macron 1 profi Odkrito.si

FOTO: Brigitte Macron navdušila v beli obleki!

amir abdaković Svet24.si

Voznik avtobusa v Ljubljani: "Ne morem gledati ...

Molk Petisvet

O vsem tem je najbolje molčati!

liberija, denar Svet24.si

Izginilo za 87 milijonov evrov sveže tiskanih ...

Vladimir Putin, svč Svet24.si

FOTO & VIDEO: Putin je v roke vzel novo rusko ...

maja zupan miss 2017 Najstnica.si

VIDEO: Kako se pripraviti na lepotno tekmovanje?

tanja ribič Njena.si

Tanja Ribič navdušila s fotografijo v spodnjem ...

Tamara Kedačič
Tamara Kedačič
0 25.08.2015 13:28:21

Gregor Krajnc: Skrivnostna bolezen mu je uničila organizem, sestavljal se je deset let

Grega Wernig
Nekdanji slovenski reprezentant in član ljubljanske Olimpije ima za sabo že ogromno življenjskih izkušenj in deset let bitke z boleznijo, zaradi katere je moral opustiti svojo hokejsko kariero, ko se je ta šele dobro začela.

Bitke z boleznijo, za katero zdravniki po vsem svetu niso našli prave in točne diagnoze in zaradi katere so se mu po glavi začele plesti tudi črne misli. A zdaj jo je, kot kaže, premagal in našel tudi boljšo polovico, ki mu je ves čas stala ob strani.

Kako nepredvidljivo je življenje, je na svoji koži ne enkrat, temveč večkrat izkusil tudi naš tokratni sogovornik, ki je nekdaj veljal za zelo nadarjenega hokejista, a mu je kariero praktično čez noč prekinila skrivnostna bolezen, zaradi katere je njegovo telo kar naenkrat postalo šibko in se je utrudil pri najmanjšem naporu in pri kateri mu zdravniška pomoč ni pomagala. A že njegovi hokejski začetki so se zgodili zaradi spleta nesrečnih in srečnih okoliščin. "Imam brata Aleša, ki je hokej začel igrati po sili razmer. Imel je hudo nesrečo, zaradi katere je imel nekaj časa paralizirano levo stran. Potem ko si je opomogel, so mu zdravniki priporočali ukvarjanje s športom. Oče se je odločil za hokej, ker moraš vedno uporabljati obe nogi, vedno loviti ravnotežje. Tako ga je odpeljal v Tivoli, kjer ga je sprejel češki trener Benjač, ki je med drugim na noge postavil Dejana Kontreca, Nika Zupančiča, Tomaža Vnuka, in ga pripeljal tako daleč, da je bil uspešen hokejist," nam je zgodbo zaupal Gregor, ki je takrat seveda sledil stopinjam svojega brata, ga najprej na treningih le opazoval, kaj kmalu pa je tudi on dobil svoje drsalke in se podal na prvi trening v halo Tivoli, v kateri je preživel ves čas mladinskega pogona vse do prve pogodbe v članski ekipi. A tam se pod vodstvom Pavla Kavčiča ni več videl, ni se strinjal s principom, kako naj bi se razvijal mlad hokejist, saj, kot pravi, mladi niso dobili priložnosti za igro, niti če je ekipa visoko vodila. 

Nato se mu je ponudila priložnost, da se preizkusi čez lužo, natančneje v Kanadi, kjer je ekipa njega in Jako Avgustinčiča pripeljala zaradi dobrih izkušenj s slovenskimi hokejisti, tam je bil med drugimi tudi nekdanji vratar Klemen Mohorič. "Nisva vedela, kam se podajava, pristala sva nekje med smrekami v britanski Columbii. Takrat ni bilo medmrežja, da bi lahko preveril, kam se podajam. V le nekaj dneh sva se morala odločiti le na podlagi točke na zemljevidu," je v smehu priznal Grega.

O BRATU 
Imam brata Aleša, ki je hokej začel igrati po sili razmer. Imel je hudo nesrečo, zaradi katere je imel nekaj časa paralizirano levo stran. Ko si je opomogel, so mu zdravniki priporočali ukvarjanje s športom. 

