Marijan Pušnik: Izgubil sem dve mami, skoraj umrl tudi sam

Prvi mož zmajev iz slovenske prestolnice je znan kot zgovoren in iskren sogovornik, ki vedno postreže s kakšno anekdoto. Še največ se mu jih je nabralo v Iranu in na Japonskem, ob vsaki priložnosti bi lahko iz rokava stresel kakšno novo, zanimivo, presenetljivo, predvsem pa zabavno. Tudi njegovo otroštvo, ki ga je preživljal na Koroškem, je bilo polno dogodivščin. Zabavnih in veliko manj zabavnih.

"Bil sem zelo radoveden otrok, zelo živahen, milo rečeno. Veliko stvari me je zanimalo, ena od anekdot, ki se je rad spominjam, je ta, da sem dedku odtujil novo usnjeno torbo, ki jo je imel za malico, in sem domov prinesel bele mucke, za katere se je pozneje izkazalo, da so pravzaprav bele miši," se je nasmejal ob anekdoti, zaradi katere je dobil tudi nekaj udarcev po zadnji plati. Že od mladih nog se je navduševal nad branjem in knjigami, nekoč pa mu je pod roke prišla tudi knjiga o slavnem izumitelju Nikoli Tesli. "Ko sem jo prebral, sem z veseljem skočil s strehe z dežnikom, da bi poletel. A se je končalo z zlomljeno roko." Do srednje šole je požiral knjige, zdaj pa se mora, kot je povedal, malo okarati, saj mu branje ne steče tako zelo in ga je hčerka Neža že prehitela do petega razreda osnovne šole. "Če smo šli na daljšo pot z avtom, je vzela s sabo pet ali šest debelih knjig s 400 ali več stranmi. Vsi so mislili, da jih ima za ves mesec, ona pa jih je prebrala do Genove ali Beograda in nazaj."

O NESREČI
Vse sem imel polomljeno. Malo se še pozna na obrazu, kjer imam vstavljene ploščice, pol leta sem imel zavezana usta, zlomljeni obe čeljusti, poškodovan prsni koš, roko, obe nogi. Tri dni sem se boril za življenje, a sem se potem sestavil.

ENA PRI PRETIH, DRUGA PRI DESETIH
Po drugi strani je bilo otroštvo našega tokratnega sogovornika zaznamovano s tragedijo. "Mama mi je umrla pri petih letih, potem se je oče znova poročil, a je tudi druga mama, kot sva jo z bratom že klicala, umrla, ko sem bil star deset let. To pa je pozneje vsekakor zaznamovalo mojo čustveno inteligenco. Toda brata, polsestra in pozneje še ena polsestra, ko se je oče tretjič poročil, smo imeli lepo otroštvo. Nismo imeli veliko, vzgajali so nas v poštenem duhu, tudi strogem. Nič nam ni bilo podarjeno, vse smo si morali izboriti sami." Spominov na biološko mamo ima zelo malo, brat se je sploh ne spomni, saj je bil takrat star le leto dni. "Druge se spomnim malo več, ampak te spomine sem potisnil nekam v ozadje, veliko raje se spominjam vseh lepih stvari iz otroštva."

DOMOV V SPREMSTVU POLICIJE
Rad poudari, da je z vrstniki odraščal v času brez mobilnih telefonov, ko so bile v ospredju igre. Te so si velikokrat sami izmislili in danes skoraj ne obstajajo več. "V naši družbi so prevladovali predvsem klinčkanje, 'fuclanje' z denarjem, lovljenje po gozdu, igrali smo se tudi Nemce in partizane, povsod nas je bilo polno," se je z nekaj nostalgije spomnil zgovorni trener Olimpije. Vse te igre niso bile namenjene zgolj zabavi in druženju z vrstniki in prijatelji, temveč so zelo dobro vplivale na bodoče športno udejstvovanje, na koordinacijo, tek, vzdržljivost in vse ostalo. "Ena od pustolovščin, ki se je spomnim, je bila tudi ta, da sem tri prijatelje nagovoril, da gremo dopoldne malo raziskovat, saj smo imeli pouk šele popoldne. Vsi štirje smo doma odtujili nekaj denarja, da smo si lahko kupili oranžado in sendviče, in smo šli ob reki Dravi kar šest kilometrov daleč. Pozabili smo oditi v šolo, zvečer pa nas je domov pripeljala policija. Oče je bil včasih kar neprijetno presenečen, ker njegove vzgojne metode niso preveč delovale," je z nami delil še eno od številnih anekdot iz otroških let.

