Koliko športnikov poznate, ki so v svoji karieri ne pri petnajstih, temveč šele pri triindvajsetih zamenjali šport in v obeh dosegali izjemne rezultate? Verjetno je tu odgovor slehernega ljubitelja športa malo, in tudi zato je primer našega tokratnega gosta v Povabilu na kavo tako poseben in edinstven. Še preden je pred šele tremi leti povsem presedlal na kolo in začel naporne treninge, vsakodnevne vzpone in povečevanje vzdržljivosti, se je namreč spuščal po smučarski skakalnici. Pa ne le to, pri tem je bil sila uspešen, med drugim se lahko pohvali z zlato kolajno na ekipni tekmi na mladinskem svetovnem prvenstvu, nekaj dni pa je ponosni zmagovalec kolesarske dirke Po Sloveniji in z veliko željo, da bi se lahko postavil ob bok največjim kolesarjem.
Trenerji, sotekmovalci in družinski člani ga po velikem uspehu kar niso mogli prehvaliti, sam pa se, kot nam je povedal, veliko raje drži v ozadju in podobno kot peti kolesar na svetu Simon Špilak raje kot pred mikrofoni govori na kolesu. "Verjetno sem bil kot otrok zelo živahen, vsaj kolikor se spomnim in kolikor sem slišal od staršev, saj nikoli nisem mogel biti pri miru. Tako sem se najpogosteje zamotil s kakšnim športom. Najprej sem igral nogomet, potem pa sem nadaljeval s smučarskimi skoki," nam je zaupal Trboveljčan, sicer edinec v družini, ki se že od nekdaj navdušuje nad športom.
"Če sem iskren, niti nisem pogrešal družbe brata ali sestre, in mislim, da so imeli starši že z mano več kot dovolj dela," se je zasmejal Primož, ki je bil v šoli večino časa odličen, zdaj pa je njegov trn v peti študij. "Na fakulteti za organizacijske vede mi manjka še diploma in mislim, da bi jo že opravil, če bi vedel, da mi bo kakorkoli koristila," je še razkril Primož, ki ga je v šolskih klopeh najbolj navduševala fizika.
PREJ ALI SLEJ BI SE ZGODILO
Za okroglim usnjem se je podil predvsem zato, ker so na nogometne treninge hodili njegovi prijatelji, toda nogomet ga nikoli ni navdušil do te mere, da bi se z njim resneje ukvarjal. Je pa veliko več ljubezni in predvsem adrenalina našel v smučarskih skokih. "Moj sosed je trener in me je vodil skozi kariero, sicer pa so bili vsi vrstniki okrog mene bolj ali manj povezani s smučarskimi skoki, zato sem začel v drugem razredu osnovne šole tudi sam trenirati. Seveda smo se na začetku šele spoznavali najprej s smučmi, nato s tehniko, potem pa smo začeli skakati. Najprej na najmanjših skakalnicah, kjer smo skakali okrog pet metrov, nato pa na vedno večjih. Tako prehod ni bil preveč oster ali šokanten, zato me na vrhu ni bilo nikoli strah," je razlagal naš sogovornik, ki pa je imel pred osmimi leti zelo neprijetno izkušnjo s planiško velikanko.
Tisti padec me niti ni tako zelo pretresel, kot bi si marsikdo mislil. Po mojem mnenju je šlo za mladostniško norost in mislim, da bi se mi prej ali slej zgodilo kaj podobnega.
To je bilo njegovo prvo srečanje z domačo letalnico, ki mu ni ostalo v lepem spominu, saj se je njegov polet končal z grdim padcem. "Tisti padec me niti ni tako zelo pretresel, kot bi si marsikdo mislil. Po mojem mnenju je šlo za mladostniško norost in mislim, da bi se mi prej ali slej zgodilo kaj podobnega. Na vse skupaj sem gledal bolj kot na nekakšno izkušnjo oziroma dobro šolo," je povedal naš sogovornik, ki si je pri padcu zlomil nos in utrpel pretres možganov. Takrat se je marsikdo upravičeno vprašal, ali se bo mladenič kdaj pobral, njegova vztrajnost in trma pa sta ga pripeljala daleč. V kolesarstvo, kjer je bil, kot je povedal, na začetku svoje poti velikokrat na tleh in z bolečimi udarci, večkrat kot pri smučarskih skokih. "Pri osemdesetih kilometrih na uro in brez prave zaščite je vse skupaj zelo boleče. Kakorkoli se prevrneš, ni mehko."
KOLO? KAKŠNO KOLO?
Njegov celoten preobrat iz skokov v kolesarstvo je še toliko bolj neverjeten, saj se med svojo kariero na snegu kar petnajst let ni resno dotaknil kolesa. "Takrat so nam rekli, da ne smemo preveč kolesariti zaradi počasnih mišic. Sploh nisem imel kolesa, temveč motor za kros. Kasneje sem si kupil specialno kolo in začel hoditi na vzpone."
