tanja žagar Odkrito.si

Tanja Žagar tega ni mogla obdržati zase!

IMG_5081 Svet24.si

Kemal iz serije Moja boš bo prvič postal očka

Jesen Petisvet

Čaka nas pretresljiva jesen 2018!

voznik avtobusa, najstnik Svet24.si

VIDEO: Šolar je stekel pred avtobus, žalil ...

Mary Svet24.si

Šokantni urnik danske princese v New Yorku

maja zupan miss 2017 Najstnica.si

VIDEO: Kako se pripraviti na lepotno tekmovanje?

tanja ribič Njena.si

Tanja Ribič navdušila s fotografijo v spodnjem ...

Tamara Pocak
Tamara Pocak
0 04.05.2015 21:10:15

Gregor Cvijič: V Valencii z Zahovićem, na rojstnem dnevu z odbojkaricami

Pred dobrim mesecem dni je vodenje ekipe Gorenja iz Velenja prevzel nekdanji rokometaš, ki je svoje udejstvovanje začel pri Slovanu, pot pa ga je zanesla tudi na jug Evrope, kjer bi si po koncu kariere lahko predstavljal življenje.

Z njim smo se med drugim pogovarjali o njegovih rokometnih začetkih, siesti v Španiji, vsakdanjem življenju s tremi dekleti in rokometni bratski navezi.

Prav slednja je zanimiva tudi z vidika rednih bralcev Ekipe, ki se starejšega Gorana prav gotovo spominjajo kot dolgoletnega rokometnega novinarja, ki je v edinem slovenskem športnem dnevniku deloval od samega začetka, trenutno pa deluje kot generalni sekretar Rokometne zveze Slovenije. "Čeprav mnogi to težko verjamejo, družinski pikniki, kosila in kakršnakoli srečanja niso niti malo rokometno obarvani. Takrat se pogovarjava o drugih stvareh, bolj družinskih (smeh), zelo malo o rokometu, predvsem pa ne o moji in njegovi službi, tako prej, ko je bil še novinar, kot zdaj, ko je funkcionar na rokometni zvezi," je razkril triinštiridesetletni Ljubljančan, ki je bil že od nekdaj zapisan športu.

V Sloveniji smo zelo strogi do igralcev, ki so v igralskem zaton, in jih začnemo žaliti ter od njih pričakujemo veliko več. Zdi se mi, da nimamo občutka za nekdanje vrhunske športnike. Imel sem tako izkušnjo, vendar ne bi govoril o tem.

Ne le njegov starejši brat, tudi oba starša sta bila športna navdušenca, mama pa je bila tako kot oba sinova rokometašica. "Bil sem živahen otrok, poln energije, seveda sem ušpičil tudi kakšno neumnost, imel pa sem to srečo, da je brat odgovarjal za vse moje neumnosti," je v smehu povedal Gregor, ki se je že od malih nog navduševal nad različnimi športi, rokomet pa je pri njem na vrsto prišel kar pozno.

POZIMI SO CESTO POLIVALI Z VODO
"Brat je najprej igral rokomet, vendar je dokaj hitro vse skupaj opustil, jaz pa sem pozno začel, ker sem se pred tem preizkusil v številnih drugih športih. Šele v prvem letniku srednje šole sem se odločil za rokomet. Najprej sem igral namizni tenis v drugem razredu osnovne šole, nadaljevalo se je s košarko, odbojko, nogometom in rokometom. Zakaj prav ta šport? Ne vem, nimam tehtnega razloga. Ker ga je začel igrati brat, sem ga še jaz."

910-28-31-cvijic 4
Grega Wernig
Kakšen pa je bil njegov odnos s starejšim bratom? "Dober," se je glasno zasmejal naš sogovornik in pristavil, da je vseboval vse, kar vsebuje pravi bratski odnos. Od pravega zavezništva do pretepa in prepira. Predvsem pa sta oba ogromno časa preživela na prostem s prijatelji. "To danes otrokom zelo manjka – igrišče, šport, prijatelji, tekanje, plezanje po drevesih. Tudi sosedom smo nagajali. Nismo delali velikih neumnosti, smo jim pa velikokrat kaj ušpičili. Predvsem pozimi. Takrat smo cesto zvečer radi polivali z vodo, da smo se lahko drsali, oni pa so z avtomobili kopali v prazno (smeh)." 


Poleg otroških norčij je Gregor že v otroških letih obiskoval različne športne prireditve in se tam še bolj navdušil nad športom. "Na eno mojih prvih tekem Slovana me je peljal moj pokojni oče, bilo je v začetku osemdesetih letih. Še danes se spomnim, da sem mu sedel na ramenih, Slovan pa je takrat še doživljal najbolj zlate čase kluba. Mislim, da je to edina tekma, ki sem si jo ogledal v družinskem krogu," je še dodal naš sogovornik, ki se je pozneje z bratom in prijateljem udeleževal tudi kakšnih večjih nogometnih derbijev, saj je v nekdanji skupni državi vsak imel svojo ekipo, za katero je navijal.