Arsen Perić

VSAKA GA JE POCUKALA ZA LASE
V šoli z ocenami in znanjem ni imel težav, velikokrat pa je izstopal po vedenju. "Bil sem zelo radoživ, učiteljice so me imele sicer rade, toda pozneje, ko sem učil na isti šoli, sem dobil stavo, da ni bilo učiteljice ali učitelja, ki me ne bi kdaj za lase, včasih sem dobil tudi kakšno krepko okrog ušes, da bi se poboljšal." Rad je imel zemljepis, zgodovino in tuje jezike. Pozneje je to prenesel tudi na hčerko Nežo, za katero je rad povedal, da se z znanjem zemljepisa ne more izgubiti, prav tako z znanjem tujih jezikov. "Znal sem od 400 do 500 besed v perzijščini in prav toliko v japonščini. Tiste najnujnejše izraze za tekmo in trening sem se kar pridno učil, a pozneje sem videl, da brez prevajalca ne morem nič, še posebej ko je bilo treba razložiti kakšne podrobnosti, takrat se nisem trudil s kakšno polomljeno različico jezika. Če bi bil tam tri ali štiri leta, bi verjetno dovolj dobro obvladal. Težava je bila tudi v tem, da imata tako Iran kot Japonska svoje pisave."

ŠAHOVSKI PRVAK IN TENIŠKI NAVDUŠENEC
Od športov se je resno in redno ukvarjal še s košarko, nad katero se je še posebej navdušil leta 1970, ko je Jugoslavija postala svetovna prvakinja. Pozneje je v okviru študija opravil tudi številne izpite za učitelja tenisa, košarke, rad tudi keglja, igra skvoš, badminton in golf. "Tudi tečem rad, rolam, kolesarim. Rad sem igral šah, bil sem republiški prvak leta 1972," je dodal Marijan, ki zase rad pravi, da je multipraktik, da je šport njegov način življenja, brez njega si ne more predstavljati svojega vsakdana oziroma še več, ne ve, kaj bi pravzaprav počel, če se ne bi mogel ali smel ukvarjati s športom. Odkar pomni, je z vrstniki rad opazoval zvezdnike takratnega časa.

O TRAGEDIJI
Mama mi je umrla pri petih letih, potem se je oče znova poročil, a je tudi druga mama, kot sva jo z bratom že klicala, umrla, ko sem bil star deset let.

Ker je bil po nogometni izobrazbi napadalec, je najbolj občudoval legendo Crvene zvezde Dragana Đajića, pri košarki je bil to še en član rdeče-belih Zoran Slavnić, takrat je začel spremljati tudi tenis, predvsem zaradi Björna Borga in nekdanje romunske številke ena Ilia Nastaseja. "Na nogometnem igrišču smo se razdelili v dve skupini in se igrali, da smo velika nogometna imena. V nekdanji Jugoslaviji so bili to veliki štirje: Crvena zvezda, Partizan, Dinamo in Hajduk, pa seveda Olimpija in Maribor." Potem so tu bili še posamični športi, kot so smučanje, atletika in gimnastika, v katerih je že od nekdaj držal pesti za vse slovenske športnike, vedno se je identificiral z narodom in jezikom in bil ponosen na dosežke na športnih področjih.

