Še preden je svojim varovankam selektor Bruno Najdič namenil slaba dva prosta dneva, smo ob kavi klepetali s simpatično in zelo zgovorno Moniko Potokar, ki je že vrsto let članica izbrane vrste, v klubskih barvah pa se je najbolj izkazala v dresih ekip iz Maribora in Nove Gorice.
Zdaj se že nekaj let dokazuje v tujini, kjer je imela tako dobre kot slabe izkušnje, in pravi, da se je prav iz slednjih ogromno naučila in ob njih tudi odrasla. Njena pot je bila že od otroških let, ko je odraščala v mali vasici Žalna zraven Grosupljega, zapisana odbojki, nad katero jo je navdušil njen oče, sicer dolgoletni rokometaš. Z navdušenjem se je spomnila dni, ko je večino svojega časa preživljala v naravi. "Ogromno smo se skrivali po gozdu, naredili smo si bunkerje iz vej. Po vsej vasi smo si postavili jabolka v razmiku enega metra in med njimi vijugali z rolerji. Včasih sem sosedu pomagala tudi pri kravah, zato sem dolgo časa govorila, da bom živinozdravnica. Sem bolj kmečka 'deklina.' (smeh) Ko sem bila mlajša, me je bilo sram povedati, zato sem vedno govorila, da sem iz Grosupljega." V otroštvu se je veliko več družila s fanti, tudi zato je bilo anekdot in raznovrstnih lumparij še veliko več. "Nekega dne sem z dvema prijateljema sosedu kradla lešnike, ki smo jih v majici nesli domov in jedli. Ko me je mama videla, je takoj vprašala, kje sem jih dobila, in seveda sem ji povedala, da smo jih vzeli pri sosedu. Naredila je pravo paniko, rekla mi je, da ne smem krasti, in me prijela za roko ter odpeljala k sosedu, da se mu opravičim. Bila sem prestrašena, ker je sosed vedno grdo gledal, toda na srečo se je vse dobro končalo. Prijatelja pa sta medtem sedela zraven moje hiše, vse to opazovala in jedla lešnike."
Fotografirala sem se le za koledar v Mariboru, ki pa ni bil tako poseben, čeprav se zdaj vse šalijo, da sem počakala, da smo izdale koledar, nato pa šla v Italijo. Zavedam se, da fantje velikokrat na odbojko pridejo le, da napasejo oči. Hvala bogu, samo da pridejo.
TRENERSTVO IN MODNO OBLIKOVALSTVO
Tudi zaradi teh spominov še vedno neguje prijateljstva s svojimi prijatelji iz otroštva. "V gasilskem domu smo si opremili sobo, kjer se še vedno radi družimo, imamo točilni pult, namizni nogomet." Monika ima štiri leta starejšo sestro Barbaro, ki je tudi odbojkarica, vendar ni nikoli igrala na tako visoki ravni kot Monika, zdaj pa v domačem klubu deluje kot trenerka. "V otroških letih se je ta razlika kar poznala. Ko je bila v letih, da je že hodila ven, sem tudi jaz vedno želela z njo. Mama ji je sicer rekla, naj vzame še mene s sabo, vendar se to seveda ni zgodilo. Zadnjih pet let pa se res super razumeva." Čeprav ni bila pretirano navdušena nad šolo in učenjem, je tam spoznala veliko ljudi, tudi iz odbojkarskih krogov, saj je obiskovala športno gimnazijo. "Trenutno opravljam študij v Mariboru in do konca mi manjkata še dva izpita in diploma. Izobražujem se za športno trenerko, vendar ne vem, če je to tisto pravo. Bolj kot sem starejša, bolj razmišljam o stvareh, ki niso tako zelo povezane s športom. Zanima me modno oblikovalstvo, moda me res zanima in navdušuje. Verjetno pa me čaka delo v domačem klubu."
