tanja žagar Odkrito.si

Tanja Žagar tega ni mogla obdržati zase!

Nataša Bekvalac Svet24.si

Pevka nima več solz

Sanje, duša Petisvet

4 znaki, da gre za čas pred vašo smrtjo

vreme, ohladitev, dež Svet24.si

Velika vremenska sprememba: tako hitro se bo ...

voznik avtobusa, najstnik Svet24.si

VIDEO: Šolar je stekel pred avtobus, žalil ...

maja zupan miss 2017 Najstnica.si

VIDEO: Kako se pripraviti na lepotno tekmovanje?

anela sabanagic 4 Njena.si

Takšna je Bizovičarjeva izbranka mesec dni po ...

Tamara Kedačič
Tamara Kedačič
0 13.10.2015 12:29:12

Maja Mihalinec: Oče je iz Ekipe izvedel, da imam v ZDA fanta

Grega Wernig
Ljubitelji športa ste imeli tokratno gostjo naše in vaše rubrike priložnost podrobneje spoznati predvsem na letošnjem svetovnem prvenstvu v Pekingu, kjer je opozorila nase predvsem v teku na 200 metrov, ko se je uspela uvrstiti v polfinale, v naslednjem letu pa ima prav tako zelo visoke cilje.

V tokratnem pogovoru sta bila atletika in krstni nastop na olimpijskih igrah na stranskem tiru, klepetali smo o njenih odbojkarskih začetkih, bolezni, ki jo je za nekaj časa oddaljila od vrhunskih dosežkov, in življenju v Ameriki.

Da bo naša tokratna sogovornica postala uspešna atletinja, si ob njenem rojstvu pred šestindvajsetimi leti nista mogla predstavljati niti njena starša, oba uspešna odbojkarja. Rojena je bila v Šoštanju, kjer se lahko pohvalijo, da so pred vladavino ACH Volleyja zadnji uspeli osvojiti naslov državnih prvakov. "Oba sta igrala odbojko, mama je bila tista, ki se je s tem športom bolj profesionalno ukvarjala, saj je igrala v Palomi in jugoslovanski reprezentanci, ati pa v Šoštanju. Mislim, da je bil še zraven, ko so bili prvaki," nam je zaupala Maja.

Njena mama Damijana je še zdaj aktivna v odbojki, saj je drugo leto zapored pomočnica trenerja v ženski ekipi Braslovč. "Spomnim se, da sem že od mladih nog z mamo hodila na treninge, vozila me je že, ko sem bila še v vozičku (smeh). V petem razredu osnovne šole sem nato začela odbojko resno trenirati, pri urah športne vzgoje pa me je učiteljica začela prepričevati, da naj poskusim z atletiko. V tistem trenutku sem bila osredotočena le na odbojko, a nekega dne sem si rekla, da bom šla vseeno na atletski stadion. Eno leto sem nato trenirala oboje hkrati, a sem ugotovila, da ne bo šlo."

Na koncu se je odločila za atletiko, saj je bila v tem športu že od začetka uspešna, dobro se je počutila na atletski stezi, pa tudi družba je bila dobra. "Starša sta mogoče pričakovala, da bom ostala odbojkarica, saj sem se sama navdušila nad tem športom, potem ko sta videla, da sem v atletiki uspešna, pa sta se sprijaznila, čeprav je bil to za njiju povsem drugačen svet." Že od mladih nog je bil njen vsakdan povezan s športom: "Vedno, ko se spominjam, kaj smo počeli kot otroci, imam v mislih šport. Do prvega razreda osnovne šole smo živeli v Šoštanju, nasproti parkirišča naše hiše je bila nekoč pošta, za njo pa ogromen zid, ki smo ga otroci uporabljali za igranje odbojke, veliko smo se vozili z rolerji, velik del prostega časa sem preživela tudi v naravi s sosedovimi otroci."

M24_6478
Maja Mihalinec
Grega Wernig

Pri sedmih letih je Maja dobila sestro Katjo, ki je zdaj odbojkarica Braslovč in mladinska reprezentantka. "Res sem se je razveselila (smeh). Spomnim se fotografije, takrat smo se ravno preselili v novo hišo v Mozirju, jaz pa sem bila na balkonu v gimnastičnem dresu in sem jo držala v naročju (smeh)." Ker Maje zaradi študija v Ameriki kar pet let ni bilo doma, nista mogli ohraniti tako pristnih sestrskih vezi, sta pa vse to nadoknadili po njeni vrnitvi v domovino.

