Za sabo ima vrsto let igranja na najvišji ravni in številne uspehe z največjih tekmovanj. Tudi med pogovorom nam je hitro postalo jasno, da je odbojka njegovo življenje in največja strast. Toda tokrat smo imeli priložnost ob sproščenem klepetu spoznati Andreo Gianija kot moža, sina, očeta in nogometnega navdušenca, ki že od mladih nog stiska pesti za Romo.
Že samo za naštevanje njegovih največjih dosežkov bi porabili veliko časa in prostora, Andrea Giani je namreč na svoji odbojkarski poti dosegel več, kot denimo igralci kakšne svetovne velesile skupaj. Ko se je po končani karieri pred slabim desetletjem podal trenerskemu poklicu naproti, je vedno iskal nove izzive. Ni mu bilo lahko, kot nam je zaupal, so bili trenerski začetki tudi po tako uspešni in bogati karieri težki, dokler se ni uveljavil v Veroni. Ko je slovenska reprezentanca ostala brez selektorja, ni veliko razmišljal, to je bil še eden od njegovih izzivov, ki se jih vedno loti z velikim veseljem, v tej reprezentanci je namreč videl potencial, ki bi ga lahko s svojimi izkušnjami in mirnim karakterjem tudi dokončno uresničil. Za zdaj je pri tem uspešen.
Otroštvo ni bilo lahko, pri štirih letih sem moral namreč zaradi bolezni kar deset mesecev preživeti v bolnišnici. Pa ne le to, tri mesece sem bil v izolaciji. Ko so mi zdravniki končno dovolili, da zapustim bolnišnico, mi je bilo nato zelo težko, ker smo živeli ob morju, jaz pa nisem smel priti v stik z morsko vodo.
Od športnika njegovega kova bi pričakovali, da je že pri dveh letih brcal žogo ali udarjal odbojkarsko, a njegova pot je bila vendarle nekoliko drugačna, zaznamovana tudi z zdravstvenimi težavami. "Otroštvo ni bilo lahko, pri štirih letih sem moral namreč zaradi bolezni kar deset mesecev preživeti v bolnišnici. Pa ne le to, tri mesece sem bil v izolaciji. Ko so mi zdravniki končno dovolili, da zapustim bolnišnico, mi je bilo nato zelo težko, ker smo živeli ob morju, jaz pa nisem smel priti v stik z morsko vodo. Tako je bilo kar štiri leta, moral sem jemati različna zdravila," nam je zaupal Giani. Da bi bilo vse skupaj še težje, je bil njegov oče Dario veliki športnik. Bil je član osmerca na olimpijskih igrah v Tokiu leta 1964, nato pa je bil trener veslačev. Mali Andrea je seveda z navdušenjem opazoval očeta na delu, ker pa ni smel priti v stik z vodo, se je znašel drugače. "Velikokrat sem med petim in osmim letom sedel v motornem čolnu in ga spremljal, skakal sem tudi med pomoli in seveda upal, da ne bom padel, pri šestih letih pa sem se prvič usedel v čoln in začel veslati. S športom sem se začel ukvarjati zato, ker sem odraščal v športni družini. Tudi v šolo sem hodil predvsem zato, ker sem se rad družil s prijatelji, vendar je bil moj cilj od mladih nog ta, da bi postal športnik."
HITRO JE ZAPUSTIL DOMAČE GNEZDO
Tudi to je bila ena od težav, na katero je Andrea že zelo zgodaj naletel. V njegovih časih namreč šolanje in šport nista bila povezana, nista sodelovala, zato je Andrei hitro začelo zmanjkovati časa za šolo. Svojo odbojkarsko pot je začel pri dvanajstih letih, zelo hitro pa se mu je ponudila priložnost, da zaigra na regijskem tekmovanju, čeprav je bil veliko mlajši od ostalih odbojkarjev v ekipi. "Da bi lahko tako mlad zaigral na tistem turnirju, sem moral opraviti poseben izpit. Moj oče je na srečo v olimpijskem komiteju poznal ljudi, ki so uredili, da sem ga lahko opravljal. Bil sem zelo vesel, vendar sem imel ogromno tremo, ker sem bil sam pred posebno komisijo profesorjev. To je bilo najlepše obdobje in tudi dokaz, da lahko šola in šport sodelujeta med sabo," se je spomnil legendarni odbojkar.