ZAČETEK V MAJHNI SOBICI V INTERNATU
"V Grosupljem ni bilo nobenega športa za dekleta, oče pa je vedno govoril, da njegove hčerke že ne bodo rokometašice, ker je to šport za moške. Tako je ustanovil odbojkarski klub Flip-Flop. Že od malih nog sem hodila z njim na treninge in pobirala žoge. Tako se je vse skupaj začelo," je povedala osemindvajsetletna odbojkarica in nadaljevala: "Ko sem bila prvič vpoklicana v reprezentanco, so se na neki način uresničile tudi njegove sanje. Bil je dober rokometaš, želeli so ga tudi pri Slovanu, a ga doma ni nihče podpiral. Odbojkarsko pot sem ubrala tudi zaradi njega, saj me je vedno vozil na treninge, me čakal." Štiri leta je preživela v Grosupljem, nekaj časa v ljubljanskih klubih Vital in Šentvid, njena največja prelomnica pa je bila, ko so jo pri devetnajstih letih povabili v Novo Gorico. "Prvič sem šla od doma vsa prestrašena, mama ni vedela, kako se bom znašla, ker sem bila navajena, da mi doma pripravi kosilo. Bila je sicer težka odločitev, toda pravilna. Takrat sem se tudi prvič zaljubila, največja težava je bila, kako bom videla fanta, no, nato sva tako ali tako prekinila, še preden sem šla (smeh). V prvi sezoni sem se večkrat vprašala, kaj mi je tega treba. Živela sem namreč v internatu, v sobici, veliki pet krat pet metrov. Tisto leto je bilo težje, toda nato sem se imela res super, s klubom smo osvojili vse, kar se osvojiti da."
Je kar nekaj let starejši od mene, in ko je ta generacija fantov igrala v ACH Volleyju, smo bila vsa dekleta nora nanje, tako kot so zdaj. Začelo se je v Turčiji, kjer smo bili na mediteranskih igrah, in s prijateljico naju je povabil na jadranje. Tam se je začela najina ljubezen.
Sledil je Maribor, kjer je prav tako preživela nekaj izjemno lepih let in ki je bil njena odskočna deska za tujino. Do zdaj so bile njene tri postojanke Italija, Francija in Romunija. "Ker sem imela italijansko menedžerko, sem lažje prodrla v Italijo, natančneje v Torino, ki je igral v prvi ligi in v katerem je igrala tudi moja najljubša odbojkarica Francesca Piccinini. Takrat sem se morda zaletela in bi bilo boljše, če bi šla v drugo ligo in tam napredovala. Tu nisem igrala nič, bile so tudi finančne težave, zato sem že po pol leta zapustila klub." Toda kot pravi, se je v teh letih naučila predvsem samostojnosti, Italija pa jo je tako ali tako navdušila v vsakem pogledu, še posebej pa ji bo v spominu ostalo srečanje z eno najboljših italijanskih odbojkaric. "Takrat sem bila še majhna pikica in sem bila vsa navdušena. Ko sem prvič stopila v garderobo, mi je rekla: O, to je ta nova, simpatična. Vsa sem se tresla in se ji predstavila. Žal nisem govorila italijansko, zato se nisem mogla pogovarjati z njo, saj ni razumela angleško. Škoda. Zapomnila sem si tudi to, da si je kar med treningom pilila nohte, ker se ji je zatrgal noht. Pa tudi to, da sem buljila vanjo, ker je bila zame najlepša odbojkarica. Letos sem imela priložnost igrati z izjemno znano Kubanko Taismany Aguero, je res 'fejst baba' (smeh)."
V ROMUNIJI MALO DEPRESIVNA
Sledila je selitev v Francijo, ki ji ni ostala v najlepšem spominu, za Romunijo pravi, da jo je pahnila v lažjo depresijo. "Življenje tam je bilo zame nevzdržno. Tudi takrat sem se, predem sem šla, zaljubila. Že zaradi tega sem bila žalostna, pa tudi sicer mi ni bilo všeč. Treningi niso bili podobni odbojki, in čeprav smo trenerju skušali dopovedati, da bi počeli kaj drugega, ni popustil. Vsak trening je bil identičen. Bilo mi je grozno. Poleg tega smo bili v Bacauu, kjer v primerjavi z Bukarešto ni bilo ničesar. Na kavo smo hodili v McDonald's, to je bilo vse." Najsvetlejši točki za Moniko sta bili poceni in dobra hrana ter nastopanje v ligi prvakinj, kjer je imela priložnost igrati proti nekaterim najboljšim odbojkaricam na svetu. "Res pa je tudi, da je bilo, kar je danes velika redkost, s finančnega vidika poskrbljeno za nas."
