Z osvojeno četrto kolajno na svetovnih prvenstvih se je nedvomno vpisal v zgodovino, na prijetnem klepetu pa smo spoznali drugačno stran uspešnega deskarja. Od fantka, ki je pri petih letih prvič stopil na desko, do velikega ljubitelja štirinožnih kosmatincev in saksofonista.
Celjan, ki je velik del svojega življenja preživel v Laškem, je na svet prijokal pred osemindvajsetimi leti v izjemno športni družini nedaleč stran od dvorane Zlatorog, kjer je potekal pogovor na zgodnjepomladanskem soncu. "Zanimivo je, da se na začetku nisem navduševal le nad zimskimi športi, čeprav so me že pri petih letih starši postavili na desko, pri treh letih pa sta me na ramenih vozila po smučišču. Sem pa kar nekaj časa treniral rokomet, čemur se v Celju seveda nisem mogel izogniti (smeh), nekaj časa pa še košarko," nam je zaupal Rok.
Ker je mama tako dolgo vodila mažoretke, sem tudi sam začel igrati saksofon, igral sem tudi v godbi Laško. Vesel sem za to izkušnjo, pomembno se mi zdi, da se vsaj malo spoznaš na glasbo, in vesel sem, da so mi starši dali neko širino.
Njegova mama je bila učiteljica športne vzgoje in več kot dvajset let vodila tudi mažoretke v Laškem, oče pa je precej dolgo igral badminton, zato je bilo pričakovano, da se bo tudi edinec v družini kmalu nalezel ljubezni in navdušenja do športa. "Če sem povsem iskren, si ne predstavljam, kako bi bilo imeti brata. Še zdaj kdaj pride do situacije, ko določenih stvari nisem pripravljen deliti. Ne v slabem smislu, temveč zato, ker mi jih nikoli ni bilo treba. Vedno sem imel prijatelje, tudi bratranca enakih let, tako da sem imel družbo, če sem jo želel imeti."
Z nekaj nostalgije se je spomnil tudi otroških in najstniških dni, še posebej poti iz šole, ki je sicer trajala deset minut, a so s prijatelji zanjo porabili tudi več ur, nato pa so sledili obvezno sedenje pred vrati in še zadnji pogovori, preden so se odpravili vsak v svoj dom. "Kot sta mi pripovedovala starša, nikoli nisem mogel biti pri miru oziroma, po domače povedano, imel sem sršene v riti."
SAKSOFON ZA VEČJO ZABAVO
V prvem razredu osnovne šole se je navdušil nad rokometom, ki je v Celju verjetno šport številka ena, v tem športu pa je vztrajal pet ali šest let. "Nastopal sem na medšolskih prvenstvih in mislim, da sem bil kar dober. Po svoje mi je včasih malo žal, da nisem nadaljeval. Toda v ekipnih športih nisem našel tistega, kar mi je dal individualni šport, kjer si sam odgovoren za uspehe in neuspehe. Včasih se mi je zdelo, da je ostalim v ekipi vseeno, meni pa ne. Take stvari mi niso bile všeč," je svojo odločitev pojasnil Marguč, ki pa se kljub temu z velikim veseljem odpravi na rokometno tekmo, pa ne le to, pritegneta ga tudi košarka in nogomet.
V njegovem otroštvu ga ni zanimal le šport, temveč mu je veliko pomenila in mu še vedno veliko pomeni glasba. "Ker je mama tako dolgo vodila mažoretke, sem tudi sam začel igrati saksofon, igral sem tudi v godbi Laško. Vesel sem za to izkušnjo, pomembno se mi zdi, da se vsaj malo spoznaš na glasbo, in vesel sem, da so mi starši dali neko širino." Tudi danes mu igranje na saksofon ni tuje, kot je povedal, to znanje ostane za vedno, sploh za najosnovnejše koračnice. "Nisem tiste vrste človek, ki bi se sproščal z igranjem na glasbilo, če pa imamo kakšno zabavo, rad zaigram in se pridružim prijateljem ali družinski godbi."