Tako kot pri večini smučarskih skakalcev si je takrat tudi Primož motor omislil zaradi želje po adrenalinu tudi v poletnih mesecih. "Ko zdaj pomislim na najlepše trenutke v skakalni karieri, mi najprej na misel pride užitek med letenjem v zraku in dolgimi skoki. Kar zadeva rezultate, ki sem jih dosegel, pa ničesar ne morem prav posebej izpostaviti. Seveda mi kolajni z mladinskih svetovnih prvenstev pomenita veliko, svoj čar pa ima tudi skakanje v Planici pred domačimi navijači."
Ko sem bil skakalec, sem se tudi v prostem času ukvarjal z več športi, zdaj pa, ko pet ur na dan preživim na kolesu, niti nimam več motivacije in volje za karkoli drugega. Včasih se mi še v trgovino ne ljubi.
Leta 2010 je še nastopil na velikanki, nato pa je sledil zaton njegove skakalne kariere. "Vse skupaj je bila nekakšna mešanica poškodb, ki so me pestile, in pomanjkanja motivacije. Vsega skupaj sem bil že nekoliko naveličan, nisem se več videl v tem športu, na drugi strani pa sem začel kolesariti in sem se hitro odločil."
LE DRŽAL KRMILO IN VOZIL
To, da se je poslovil od športa, v katerem je bil na ekipni tekmi okronan za svetovnega mladinskega prvaka in podprvaka, je bil šok tudi za njegove najbližje. "Vsi so me kar malo čudno gledali, a sem verjel v svojo odločitev. To je življenje," je modro ugotovil in se podal na pot, ki bi si jo upali ubrati le redki. Tako kot večina njegovih vrstnikov je spremljal Lancea Armstronga, drugih vzornikov pa ni imel.
"Vse mi je bilo težko. Na začetku sem se vozil le kakšne pol ure v hrib, nenadoma pa sem moral osvojiti vse. Najprej seveda vožnjo štiri ure nepretrgoma s hitrostjo trideset kilometrov na uro, postopoma pa sem se začel spoznavati s svetom kolesarstva. Prek televizije nikakor ne dobiš celovite slike tega, kar se dogaja v ozadju. Prej sem na primer gledal Tour in videl le tisti zadnji vzpon," je razlagal navdušeni kolesar, ki je svojo prvo dirko opravil v Poreču. "Bilo je izjemno težko, nisem niti pil in jedel, če se prav spomnim. Le držal sem krmilo in vozil. Že naslednja dirka je bila po mojem mnenju najtežja v dosedanji karieri. Bilo je nekaj stopinj nad ničlo in dež, grozno. Še zdaj me strese ob misli na to. Zeblo me je, ničesar nisem videl, po tem pa sem za en mesec zbolel."
Zagotovo pa vse to odtehtajo uspehi, ki jih je dosegel v zadnjem letu. "Še posebej zato, ker sem bil pogosto na tleh, ko sem moral tolikokrat počivati in sem bil ves čas potolčen ali v bolnišnici. Takrat sem se večkrat vprašal, zakaj mi je bilo tega treba, zakaj se moram metati po asfaltu in kdaj se bom lahko normalno vozil in tekmoval."
VČASIH SE MI NE LJUBI NITI V TRGOVINO
Tako kot verjetno vsi kolesarji in športniki nasploh, tudi on svoj dragoceni prosti čas najraje izkoristi za počitek in druženje s svojim dekletom, s katerim se je preselil v Ljubljano. Na vprašanje, ali se kdaj tudi skupaj odpravita kam s kolesom, nam je zaupal: "Ne, niti ne, zdi se mi, da to ni pretirano ženski šport in niti ni nobene romantike (smeh). Ko sem bil skakalec, sem se v prostem času prav tako ukvarjal z več športi, zdaj pa, ko pet ur na dan preživim na kolesu, niti nimam več motivacije in volje za karkoli drugega. Včasih se mi še v trgovino ne ljubi (smeh). Pozimi se včasih ukvarjam s tekom na smučeh, skokov pa ne pogrešam in jih po koncu kariere niti nisem. Odločitev, da odneham, je bila moja in vanjo nisem nikoli podvomil."
Bilo je izjemno težko, nisem niti pil in jedel, če se prav spomnim. Le držal sem krmilo in vozil. Že naslednja dirka je bila po mojem mnenju najtežja v dosedanji karieri. Bilo je nekaj stopinj nad ničlo in dež, grozno. Še zdaj me strese ob misli na to.
Čeprav je dolgo časa iskal besede, s katerimi bi se lahko najbolje opisal, je na koncu pristal pri dveh, ki sta zelo pomembni v svetu kolesarstva. "Vztrajen sem, pa tudi trmast."