Njegova nogometna pot se je začela v nogometnem klubu Ojstrica, kjer je njegov oče deloval kot sekretar, en stric je bil trener mlajših selekcij, drugi je bil trener članov, še dva pa sta igrala, tako kot tudi vsi njegovi prijatelji. "Predvsem strici so bili tisti, ki so me vozili na tekme, da sem si ogledal kakšen derbi. Oče je bil takrat zelo vpet v družbeno in politično življenje, imel je kakšnih petnajst, šestnajst funkcij in je imel bolj malo časa zame in za brata. Spomnim se tekme v Ljubljani, ko je gostoval Partizan in je moral tako dolgo igrati, da je na koncu postal državni prvak (smeh). Bil sem tudi na tekmi Maribora, ko je izpadel iz lige in ko je izbruhnila slavna afera žoga."

V srednji šoli je nogomet in košarko igral vzporedno, v času študija na Pedagoški fakulteti v Mariboru pa se je posvetil nogometu in že deloval kot trener mlajših selekcij. Vedno je imel idejo in veliko željo, da bi deloval v športu, toda takrat še ni natančno vedel, na kakšen način. Preizkusil se je tudi v nekoliko drugačni vlogi kot učitelj, deloval je tudi na športni zvezi kot sekretar.

Arsen Perić

POLOMLJENE ČELJUSTI IN ZAVEZANA USTA
Igralska kariera ga je popeljala tudi čez mejo, saj je v začetku devetdesetih letih nekaj časa igral in vodil ekipo v Avstriji, kjer je bilo to delo dobro plačano. Toda nato se je leta 1993 njegova igralska kariera zaključila, saj je doživel hudo prometno nesrečo. "Zaspal sem za volanom avtomobila in se zaletel v drevo. Komaj sem ostal živ," je začel pretresljivo izpoved in nadaljeval: "Vse sem imel polomljeno. Malo se še pozna na obrazu, kjer imam vstavljene ploščice, pol leta sem imel zavezana usta, zlomljeni obe čeljusti, poškodovan prsni koš, roko, obe nogi. Tri dni sem se boril za življenje, a sem se potem sestavil."

Po tako strašljivi in skoraj usodni preizkušnji je začel drugače gledati na življenje. "Malo sem se zresnil, saj sem videl, da je življenje minljivo. Ko me je žena pri tridesetih letih spoznala, me je vprašala, koliko imam privarčevanega denarja na hranilni knjižici, pa sem jo vprašal, kaj je to hranilna knjižica (smeh). Preprosto nisem bil človek, ki bi gledal v prihodnost, rad sem lepo živel, obiskal sem veliko krajev po svetu, poskusil sem vse živo, bil sem kar nabrit. Potem pa me je vse skupaj zresnilo, prišla je še družina in vse se je postavilo na glavo, kar je tudi prav."

O IRANSKIH DELAVCIH
Eden od njih je čistil, vendar je z isto krpo očistil vse, od tal do sten in krožnikov. Tisti, ki je moral v kopalnici počistiti barvo s ploščic, je počistil le v eni liniji, le tam, kjer je dosegel z roko, nič više ali niže.

UKRADEN RAČUNALNIK Z ANEKDOTAMI
Nogometa po nesreči ni več mogel igrati, zato se je raje posvetil trenerskemu poklicu. "Končati kariero čez noč niti ni bilo tako težko, nikoli se nisem smilil samemu sebi in se niti ne bom. Vse skupaj sem pustil za sabo in se raje posvetil temu, kar me je čakalo." Začel je v Dravogradu, kjer je ekipo iz četrte popeljal v prvo ligo. Njegova profesionalna pot se je takrat začela zares, najprej v Celovcu, deloval je še v Korotanu, Celju, Mariboru, Rudarju, dvakrat ga je pot popeljala v Iran in še na Japonsko, vmes pa se je večkrat vrnil v domači Dravograd. "Ko sem ženi prvič rekel, da grem v Iran, je mislila, da se samo šalim, ker ni mogla verjeti, da res grem. Po eni strani mislim, da sem s to odločitvijo naredil korak naprej v svoji karieri, tudi nekaj zaslužil, po drugi strani pa sem nekaj mesecev slabo spal, razmišljal sem, v kaj se podajam, kako bosta žena in hčerka živeli, ko me ne bo."