JOE JE PRETEPEL VSE 
"V dveh dneh sva si morala z Jako urediti vizo za Kanado, kar je bilo mogoče le na Dunaju. Peljal naju je moj oče in mislim, da smo bili zadnji avto, ki so ga spustili skozi predor Trojane, ker je bil snežni metež, sicer tisto leto ne bi mogla v Kanado," se je spomnil še enega naključja v svojem življenju. Že prvo srečanje s Kanado je bilo izjemno zanimivo. V klubu, v katerem so vse adute stavili na tri Slovence, so pričakovali velike in robustne hokejiste, Gregor pa je bil v tistem obdobju vse prej kot to. "Bolj me je nosila torba kot jaz njo, vendar sem se skušal narediti čim večjega in močnejšega (smeh). Videl sem dva možakarja, ki sta pogledovala proti meni, ko sem se jima predstavil, sem jima z obraza prebral, da sta si mislila, kaj, za vraga, so kupili. Vedel sem, da jima ni pogodu (smeh)." Njegovi začetki v Kanadi so bili res zanimivi tudi na ledu. "Ko sem stopil na led, je bil sodniški met pred klopjo nasprotnikov, takoj so mi začeli groziti. Rekli so mi: ubili te bomo, ti, Rus, drugi me je že močno udaril po gležnju. Takrat sem si mislil, kam sem prišel (smeh)." A ko se je navadil, mu je stekla tudi igra, padali so goli, posledično pa so začeli biti nasprotniki še agresivnejši. Tako sta on in Jaka, vmes se jima je pridružil še tretji Slovenec Klemen Kelgar, dobila osebnega stražarja. "Joe Cook je bil osemnajstletni pretepač, ki je pretepal več let starejše nasprotnike na ledu (smeh)."

004-20-21-krajnc gw
Grega Wernig


JAJC NI MOGEL VEČ VIDETI
 
Pot je našega sogovornika zanesla tudi v kanadski Saskatchewan, kjer je skupaj z Jako živel v kleti brez oken pri azijski družini. "Sploh nisem vedel, koliko je ura, vseeno mi je bilo, ali je noč ali dan. Dobivala sva majhne azijske porcije, zato so naju premestili k dvema upokojencema. Gospa je izvedela, da sva pri Azijcih premalo jedla, zato naju je takoj vprašala, kaj bova jedla za zajtrk. Ker sem bolj obvladal angleško, me je Avgustinčič pooblastil, da sem povedal za oba. Rekel sem, da bi kakšna jajca in slanino. In nato sva vsak dan jedla goro jajc, slanine, vse je viselo s krožnika. Zelo dobro se spomnim, da me je, ko sem prišel tisto leto v Slovenijo, mama vprašala, ali bom za zajtrk jedel jajca, jaz pa sem skoraj bruhal (smeh)." 

Za Ljubljančana je bila ena najlepših izkušenj v življenju obiskovanje ameriške univerze v Ohiu, na kateri ni pridobil le diplome iz marketinga, temveč je lahko treniral in igral v univerzitetni ligi, v kateri je igral s hokejisti, ki so pozneje pustili pečat tudi v NHL, in sicer so bili takrat aktivni Dan Boyle, Randy Robitaille, Ryan Miller, Mike Komisarek in Martin St. Louis. Kaj pa univerzitetne zabave? "To pa so bile (smeh). Videti so bile kot zabave z bratovščin, ki jih lahko spremljamo v filmih, ali pa še huje. Takrat smo bili najmočnejša ekipa na šoli, igrali smo na najvišji ravni, temu primerno smo imeli najvišji status med dekleti. Sicer ni bilo veliko zabav, a ko so bile, so bile res velike (smeh). Obkroženi smo bili tudi s 300 dekleti. Zadnji dve leti nismo živeli v kampusu, temveč v hiši zunaj kampusa. Ko so se po tretji uri zjutraj zaprli vsi lokali, se je vse skupaj nadaljevalo pri nas. Veliko je bilo tudi druženja z igralci. Po koncu priprav smo vedno tekmovali, kdo najhitreje popije sodček piva." Mnogo je bilo tudi šal na račun Slovenije oziroma tega, od kje sploh prihaja. "Sploh jim nisem razlagal, kje je Slovenija. Poskušal sem, a sem obupal. Spomnim se dekleta, ki me je želelo prepričati, da je iz Slovenije. Pozneje sem ugotovil, da je iz Sowenie, ki je majhno mestece v Ohiu (smeh). Večinoma so mislili, da je Slovenija nekje v Rusiji, čeprav so med njimi tudi biseri, ki so vedeli več o evropski zgodovini kot mi."