Čeprav je dokaj pozno začel zares trenirati odbojko, so trenerji hitro opazili njegovo nadarjenost in občutek za igro kot tudi njegovo vsestranskost, zato se je že s petnajstimi leti preselil v Parmo po sezoni igranja za domači klub Sabaudia. Ne da bi igral za mladinsko ekipo, temveč za člansko moštvo, v katerem je ne nazadnje ostal kar enajst let. Vendar oditi od doma pri petnajstih letih je bilo zanj vse prej kot lahko. "Res je bilo težko," je zavzdihnil Andrea in nadaljeval: "Po drugi strani pa je to pomenilo, da sem hitro odrasel. Dobil sem drugačne izkušnje, imel sem tudi srečo, da sem imel v klubu res odlične soigralce, ki so mi pomagali, čeprav sem bil pet in še več let mlajši od njih." Tudi svojima otrokoma je svetoval takšno izkušnjo, da bi odraščala stran od doma in razširila obzorja, vendar nista delila njegovega navdušenja. "Sinu Davideju, ki ima osemnajst let, sem rekel, naj gre k prijatelju, ki je že dve leti sam v ZDA, pa mu ni dišalo. Dva meseca še zdrži, kaj več pa ne (smeh)."
UČITELJI NISO IMELI POSLUHA
V letih, ko bi moral dokončati šolanje, učitelji niso imeli posluha za njegovo športno udejstvovanje, za to, da je že v teh mladih letih nastopal na najvišji ravni. "Leta 1985 šolski sistem še ni bil pripravljen na to, da bi bili mladi dobri športniki in da bi jim hkrati omogočili pogoje za šolanje. Na drugi strani pa so trenerji zahtevali trening in trdo delo v dvorani, šolo so postavljali na drugo mesto. Imel sem veliko, res veliko težav v šoli in malo časa za učenje. Najprej sem imel veliko obveznosti v klubu, nato tudi v reprezentanci, učitelji niso imeli posluha za vse to. Na koncu sem moral tudi na popravni izpit, pa nisem imel veliko sreče z njim," je priznal Andrea, ki je takrat zelo trpel. Zavedal se je namreč, da je tudi šola pomembna, trudil se je po najboljših močeh, a zaman.
Tu imam narejeno skupino Roma – Juventus, v kateri se z igralci Verone pa tudi z nekaterimi reprezentanti po vsaki tekmi zbadamo, si pošiljamo fotografije časopisnih člankov (smeh). Za Romo navijam že od mladih nog, to je moj edini klub.
"Obiskoval sem srednjo šolo za geodete, velikokrat sem moral kaj narisati, kar mi je vzelo štiri, pet ur. S Parmo sem treniral dvakrat na dan, zato sem te naloge velikokrat delal do petih zjutraj, a za učitelje ni bi bilo nobenega opravičila. S šestnajstimi leti sem že igral v italijanski prvi ligi, poskušal sem tudi z obiskovanjem zasebne šole, a je bilo enako. V tistem trenutku sem vedel, da se moram odločiti, in odločil sem se, da se bom posvetil le igranju odbojke," je priznal Andrea. Čeprav je bila to težka odločitev, mu je šport v tistem trenutku pomenil vse. Z veliko nostalgije in velikim smehom na obrazu se je spomnil tudi svojega prvega treninga odbojke, ki se ni dobro končal, resno pa je začel trenirati dve leti po tem. "Bilo je avgusta, če se prav spomnim. Ravno sem se s kolesom vračal z jutranjega treninga veslanja. Peljal sem se mimo zunanjega igrišča za odbojko, kjer so igrala dekleta. Takoj sem se ustavil in opazoval (smeh). Čez nekaj časa so mi trenerji rekli, naj pridem igrat. Vem, da sem imel na koncu vsa potolčena in krvava kolena (smeh)."
Ravno sem se s kolesom vračal z jutranjega treninga veslanja. Peljal sem se mimo zunanjega igrišča za odbojko, kjer so igrala dekleta. Takoj sem se ustavil in opazoval (smeh). Čez nekaj časa so mi trenerji rekli, naj pridem igrat. Vem, da sem imel na koncu vsa potolčena in krvava kolena.