Ne le selitev in nova družinska članica, Maja je pri sedmih letih začela obiskovati tudi šolo, a svojih sošolcev ni poznala, kar ji je na začetku povzročalo nekaj težav, nato pa se je hitro navadila in spoprijateljila. "Razen športne vzgoje sem imela vedno najraje matematiko, v srednji šoli pa angleščino, čeprav sem imela tu najboljše ocene." Ob športu se je navdušila tudi nad glasbo in šest let je obiskovala glasbeno šolo. "Igrala sem klavir, kar je nekakšna družinska tradicija, saj ga je v mladih letih igrala tudi mama. Že od prvega dne, ko sem se vpisala v glasbeno šolo, sem vedela, da želim igrati na pianino, ki ga imamo doma, medtem ko so morali drugi otroci preizkusiti flavto in podobne stvari (smeh). Zdaj igram bolj redko, znam zaigrati Za Elizo." Po končani osnovni šoli je začela obiskovati športni oddelek I. gimnazije v Celju. "Bili smo zelo povezani, do lani smo se dobivali dvakrat na leto, tudi zdaj se s kakšnimi petimi, šestimi sošolci še vedno večkrat vidimo in smo povezani. Tudi takrat smo bili, tam je bilo kar nekaj anekdot, čeprav sem jaz bolj opazovala in se smejala (smeh). "

NE, OMAHA NI SREDI KORUZE
"Tudi profesorji se nas spominjajo kot zelo navihane, vsaj tako mi je rekla sestra, ki prav tako obiskuje športni oddelek iste šole. Predvsem so bile na sporedu kakšne imitacije profesorjev," se je zasmejala Maja. Kot strela z jasnega pa so v srednji šoli začele prihajati ponudbe za študij v ZDA, Maji predvsem ni bilo jasno, kje so našli prav njo, saj takrat študij atletov v ZDA še ni bil tako razširjen. Na koncu se je odločila za najmanjšo od vseh univerz v Omahi. "Za starša je bil to šok, ko sem jima povedala, nista sicer nasprotovala, le malo strahu sta imela pred neznanim. Meni je bilo super, čeprav sem dobila občutek, da si tako v Sloveniji kot tudi v ZDA Omaho predstavljajo kot mesto na severu sredi koruze (smeh), čeprav je v resnici zelo razvito."

M24_6558
Maja Mihalinec
Grega Wernig

Preden je pospravila kovčke in se odpravila čez lužo, ni vedela, kaj naj pričakuje: "Šla sem z odprto glavo in brez predsodkov, Američani pa so se izkazali za izjemno prijazne in zelo odprte. Ko sem delala v fitnesu, je do mene prišel starejši par, okrog sedemdeset let sta bila stara, in začeli smo se pogovarjati. Ko sem jima povedala, da sem iz Slovenije, sta bila zelo navdušena, saj sta nekoč obiskala Bled. Takoj sta me povabila na večerjo, tega pri nas ne doživiš. Jaz sem bila takrat že nekaj časa tam in sem videla, da je to nekaj povsem običajnega. Za njihov zahvalni dan sem bila denimo enkrat pri sošolkinih starših, enkrat me je celo profesor povabil, da ta praznik preživim z njegovo družino," je z nami delila zanimive dogodivščine.

PREJ NIKOLI SAMA PO KRUH
Prvo leto je živela v študentskem kampu, nato pa si je stanovanje delila s prijateljicami. "Samostojnosti sem se hitro privadila, izkušnja je bila res dobra. Dokler nisem šla v Ameriko, sama nikoli nisem šla po hrano v trgovino. Ko so me ljudje spraševali, ali je v Sloveniji hrana draga, nisem vedela, kaj naj odgovorim, ker v Sloveniji nisem šla nikoli sama po kruh. V ZDA sem si sama kupila avto, kar je bila zanimiva izkušnja, saj sem ga kupila kar prek malih oglasov. Šla sem skupaj s prijateljico, ona pa je imela na telefonu njenega očeta, tako da sva ga lahko vprašali, če naju je kaj zanimalo. Nama se je zdelo, da bo dober, in sva ga kupili (smeh). Vse je bilo super, dokler se ni nekdo zaletel vame."

V študentskih letih je bila Maja tudi redna gostja hokejskih tekem svoje univerze, kjer se je vsak konec tedna zbralo okrog petnajst tisoč gledalcev. "Moj fant je bil hokejist, kar je bilo tako ali tako že zapisano v Ekipi (smeh). To je bilo moje prvo leto na univerzi, s to novico pa ste bili tako ažurni, da je moj ati izvedel iz Ekipe (smeh). Jaz mu pred tem nisem povedala, mogoče mu je mami, tako da uradno še ni vedel (smeh)," nam je zaupala Maja, njeno srce pa je zdaj oddano slovenskemu atletu Luki Zidarju, sicer skakalcu v višino.