Toda kot se je izkazalo pozneje, stereotipi o Iranu niso bili točni, še posebej je bil navdušen nad gostoljubnostjo in inteligenco. "Na drugi strani pa je zaradi narave družbe in sistema veliko hinavščine in laži, po njihovem mnenju je to dovoljena laž. In čas v Iranu praktično ne obstaja, po dveh ali treh mesecih delovanja se je zgodilo, da so vsi igralci prišli istočasno na trening." Živel je v Teheranu, ogromnem mestu, ki ima več kot osem milijonov prebivalcev, kjer se mu je nabralo ogromno anekdot. Dolgo časa si jih je tudi zapisoval, da bi jih izdal. "Bil sem tik pred tem, nato pa smo imeli sestanek na nogometni zvezi in mi je mamilar vdrl v avto, vzel računalnik, zunanje diske. Pozneje sem bil tako zaseden, da se pisanja nisem več lotil," je razkril Marijan, ki pa je izdal knjigo po svoji pustolovščini na Japonskem.

Arsen Perić

"Ena najbolj zanimivih anekdot iz Irana je, da so nekega dne prišli delavci v moje stanovanje. Namesto da bi se lotili dela, so se vsi štirje ulegli v dnevni sobi, jaz pa sem jih nekaj časa le gledal, nato pa sem poklical njihovega šefa, ki je ponorel. Takoj so začeli delati. Eden od njih je čistil, vendar je z isto krpo očistil vse, od tal do sten in krožnikov. (smeh) Tisti, ki je moral v kopalnici počistiti barvo s ploščic, je počistil le v eni liniji, le tam, kjer je dosegel z roko, nič više ali niže (smeh)," nam je razkril trener Olimpije. Zgodilo se mu je tudi to, da je za tekmo določil osemnajst igralcev za tekmo po treningu, na letališče pa je prišlo šest drugih. Manjkajoči so imeli domnevno velike težave, od bolezni do babičine smrti, pravzaprav pa je uprava kluba določila teh šest. "Ko je enemu od igralcev že četrtič umrla babica, sem rekel, da to ni res, da ima lahko samo dve, saj sem ugotovil, da me malo vlečejo za nos (smeh)."

LOČIL BI SE, ČE BI MU SKUHALA RIŽ
Drugi del iranske pustolovščine je preživel na severu države ob Kaspijskem morju, kjer je imel dobre razmere za delo in trening, za nameček pa je lahko pripeljal svoje sodelavce Andreja Salčnika, Žigo Kljajiča in Sandija Sejdinovskega. "Veliko stvari smo si ogledali, spoznavali kulinariko, kdaj pa kdaj popili tudi kakšno pivo ali viski, ki ga uradno v Iranu sicer ni. Moram povedati, da Iranci pojedo več riža kot Japonci in Kitajci. Ko sem prišel domov, sem ženi rekel, da se bom ločil, če mi bo skuhala riž (smeh). Sicer pa imajo tam zelo dober kruh in tudi slaščice in enolončnice, ki jih v gostilni sploh ne dobiš, ješ jih lahko le, če te kdo povabi domov na kosilo." 

BOTER IN DOLGOČASNI BEJZBOL
Na Japonskem je doživel pravi kulturni šok tako glede komunikacije kot vsakdanjega življenja, čeprav se je pred odhodom pogovarjal s številnimi nogometnimi strokovnjaki in nogometaši, ki so imelo priložnost okusiti japonski način življenja. "Komunikacija v klubu je bila izredno zahtevna, saj je pri njih hierarhija jasno zastavljena. Če igralcem nekaj razložiš, jim predvajaš film, nato pa jih kaj vprašaš, nihče ne odgovori, ker so tako vajeni že iz šole. Najstarejši ne bo rekel, da ne bi izpadel neumen, če bi odgovoril narobe, najmlajši tako ali tako ne sme ničesar povedati, srednji bo čakal na mlajšega, ve pa, da ne sme zaradi starejšega …"