OD MOŠKEGA NE MOREŠ ZAHTEVATI, DA GRE ZRAVEN
Že dve leti je slovenska reprezentantka v zvezi z odbojkarjem Jernejem Potočnikom, ki je v pretekli sezoni nekaj časa nastopal tudi za murskosoboško Panvito Pomgrad, svoj največji pečat pa je pustil v Grčiji. "To, da sva nenehno narazen, je težko. Težko bi usklajevala športno in zasebno življenje s komerkoli. Lažje je, če je športnik fant, saj gredo ženke zraven, tako kot je na primer pri nogometaših (smeh). V mojem primeru pa ni tako, zdi se mi, da od moškega ne moreš zahtevati, da gre zraven. Tudi sama ne zaslužim tako veliko, da bi lahko oba preživljala. Se pa sčasoma navadiš, veš, da bosta v prihodnosti skupaj. Jernej v letošnji sezoni tudi zaradi mene ni veliko igral, želel je ostati doma in zdi se mi, da je bil nesrečen. To je bilo narobe. Sicer sva iskala taka kluba, da bi igrala kje blizu, toda ni se nama izšlo," je razložila Monika.
Glede na to, da sta oba iz odbojkarskih krogov, sta se seveda poznala že od prej, iskrica pa je preskočila pred dvema letoma. "Je kar nekaj let starejši od mene, in ko je ta generacija fantov igrala v ACH Volleyju, smo bila vsa dekleta nora nanje, tako kot so zdaj (smeh). Začelo se je v Turčiji, kjer smo bili na mediteranskih igrah, in s prijateljico naju je povabil na jadranje. Tam se je začela najina ljubezen." Čeprav razdalja in usklajevanje urnikov nista najprijetnejši plati njunega razmerja, je Monika izjemno vesela, da ji lahko Jernej v vsakem trenutku priskoči na pomoč in ji svetuje. "Vedno, ko podpišem kakšno pogodbo, najprej za mnenje povprašam njega. Lažje je, razume vse skupaj, ker je tudi sam v tem poklicu. Ne vem, kako bi bilo, če bi to govorila kakšnemu računalničarju. Tudi on bo zdaj šel v Ameriko na odbojko na mivki, in to razumem. Težko bi bila skupaj s komerkoli drugim kot s športnikom."
Zapomnila sem si tudi to, da si je kar med treningom pilila nohte, ker se ji je zatrgal noht. Pa tudi to, da sem buljila vanjo, ker je bila zame najlepša odbojkarica. Letos sem imela priložnost igrati z izjemno znano Kubanko Taismany Aguero, je res 'fejst baba'.
NAJ SI KAR PASEJO OČI, SAMO DA PRIDEJO
Kaj pa osemindvajsetletna odbojkarica najraje počne v prostem času? "Zelo rada pijem kavo, zato hvala za povabilo (smeh). Tako kot vsako dekle tudi nakupujem, veliko časa preživim s sestro, tudi na Bledu sem veliko, tam se rada sprehajam, zelo rada imam odbojko na mivki, ki jo bom letos poleti mogoče tudi igrala," je še dodala simpatična odbojkarica, ki, mimo tega nismo mogli, velikokrat pritegne pozornost moškega dela občinstva. "Nedolgo tega sem videla spot, ki so ga posnele odbojkarice Busta v spodnjem perilu. Sicer še nisem imela izkušenj s tem, vendar so mi takšne fotografije všeč. Če s tem še prodaš nekaj vstopnic, je toliko boljše. Fotografirala sem se le za koledar v Mariboru, ki pa ni bil tako poseben, čeprav se zdaj vse šalijo, da sem počakala, da smo izdale koledar, nato pa šla v Italijo (smeh). Zavedam se, da fantje velikokrat na odbojko pridejo le, da napasejo oči. Hvala bogu, samo da pridejo (smeh)."
Monika se je ob koncu prijetnega klepeta opisala kot zelo družabna, energična. "Včasih si rečem, da sem divjak, sem tudi zelo hiperaktivna in prijazna." Kje pa se vidi v daljni prihodnosti? "V hiški v Sloveniji, sanjala sem o ranču in konjih, kdo ve, mogoče se bo zgodilo tudi to. Vidim se kot fina gospa, ki bo tudi v starejših letih videti dobro. Seveda razmišljam tudi o družini, v načrtu imam otroke, toda ne še zdaj. Zdaj se bom še posvetila odbojki, kolikor se le da, saj je zame najpomembnejše to, da lahko delam nekaj, kar res obožujem," je odbojkarica zaključila prijeten klepet.