BARCELONA NAJBOLJ BOLI
Toda ko se je čez dve leti vrnil, je bil to začetek ene od najbolj uspešnih odbojkarskih zgodb na svetu, ki je vrhunec dosegla z osvojitvijo treh zaporednih naslovov svetovnih prvakov italijanske izbrane vrste. "Z ženo sva skupaj že vse od leta 1988, takrat sem tudi začel igrati za reprezentanco, toda s fanti sem v osemnajstih letih nastopanja za Italijo preživel več časa kot z ženo (smeh). Tako v klubu kot v reprezentanci je bilo deset, dvanajst fantov, ki smo bili nenehno skupaj. Po vseh teh letih so bili vsi zame kot bratje. Še danes smo zelo povezani, med nami je posebna vez. V Modeni sem na primer pet let preživel z Američanom Lloyem Ballom. Ko smo s Slovenijo končali kvalifikacije za evropsko prvenstvo, mi je poslal sporočilo, da je v Rimu, jaz pa sem bil v tistem trenutku pri starših. Srečala sva se pri slavnem Koloseju (smeh)," je še razkril Andrea.
V vseh teh letih so ga mnogi spraševali, kakšen je skrivni recept za vse uspehe, ki jih je dosegal, za nameček pa je bil na vrhunski ravni na različnih igralnih položajih. "V športnikovi karieri se vedno zgodi, da nekaj ni v redu. Včasih je to fizična priprava, drugič trener, tretjič soigralci, ti pa moraš v takšnem položaju vedno najti način, da igraš dobro. Zame sta najpomembnejši volja in želja, da dosežeš določen cilj. Saj ne zmagaš vedno, toda če nimaš notranje želje, ne boš uspešen. Na svetu je ogromno dobrih odbojkarjev in ekip, toda le redkim uspe. Zakaj? Zato, ker igralci in trenerji dajejo maksimum, ker si vsak dan posebej želijo biti najboljši. Prav tako mislim, da v športu ni sreče. Če izgubiš s 24:26, to ni nesreča, temveč tistih deset odstotkov, ki jih nisi dal od sebe."
Ob izjemnih trenutkih, ki jih je bilo v karieri res ogromno, je tudi on na lastni koži občutil bolečine poraza, zaupal pa nam je, kateri je bil zanj najtežji trenutek v karieri: "Olimpijske igre v Barceloni leta 1992. Tako kot so imele svoje sanjsko moštvo v košarki ZDA, je Italija veljala za sanjsko moštvo v odbojki, na nas je bil ogromen pritisk, a smo mu podlegli. Imeli smo izjemno ekipo, toda pokopalo nas je to, da nismo razmišljali in se pripravljali iz tekme v tekme, temveč smo razmišljali le o tem, kako močni smo v primerjavi z ostalimi. Bilo je težko, a hkrati je bila to zelo dobra lekcija."
S šestnajstimi leti sem že igral v italijanski prvi ligi, poskušal sem tudi z obiskovanjem zasebne šole, a je bilo enako. V tistem trenutku sem vedel, da se moram odločiti, in odločil sem se, da se bom posvetil le igranju odbojke.
KER GA JE BILO STRAH
Ljubezen do športa je pozneje uspel prenesti tudi na oba otroka, sina, ki se ukvarja s košarko, in hčerko, ki je odbojkarica. "Moja žena Emanuela je bila profesionalna košarkarica, tako sva se tudi spoznala v Parmi. Njena ekipa je takrat igrala v prvi italijanski ligi, hodila pa sva tudi v isto šolo," nam je zaupal Andrea. Tudi njemu ta šport ni tuj, rad ga gleda, predvsem zdaj, ko igra njegov sin Davide, tudi on pa se je preizkusil v njem. "Spomnim se treh tednov počitnic v Latini, kjer smo se zbrali otroci in so nas usmerjali v različne športe, tam sem igral košarko in res mi je bila všeč. Toda edina težava je bila, da tega športa v domači Sabaudii ni bilo mogoče trenirati, voziti sem se moral kakšnih trideset kilometrov do Latine, takšne vožnje pa pri enajstih letih nisem bil zmožen. Treniral sem kakšna dva meseca, nato pa bi moral igrati tekme v končnici, a me je bilo preveč strah (smeh)."
Glede na to, da se praktično vsak član njegove družine ukvarja s športom, nas je seveda zanimalo, ali je športnica tudi njegova mama. "Ne, ne, ona pa res ne," se je zasmejal Andrea in nadaljeval: "Toda povedal vam bom nekaj zanimivega. Eden od mojih prijateljev je na inštitutu v Parmi naredil gensko raziskavo, v kateri so ugotovili, da sem ta športni gen, ta protein, ki je zaslužen za to, da se poškodbe veliko hitreje celijo, v bistvu dobil od mame, in ne od očeta, ki je bil vrhunski športnik (smeh). Ta raziskava je pomembna zato, ker bodo lahko že pri otrocih odkrivali, ali imajo ta gen, zaradi katerega je večja možnost, da bodo postali vrhunski športniki."