Tudi številnih anekdot iz tega obdobja življenja mu ne manjka. "Najbolj se spomnim, da smo morali v tistem obdobju domov nositi podpise, če nismo bili pridni. To je bila največja kazen, ki me je lahko doletela, saj sem doma še eno uro poslušal, kaj sem počel. Spomnim se anekdote, ob kateri se še danes nasmejem. V eni od predavalnic smo imeli ogromno rožo in sošolcem sem predlagal, da jo postavimo na katedrsko mizo kot darilo, a težava je bila, da učiteljica naše geste ni razumela kot darilo. Takoj smo morali k razredničarki, v tistem tednu pa je bil to že tretji podpis, kar je bil svojevrsten rekord (smeh)," je v smehu razlagal Rok, ki je čez nekaj let spet srečal razredničarko, ki mu je zaupala, da se je ob tej potegavščini iz srca nasmejala in ni vedela, kaj naj jim reče.
Skakalce z užitkom gledam, ker dosegajo odlične rezultate, smučarje pa … Ni mi za to, da bi gledal 30 tujcev, mogoče bom pogledal zadnja dva. Mislim, da ljudje vseeno raje gledajo slovenske športnike.
V eni od predavalnic smo imeli ogromno rožo in sošolcem sem predlagal, da jo postavimo na katedrsko mizo kot darilo, a težava je bila, da učiteljica naše geste ni razumela kot darilo. Takoj smo morali k razredničarki, v tistem tednu pa je bil to že tretji podpis, kar je bil svojevrsten rekord.
Po končani osnovni šoli se je vpisal na športno gimnazijo v Celju, kjer so ga, kot je v smehu priznal, mnogi gledali nekoliko čudno. "V razredu so bili večinoma rokometaši, nogometaši, nekaj je bilo plavalcev. Ko sem jim povedal, da deskam, so me mnogi čudno pogledali in vprašali, ali je mogoče trenirati tudi to." Zadnja dva letnika je postalo bolj naporno, zato je gimnazijo dokončal s pomočjo izpitov. "Zdaj mi na fakulteti za menedžment manjka le še diploma. Na to fakulteto sem se vpisal predvsem zaradi bližine, me pa smer tudi zelo zanima."
SKAKALCE UŽITKOM, SMUČARJE PA ...
Na začetku osnovne šole ga je nekoliko prizadela ločitev staršev, ki sta mu, kot nam je zaupal Rok, dala ogromno vrednot. "V tistem trenutku, ko sta se ločila, mi ni bilo tako težko, kot mi je bilo pozneje. Je pa bilo v tem tudi nekaj pozitivnih stvari, med drugim ta, da lahko med obema lažje 'voziš slalom'. Mami rečeš, da si pri očetu, očetu rečeš, da si pri mami (smeh)," je vse skupaj na pozitivno stran obrnil naš sogovornik, ki zadnjih šest let sodeluje z očetom v vlogi trenerja. "Nihče ti ni bližje, nihče si ne želi dobrih uspehov bolj, kot si jih želi on. To je najbolj pozitivno v najinem sodelovanju."
Ko je v najstniških letih končal treniranje rokometa in košarke, je šport za nekaj časa postavil na stranski tir, a hitro je ugotovil, da mu nekaj manjka. "Pri dvanajstih letih so me povabili na trening na Roglo, tako se je moja pot začela na otroških tekmovanjih Milkinis. Takrat mi še na misel ni prišlo, da bi se s tem resno ukvarjal, tudi treningov sem opravil malo, toda bil sem kar uspešen. Spomnim se, da smo za nagrado dobili veliko čokolade, za otroka je bilo to nekaj najboljšega (smeh)," je razkril odlični deskar na snegu, ki v času svojih začetkov deskanja ni mogel gledati po televiziji, in dodal, da je po vseh uspehih končno napočil čas, da tudi predstavniki njegovega športa dobijo več pozornosti.