V ŠOLSKE KLOPI PO DVAJSETIH LETIH
Šola je bila, kot nam je z nasmeškom zaupal, tisto, s čimer se je moral ukvarjati, pa čeprav mu je bila tako kot marsikateremu otroku včasih odveč in bi se raje podil za žogo na igrišču. "Spadal sem med povprečne učence, šole nisem oboževal, čeprav imam na ta leta res lepe spomine. Mama je od naju z bratom vedno zahtevala, da najprej dokončava domačo nalogo, a vse skupaj je bila stvar zaupanja," nam je zaupal trener velenjskega Gorenja, ki sta mu bila najljubša predmeta kemija in tako kot veliki večini športnikov športna vzgoja.

V Valencii sem si ogledal precej tekem, nekaj tudi v družbi Zlatka Zahovića, ki je ravno takrat igral tam. Z njim sva se v tem času kdaj družila tudi zasebno.

Rokomet je zelo hitro vzljubil, zato je veliko stvari podredil temu. "Šola je nekoliko trpela, predvsem srednja, tudi zato sem se za nadaljevanje, torej za višje šolanje, odločil pozneje, ko sem že končal igralsko kariero. Sem diplomirani ekonomist, to je smer, ki me zanima. Mislim, da mora vsak športnik poznati določene stvari poslovanja. V tujini mi je všeč, da športnike izobražujejo glede določenih stvari. Po dvajsetih letih se je bilo težko vrniti v šolske klopi, toda vedno pravim, da se vse da, če je le volja."

Že pri sedemnajstih letih je postal del članske ekipe Slovana: "Mislim, da sem se že na prvem treningu skregal z dvema, ker sem zelo temperamenten in se nisem pustil, da bi mi kdo naredil kaj slabega. Takrat so bili drugačni časi, mlajši igralci smo spoštovali starejše, vendar nisem nikoli dovolil, da bi me kdo poniževal." 

SIESTE SE HITRO NAVADIŠ
Pri šestindvajsetih letih ga je pot zanesla tudi v tujino, natančneje v Španijo in Portugalsko. "Glede na to, da sem že zelo mlad šel od doma, ko sem igral po Sloveniji, bil sem tudi v Celju, mi ni bilo težko storiti tega koraka. Domov sem tako že nekaj časa pred tem hodil le na obisk. Po mojem mnenju je to ena od pozitivnih strani športa, da znaš iti od doma," je o svoji prvi izkušnji s tujino spregovoril Gregor, ki je tako v Španiji kot na Portugalskem izjemno užival.

910-28-31-cvijic 5
Grega Wernig
Predvsem sta ga navdušila kultura in podnebje. V Španiji je igral v Valencii, na Portugalskem pa ga je pot popeljala na otok Madeira, kjer se je rodil svetovni nogometni zvezdnik Cristiano Ronaldo. "Tudi sieste sem se zelo hitro navadil (smeh). Imel sem srečo, ker so bili vsi prijazni, topli in nisem imel nobenih težav s prilagajanjem na življenje. Sem pa imel na začetku težave s prilagajanjem na vročino, zato sem ponoči bolj malo spal." Tudi oba jezika je hitro osvojil, pa čeprav je imel okrog sebe precej ljudi s prostora nekdanje skupne države. 


"Čeprav je rokomet na Portugalskem na slabši ravni, so takrat veliko vlagali v ta šport. Porto in Braga sta bila res vrhunska kluba, ki sta igrala tudi v ligi prvakov. Seveda pa je v obeh državah nogomet daleč pred vsemi drugimi športi. Rokomet so mediji predvsem na Portugalskem zelo zapostavljali," je povedal 43-letni trener, ki je svoje dveletno bivanje v Španiji izkoristil tudi za ogled nogometnih tekem. "V Valencii sem si ogledal precej tekem, nekaj tudi v družbi Zlatka Zahovića, ki je ravno takrat igral tam. Z njim sva se v tem času kdaj družila tudi zasebno." 

cvijic 3
Grega Wernig

V SLOVENIJI NI OBČUTKA ZA NEKDANJE VRHUNSKE ŠPORTNIKE
Zaključek njegove kariere so zaznamovale poškodbe, predvsem bolečine v kolenu, zaradi katerih je moral končati svojo igralsko pot, zato pa je toliko hitreje zagrabil za trenersko delo kot pomočnik Bojana Čotarja pri Krimu, še prej pa je treniral kadete na Slovanu ob igranju. Veliko več od vztrajanja na parketu mu je pomenilo to, da bi lahko kdaj še igral tenis in se normalno igral z otroki.