M24_6543
Maja Mihalinec
Grega Wernig

Ob študiju in treningih je Maja tudi v ZDA veliko delala in si nabirala nove izkušnje. Pripravništvo je nazadnje opravljala v manjši agenciji za odnose z javnostmi. "Na univerzi smo imeli tudi svojo PR-agencijo, v kateri smo delali samo študenti, pol leta sem delala še za Salvation Army, ki je podobna organizacija kot Rdeči križ, tako sem izkušnje pridobivala na različnih področjih. Tudi po karieri se vidim v tem poklicu, zato si tudi zdaj iščem kakšna priložnostna dela na tem področju. Počasi končujem magisterij, v Ameriki mi ni bila nikoli težava delati sproti, saj nisi smel trenirati, če nisi imel dovolj dobrih ocen. Trenutno sem študij dala na stranski tir, toda mislim, da je bilo glede na rezultate vse skupaj vredno."

ZAUSTAVILA JO JE BOLEZEN ŠČITNICE
In če je v zadnjem letu dni res napredovala in v Pekingu iz dneva v dan izboljševala svoj osebni rekord, pa je imela v preteklosti zelo težavno obdobje, ki ga je zaznamovala bolezen. "Potrkati moram, da težav s ščitnico nimam več. Vse skupaj se je začelo v Ameriki, ne vem točno, kaj je bil vzrok za povečano delovanje ščitnice, mogoče ta sprememba. Zdravniki so mi rekli, da je do tega prišlo zaradi stresa ali kakšne travme, čeprav slednje nisem nikoli doživela. Mogoče je bil za vse res kriv stres, ki se ga niti nisem zavedala. Na srečo sem to uspela pozdraviti, v Sloveniji pa tudi živim bolj umirjeno," je razložila.

Vse to jo je seveda oviralo pri treniranju in napredovanju: "Tudi zaradi tega v ZDA zadnjih nekaj let nisem tekmovala na 200 metrov, ker nisem mogla teči dlje kot 150 metrov. Kakšna pol leta sem bila privezana na Polarjev pas, utrip ni smel biti višji od 120. To je bila najtežja izkušnja, ki sem jo doživela v Ameriki in tudi na splošno v moji karieri."
 
ŠE VEDNO OPRAVLJA ŠTUDENTSKA DELA
Čeprav čez lužo ni dosegala rezultatov, kot jih je mogoče želela in jih pričakovala pred odhodom, bi še enkrat ponovila celotno izkušnjo. "Zdi sem mi, da sem v letošnji sezono to nadoknadila in da sem se vrnila v pravem trenutku pred olimpijskimi igrami. Trener v Velenju, s katerim sem delala vso srednjo šolo, mi je pred odhodom v Ameriko rekel, da grem tja študirat in ostat v atletiki, za rezultate pa bo še čas. Takrat ga nisem najbolj razumela, kaj je želel povedati, zdaj pa točno vem. Velikokrat sem se spomnila na to, ko mi je bilo hudo in sem razmišljala o tem, ali se sploh še splača vztrajati,« je dodala zgovorna Mozirčanka, ki se še ne zaveda, da bo naslednje leto nastopila na olimpijskih igrah.

Maja Mihalinec gw
Grega Wernig

Ko ne razmišlja o atletiki, dela, da zasluži še kakšen dodaten evro, ko pa ima res čas zase, rada pogleda kakšno serijo, zelo rada tudi vsak konec tedna obišče rojstni kraj. "Ko sem bila pet let v Ameriki in sem se vračala le dvakrat na leto, nisem pogrešala doma, zdaj, ko sem v Ljubljani, pa je že kar kriza, če ne grem vsak vikend domov. Zdaj bom tudi več v odbojkarski dvorani in navijala za sestro." Čeprav ima v žepu normo za olimpijske igre, se s športom, ki mu posveča toliko časa, ne more preživljati. "Imam pokrite stroške priprav in treningov, stroške življenja in stanovanja pa si moram kriti sama. Pomagam si s študentskim delom, veliko mi pomagata tudi starša. Upam, da ju bom v tem in naslednjem letu uspela razbremeniti. Starša sta veliko prispevala k temu, verjetno več, kot si lahko predstavljam." Njena prihodnost čez dvajset let? "Upam, da bom upokojena uspešna atletinja in da bom imela svojo PR-agencijo ter seveda družino (smeh)," je za konec pristavila zgovorna sprinterka.

Članki iz rubrike