Priznal je, da bi verjetno že veliko prej odnehal, če ne bi imel finančne pomoči očeta in ga ne bi pozneje zaposlili na Ministrstvu za notranje zadeve. Ena od največjih motivacij za Roka so tudi potovanja, v katerih uživa. "Večinoma pa potujemo na ista prizorišča (smeh). Tudi poleti zelo rad potujem, saj rad kajtam, zato z dekletom izbirava dopust tam, kjer zelo piha."
Zaupal nam je, da je tudi njegovo dekle velika športna navdušenka in da ga zelo rada spremlja na Roglo, kjer se skupaj spuščata po snežnih strminah. Še posebej v zgodnjepomladanskih dnevih, ko so, kot je povedal Rok, pogoji najbolj idealni.
NA TOPLEM IN V POKOJU
Ena od velikih ljubezni našega sogovornika so tudi štirinožni kosmatinci. Pred leti je imel kar tri zlate prinašalce, danes pa mu je ostal le eden. "Psa sem želel imeti že vse otroštvo, ker pa smo živeli v stanovanju, to ni bilo mogoče. Tudi on namreč potrebuje svoj prostor in mislim, da je prav, da ga nisem imel. Dobil pa sem ga pozneje in zame so psi vedno pomenili odklop, tudi odlično družbo pri treningih. Žal imam zdaj le enega, toda tudi ta ni nič manj navdušen športnik. Rad skrbim za pse, obožujem jih, ker so te vedno veseli in ne obsojajo," je bil kar nekoliko čustven in raznežen odlični deskar na snegu, za katerega je čas, ki ga lahko v naravi preživi s psi, najboljši mogoči način sprostitve.
"Sicer pa prosti čas najraje preživljam na kavi (smeh). Menim, da je zelo pomembno trenirati, toda za športnika je izjemno pomemben tudi počitek. Marsikdaj si ga ne vzamemo, kar je narobe. Na kavo grem najraje s prijatelji, da se družimo, se pogovarjamo, za to je največ časa spomladi in poleti," nam je še razkril.
Žal imam zdaj le enega, toda tudi ta ni nič manj navdušen športnik. Rad skrbim za pse, obožujem jih, ker so te vedno veseli in ne obsojajo.
Nekaj časa je potreboval za razmislek za odgovor na vprašanje, kako bi se opisal v nekaj besedah. "To je izjemno težko, ne vem, kako bi se opisal. Lahko pa povem, kakšen si želim biti. In sicer nasmejan, prijazen, da se do ljudi obnašam spoštljivo, saj je vsak človek za sebe najpomembnejši."
Za konec smo tudi za Roka prihranili vprašanje, ob katerem se naši gostje prelevijo v jasnovidca in opišejo, kje se v idealnem scenariju vidijo čez trideset let. "Madona, to pa je težko vprašanje. Upam, da nekje na toplem (smeh). Rad imam poletje, rad sem na morju, tudi zima mi je zelo všeč, pravzaprav nobenemu letnemu času ne dajem prednosti. Če bi me vprašali, kje bi bil čez tri leta, bi mogoče še vedel (smeh). Prvo vprašanje, ki si ga zastavljam, je to, kaj bom počel po končani karieri. Tudi zato bi rad čim prej napisal diplomo, rad bi ostal v športu in počel nekaj v povezavi s svojo izobrazbo. Se pa zavedam, da Slovenija ni Amerika in da tu v športu ni veliko menedžerjev. Pa tudi deskanje niso smučarski skoki, da bi lahko bil Primož Ulaga (smeh). Če zaključimo: upam, da bom čez trideset let v pokoju," je sproščen pogovor v smehu zaključil dobitnik štirih kolajn s svetovnih prvenstev.