004-20-21-krajnc 5 gw
Grega Wernig

O AMERIŠKIH ZABAVAH 
Videti so bile kot zabave z bratovščin, ki jih lahko spremljamo v filmih, ali pa še huje. Takrat smo bili najmočnejša ekipa na šoli, igrali smo na najvišji ravni, temu primerno smo imeli najvišji status med dekleti.

NI ODGOVOROV, NI ZDRAVIL 
Po univerzi je dobil priložnost igranja v ligi East Coast, ki je po kakovosti na tretjem mestu za NHL in AHL, zaigral je za ekipo Pee Dee, ki je imela sedež v Južni Karolini, v svoji prvi sezoni je bil tudi del ekipe all-star, nato pa so se začele težave. Najprej s poškodbo rame, ki se mu je vlekla že nekaj let, po koncu tretje sezone pa se je z njegovim telesom začelo dogajati nekaj zelo nenavadnega, čudnega. "Zakaj, še danes ne vem, toda imel sem velika nihanja v telesni teži, moči. Imel sem obdobja, ko sem bil super pripravljen, nato pa sem čez noč ugasnil. Takoj sem izgubil nekaj kilogramov, nisem imel energije. Nekaj časa temu nisem posvečal toliko pozornosti, nato pa sem začel opažati še druge stvari, kot na primer, da imam šibke gležnje, čutil sem, da kaj težje primem z roko, nato pa sem začel dobivati močne mišične krče in trzljaje. V tistem trenutku sem vedel, da je nekaj zelo narobe. Najprej sem šel na pregled k ameriškemu zdravniku, njegova diagnoza je bila okvara motoričnega nevrona, in da moja prihodnost ni rožnata. Takoj sem se vrnil v Slovenijo in takrat so se z mojim telesom začele dogajati čudne stvari. V avtu sem moral imeti pod glavo vzglavnik, da sem jo lahko držal naravnost, ko sem gledal televizijo in prestavil nekaj programov, je bil moj prst povsem izmučen. Izgubil sem veliko teže, bil sem mehak, a nihče ni vedel, zakaj," je opisal to pretresljivo izkušnjo, zaradi katere je seveda čez noč opustil igranje hokeja. Tudi v domovini je opravil številne preiskave, a te so si bile tako zelo nasprotujoče, da mu niso mogli postaviti diagnoze. "Zdravil razen tistih, ki omilijo simptome, ni, še ta so le za nekatere bolezni. V nevrologiji je še vedno veliko neraziskanega, ko ti ne morejo pomagati." 

004-20-21-krajnc 4 gw
Grega Wernig


Tako je bil prepuščen samemu sebi, nekaj časa je trajalo, da je stvari uredil tudi sam pri sebi, kar desetletje je potreboval, da si je povsem opomogel. "Ni bilo lahko. Hokej sem moral nehati igrati čez noč, v Ameriki sem zapustil dekle, v Slovenijo sem se vrnil z boleznijo, za katero nisem vedel, kako se bo končala, bil sem pozabljen od sveta. Praktično sem moral začeti od začetka, z ničle. Z dekletom sva bila še nekaj časa skupaj, ko je prvi šok minil, sva ugotovila, da je najboljše, če greva vsak svojo pot," je dodal z nekaj grenkega priokusa. A uspelo mu je s pomočjo nekaj alternativne medicine in delom pod budnim očesom fizioterapevta Matica Borošaka, ki ga je poznal že od prej. "Zdaj sem si končno opomogel, karkoli je bilo, sem se rešil. Lani sem bil na novem testiranju, ker sem imel občutek, da sem napredoval, kar so pokazali tudi testi. Zdaj nimam nobenih težav, razen tega da name zelo vplivajo spremembe vremena."

