko se gre tuširat in vzame šampon za lase, mu vedno rečem: 'Zima, kaj ti bo šampon, saj tako ali tako nimaš las.'

Kaj je najbolj nenavadna stvar, ki jo je izkusil v deželi na sončni strani Alp? "Najbolj neverjetni in nenavadni se mi zdijo slovenski psi. Velikokrat jih vidim, kako se sami sprehajajo po ulici, vendar se sprehajajo kot ljudje. Vidim jih, kako se ustavijo pri rdeči luči in cesto prečkajo pri zeleni. Prav tako se mi je že kakšen umaknil na pločniku, da sem lahko šel mimo. Tako sem se začel spraševati, ali niso slovenski psi pravzaprav ljudje," se je smejal Američan. Če uporabimo njegove besede, je šaljivec, rad osrečuje ljudi, je organiziran, in kar je najpomembneje, rad se zabava. Njegov moto je: "Če se smeješ, živiš dlje."

Članki iz rubrike