VSAK NA SVOJI STRANI TRIBUNE
Naš sogovornik nam je razkril še eno zanimivost, povezano z mamo, ob kateri se še danes nasmeji: "Starša sta me vedno podpirala na športni poti, podpirala sta moje odločitve in hodila na moje tekme. Toda nikoli nista sedela skupaj, temveč vsak na svoji strani tribune (smeh). Oče me po vsaki tekmi pokliče in pove svoje mnenje, o tem, kako bi moralo biti, kaj bi moral narediti drugače." Ker je bil kot vrhunski igralec včasih od doma osem mesecev ali še več, je bilo to izjemno težko predvsem za družinsko življenje. "Ko sta bila otroka še majhna, sta seveda čutila pomanjkanje, ker sem bil le malo doma. Toda celotna družina se je navadila na ta sistem, naučili smo se, da vsako uro, ki jo preživljamo skupaj, izkoristimo. Zdaj, ko sta otroka že večja, imava tudi z ženo več prostega časa, ki ga rada preživljava skupaj."
Starša sta me vedno podpirala na športni poti, podpirala sta moje odločitve in hodila na moje tekme. Toda nikoli nista sedela skupaj, temveč vsak na svoji strani tribune.
ON ZA ROMO, OČE ZA ILIČIĆEVE VIJOLIČASTE
Ne le ko je beseda nanesla na odbojko, Andrei so se oči zasvetile tudi, ko smo ga povprašali o nogometu. Tudi to je eden od športov, v katerih se je preizkusil. "Poglejte, nekaj vam bom pokazal," je v roke vzel svoj telefon in nam ga približal: "Tu imam narejeno skupino Roma – Juventus, v kateri se z igralci Verone pa tudi z nekaterimi reprezentanti po vsaki tekmi zbadamo, si pošiljamo fotografije časopisnih člankov (smeh). Za Romo navijam že od mladih nog, to je moj edini klub."
Je tudi to navdušenje podedoval od očeta? "Ne, ne (smeh). Moja mama je rojena v Neaplju, oče pa v okolici Firenc, zato je velik navijač Fiorentine." Tekme si večinoma ogleda po televiziji, za ogled v živo ima zelo malo časa. Velikokrat se zgodi, da se vrne s treninga, po katerem takoj pogleda posnetke, medtem pa potek tekem posluša po radiu ali pa spremlja po internetu. Povprašali smo ga tudi, ali pozna kakšnega slovenskega nogometaša. "Klubskega slovenskega nogometa ne poznam, poznam pa reprezentanco. Ne nazadnje sta tudi za Verono igrala dva Slovenca, čeprav se trenutno ne morem spomniti njunih imen." V pogovoru smo se dotaknili tudi njegove ljubezni do hrane. Kot pravi, ni izbirčen, ena od prednosti številnih potovanj je bila tudi ta, da je lahko poskusil kuhinjo celega sveta, nikoli ni bilo ničesar, kar bi mu manjkalo, toda … "Nič se ne more primerjati z domačo, mamino hrano (smeh)."
TRMA, MIRNOST IN RED
Slovensko izbrano vrsto je prevzel pred pol leta, zato je že veliko časa preživel v deželi na sončni strani Alp, ki ga je navdušila. "Država je zelo lepa, v primerjavi z Italijo so tu stroški življenja nižji, prav tako so me navdušili ljudje, predvsem to, da spoštujejo pravila, da so zelo mirni, lažje se je povezati z njimi." Za zdaj še ni imel veliko časa, da bi si ogledal vse znamenitosti, se je pa sprehajal po slovenski prestolnici, ki mu je zelo všeč. "Fantje so mi že svetovali, kaj naj si grem pogledat, enkrat bi rad šel pogledat jame, toda za zdaj še ni bilo veliko časa." S katerimi besedami pa bi Andrea Giani opisal samega sebe? "Sem zelo trmast, a le če sem res trdno prepričan o nečem, to bom zagovarjal do konca. Po drugi strani sem miren, ne maram vpitja, vse stvari dobro premislim, nikoli se ne odzovem takoj. Rekel bi tudi, da sem natančen, pikolovski, rad imam red in sistem."