O BOLEZNI 
V avtu sem moral imeti pod glavo vzglavnik, da sem jo lahko držal naravnost, ko sem gledal televizijo in prestavil nekaj programov, je bil moj prst povsem izmučen. Izgubil sem veliko teže, bil sem mehak, a nihče ni vedel, zakaj.

V NESREČI SPOZNAL SVOJO BODOČO ŽENO 
Ne le fizično, tudi psihično je bolezen pustila posledice tako pri njem kot domačih. "Seveda me je bilo strah, zelo strah, še posebej ko mi je nekdo odkrito rekel, da se to ne bo dobro končalo. Najprej sem mislil samo, da sem utrujen, a je bilo vedno huje, vedno pogosteje sem imel močne krče. Z lahkoto bi se lahko vdal in ne vem, kako bi se končalo. Nekaj časa je šlo moje stanje tako hitro navzdol, da je bilo grozno. Ne vem, zakaj je prišlo do tega. Sumim, da se je moje telo tako odzvalo na preveč treningov, ki so bili pretežki, ko sem šel na univerzo, so bili treningi tako zahtevni, da je bil to velik šok. Bila je velika sprememba v primerjavi s slovenskim načinom treniranja, tudi v količini treninga, potovanjih, bolj fizična je bila tudi igra. Sumim, da mi je uničilo telo," zdaj z nasmeškom gleda na vse skupaj in se veseli sedanjosti, ko se počuti skoraj tako telesno pripravljenega, kot je bil pred skrivnostno boleznijo, ki mu je pobrala vso moč. Veliko raje kot to, da vse življenje živi v nevednosti, bi slišal zdravniško diagnozo, ne glede na to, kakšna bi bila. Veliko dni in noči je razmišljal o tem, kaj se mu dogaja, postavljal vprašanja, na katera pa ni dobil odgovorov. 

004-20-21-krajnc 2 gw
Grega Wernig


Tako je spremenil način prehranjevanja, ko je bil nekaj časa brez službe, je ta čas izkoristil za to, da se je v celoti posvetil samemu sebi in opravil del aktivne fizioterapije. "Zdaj imam skoraj toliko kilogramov, kot sem jih imel pred boleznijo. Nato pa sem nihal med 81 in 90 kilogrami. Skoraj prepričan sem, da s tem ne bom imel več težav." Na srečo je imel tudi popolno podporo svoje družine, pa čeprav je bilo tudi zanjo zelo težko, ker ni vedela, kako bi mu lahko pomagala. Med vsem tem kaotičnim in nepredvidljivim časom je spoznal tudi Barbaro, žensko, ki mu je stala ob strani in bila z njim, čeprav je vedela, kaj se dogaja z njegovim zdravjem. "Spoznala sva se na Silbi, vendar le bežno spoznala, pozneje pa sva se spet srečala na domači zabavi njene prijateljice. Zdaj sva poročena že sedem let." Tudi na led je ponovno stopil in igra v nočni ligi, po vrnitvi v domovino, ko se je njegova igralska pot končala, pa o hokeju ni želel slišati. Razdelil je vso opremo, ki jo je imel. "Imel sem še dva para drsalk, s katerima sem šel pomagat Ivu Janu na njegov hokejski kamp. Drsalke so mi bile premajhne, in ker sem jih imel obute po šest ur dnevno, sem si poškodoval živce na palcu, ki ga do polovice ne čutim več," je z nasmeškom pripomnil Grega, ki zdaj opravlja delo pomočnika trenerja pri ekipi Triglava iz Kranja.

Članki iz rubrike