Arsen Perić

In tako se je začaran krog vrtel naprej, zato je poskušal z motivacijskimi pregovori v japonščini. Tudi v vsakdanjem življenju je doživel šok ali dva, tiste bogate japonske kulture je bilo le za ščepec, vse skupaj je bolj ali manj amerikanizirano, kar se vidi na vsakem koraku od nakupovalnih središč do navdušenja nad bejzbolom. Naš tokratni sogovornik je najbolj ponosen na to, da je zadržane Japonce pripeljal do tega, da so na stadionu vzklikali njegovo ime. "Ko sem šel, sem postal Godfather (Boter, op. p.), češ da upravljam z igralci, upravo, gledalci. Peli so pesmi, kar je zelo neobičajno na Japonskem. Bil je kult osebnosti, kar pa novemu vodstvu ni bilo všeč. Navijači so me dvignili nad igralce, ki pa so tam bogovi, trener je bolj nizko na lestvici. Doživel sem tudi veliko čustvenih izlivov, joka ob slovesu."

O OTROŠKIH PUSTOLOVŠČINAH 
Vsi štirje smo doma odtujili nekaj denarja, da smo si lahko kupili oranžado in sendviče, in smo šli ob reki Dravi kar šest kilometrov daleč. Pozabili smo oditi v šolo, zvečer pa nas je domov pripeljala policija.

Tudi na bejzbol se je odpravil, ki je tam neizmerno priljubljen, Fukuoka pa je imela takrat državnega prvaka, zato je v mestu vladala ogromna norišnica. Tudi primerjava v proračunih obeh ekip je neverjetna. "Če smo imeli mi 12 milijonov dolarjev proračuna, ga je imel bejzbolski klub 120 milijonov. Tam so bili igralci res bogovi, pa tudi trenerji. Ko se je njihov trener upokojil, ker mu je zbolela žena, se je ob slovesu zbralo 80 tisoč ljudi na ulicah. Na vsaki tekmi so imeli 40 tisoč ljudi, res neverjetno. Bejzbol je nekaj, kar otroci že od malega igrajo, najprej jim dajo v roke palice, čeprav imajo zdaj zelo radi tudi nogomet. Tudi v časopisih je največ prostora namenjenega temu športu, šele nato pride nogomet. Moram priznati, da je meni dolgočasen šport, z vsem spoštovanjem, za moje pojme se premalo dogaja, tam imaš čas, da greš med tekmo na hamburger in pivo." 

IMAJO JO RADI, KER VE, KAJ JE 'OFSAJD'
Med pustolovščino v deželi vzhajajočega sonca je najbolj pogrešal ženo in hčerko, ki sta prihajali dvakrat na leto po štirinajst dni. S soprogo Darjo se poznata že dolgo časa, bolj podrobno sta se pred leti spoznala v diskoteki, njuna ljubezen pa je pred slabimi devetnajstimi leti obrodila sad – Nežo. "Da, res se je z njenim rojstvom vse spremenilo. Najprej smo ga kar v redu zapili (smeh). Šestdeset moških je gostilno dobro razrušilo, da bi bila čim bolj zdrava. Kmalu se bo odpravila na študij novinarstva v Španijo, je velika navijačica klubov, ki jih vodim. Trenutno je goreča zmajčica. Je dekle, ki jo imajo fantje radi, ker ve, kaj je prepovedani položaj (smeh)."  Beseda je ob koncu pogovora nanesla tudi na Marijanovo boljšo polovico, ki se, kot pravi, ni zares navadila na tak način življenja: "Vedno jo skrbi tako zame kot za hčerko, ima sicer trdo kožo, a ji je vsako leto težje. Ona opravlja tisto herojsko delo v družini."

Arsen Perić