"Mislim, da je kariero dobro končati na hitro, da nimaš časa za premislek. Če telo ne zmore več, je to edina prava pot. V Sloveniji smo zelo strogi do igralcev, ki so v igralskem zatonu, in jih začnemo žaliti ter od njih pričakujemo veliko več. Zdi se mi, da v Sloveniji nimamo občutka za nekdanje vrhunske športnike. Imel sem tako izkušnjo, vendar ne bi govoril o tem."

Čeprav mnogi to težko verjamejo, družinski pikniki, kosila in kakršnakoli srečanja niso niti malo rokometno obarvani. Takrat se z bratom pogovarjava o drugih stvareh, bolj družinskih (smeh), zelo malo o rokometu, predvsem pa ne o moji in njegovi službi, tako prej, ko je bil še novinar, kot zdaj, ko je funkcionar na rokometni zvezi.

Pozneje ga je pot vodila na Slovana, v Bosno, Avstrijo, deloval je tudi v Škofji Loki, preden je prevzel vodenje velenjskega Gorenja. "V trenerskih vodah sem se za pot v tujino odločil čez noč, zanimiva mi je bila vizija, ki so mi jo predstavili pri Bosni. Igrali smo v pokalu pokalnih zmagovalcev, naslednje leto smo igrali tudi v ligi prvakov. V klubu so bili igralci, ki so prihajali iz ogromno različnih držav, a na žalost okolica ni dovolj sprejela evropske ambicije kluba. Zdaj je klub na robu propada," je z nekoliko grenkim priokusom povedal trener trenutno druge ekipe v slovenskem prvenstvu, ki ob opravljanju trenerskega poklica vsak dan hodi tudi v službo. Za tak način se je dogovoril do konca sezone, nato pa se bo vrnil v profesionalne trenerske vode.

V DRUŽBI TREH DEKLET
Tako je tudi prostega časa bolj malo, tistih nekaj ur najraje posveti družini, zelo rad pa igra tudi tenis. "Toda le v dvojicah, za igro posameznikov sem bolj počasen (smeh). Tenis je vrsta rekreacije, ki se je najraje in najpogosteje lotim." Ob natrpanem urniku je zanj izjemnega pomena tudi to, da ga doma podpira celotna družina. "Tudi žena je bivša športnica, zato razume, kaj pomeni odrekanje in pripadnost, tudi hčerki pa sta športno aktivni. Ne, rokometašici pa še nista (smeh). Želja starejše devetletne Pie je, da bi začela igrati rokomet naslednje leto. Obe sta začeli z nekimi osnovami, se pravi z judom in gimnastiko, medtem ko starejša igra tudi kitaro. To ima po mamici, ki je bolj umetniško nadarjena."

Sem diplomirani ekonomist, to je smer, ki me zanima. Mislim, da mora vsak športnik poznati določene stvari poslovanja. V tujini mi je všeč, da športnike izobražujejo glede določenih stvari. Po dvajsetih letih se je bilo težko vrniti v šolske klopi, toda vedno pravim, da se vse da, če je le volja.

Kako pa je živeti s tremi dekleti? "Zelo zanimivo (smeh). Bomo pa še videli, kako zanimivo bo, ko bosta dekleti starejši." Svojo soprogo je spoznal prek Barbare Jelić, nekoč najboljše odbojkarice na svetu. "Bilo je na njenem rojstnem dnevu, tudi moja zdajšnja soproga Dubravka je bila tam. Tako se je vse začelo (smeh). Seveda je bilo lažje, tudi zdaj, ko opravljam dve službi, je zelo razumevajoča," je še razkril Gregor.

S kakšnimi besedami pa bi se najbolje opisal? "Zvest, marljiv (smeh). Iskren, morda kdaj pa kdaj tudi preveč. Predvsem temperamenten in borben. Nimam dlake na jeziku, vedno se borim za tisto, kar mislim, da je prav." 

Tudi njegove trenerske ambicije za prihodnost so visoke. "Tako kot sem si želel že kot igralec, si želim biti najboljši kar lahko tudi v trenerskem poklicu. Je pa tu vse odvisno od rezultatov, ki jih dosegaš z ekipo, predvsem pa temeljim na tem, da si pošten in marljiv," je za konec povedal naš sogovornik, ki med trenerji posebnega vzornika nima, kot igralec pa je tako kot ogromno rokometašev njegovih let z velikimi očmi občudoval Veselina Vujovića. 

Članki iz rubrike