aljaz kate Odkrito.si

Slovenec, ki navdušuje tudi Kate in Williama

usodna ženska Svet24.si

Patološka odvisnost od "norega odnosa"

Zlata ženska Petisvet.si

Samo za ženske: to se zgodi, ko ...

požar v mežici Svet24.si

FOTO: Ljudje so se ponoči večinoma znašli sami,...

kate Svet24.si

FOTO: Princa Charles sta zasenčili obe snahi

Ariana Grande Najstnica.si

Ariana Grande šokirala s to spremembo

sasa lendero 2 Njena.si

Saša Lendero šokirala kot črnolaska!

Tamara Pocak
Tamara Pocak
0 10.03.2015 11:20:32

Željko in Saša Zagorac: Od pokvarjenega avta do lepila za protezo

Arsen Perić
Za izkušenima košarkarjema je uspešen konec tedna, oba se s svojima ekipama iz Laškega oziroma Grosupljega vračata z zmagama in dvojnima dvojčkoma. Toda beseda na sončno soboto v gradu Kodeljevo ni tekla (le) o košarkarskih temah, temveč o njuni močni bratski vezi, o številnih izkušnjah s tujino in tudi o družinskem življenju. Nastal je zanimiv in zabaven pogovor, ki smo ga zaključili s skupnim fotografiranjem.

Ko smo ob dogovorjeni uri prišli na kraj intervjuja, nas je ob visokoraslih košarkarjih že pričakal otroški smeh treh navihanih deklic, ena pa je spokojno spala v vozičku. "Dve sta moji, dve pa bratovi," je v smehu razkril mlajši Saša in brata sta za slabo uro, kolikor je trajal pogovor, malčice prepustila soprogama Maruši in Tini.

Brata Zagorac, ki še vedno navdušujeta na košarkarskem parketu, sta se rodila hrvaškima staršema, otroštvo pa sta preživela v Jaršah, kjer sta bila na prvem mestu šport in igra. "Moji spomini so povezani z nečim, kar dandanes le redko vidimo. Pred blokom je bilo vedno polno otrok, imeli smo svoje igre, tega danes ni," je z nekaj nostalgije pripovedoval Željko, za katerega je bila prva ljubezen nogometna žoga.

866-26-29-zagorac4 ap
Arsen Perić

Na tekmo smo 14 ur potovali z avtobusom, mene in ameriškega soigralca pa je ponoči zelo zeblo, med drugim je manjkala ena šipa. Voznika sem šel vprašat, ali lahko prižge gretje. Sredi avtoceste se je ustavil, po avtobusu je razporedil tri plinske bombe in prižgal ogenj. Ves čas so se majale, mi pa si nismo upali zaspati.

"Vsi moji prijatelji so se ukvarjali s tem športom, vendar sem kar naenkrat začel naglo rasti, zato je postalo samoumevno, da sem pri trinajstih letih preklopil na košarko. Moram pa priznati, da mi je bilo zelo težko pustiti nogomet, imel sem nekaj prijateljev, s katerimi sem se vsak dan družil. Treniral in igral sem na Slovanu, lahko rečem, da smo bili takrat 'in'. Moram pa priznati, da tudi danes še vedno raje pogledam nogometno kot košarkarsko tekmo." 

Trenutka, ko je dobil mlajšega brata, se sicer ne spomni, je pa z dogodkom povezana zanimiva anekdota, ki nam jo je razkril Saša. "Mogoče se res ne spomni, sem pa zaradi njega dobil ime. Takrat je bil namreč zelo priljubljena pesem E, moj Saša, ki jo je on vedno pel," je v smehu razkril mlajši od bratov Zagorac, ki je na prvega leta dan dopolnil enaintrideset let. "Tudi moje otroštvo je bilo podobno kot bratovo, od jutra do večera smo bili zunaj. Vedno sem hodil po Željkovih stopinjah, tudi jaz sem začel z nogometom, čeprav ga nisem najbolj maral." 

MLAJŠI NAVIHAN, STAREJŠI SRAMEŽLJIV
Ko smo vprašali, kdo je bil v otroštvu bolj živahen, je Željko z nasmeškom razkril: "On." In pogledal brata, ki se je prav tako nasmejal. "Več sem si upal in bolj sem bil razvajen," je priznal Saša in dodal: "Željko je bil bolj miren, sramežljiv. Ko sva bila kakšen mesec na počitnicah pri babici, je po vrnitvi potreboval čas, da se je spet vključil v staro družbo. Nekaj časa nas je samo gledal z balkona, ko smo se igrali."

866-26-29-zagorac ap
Arsen Perić
Seveda je bilo med bratoma prisotne tudi nekaj tekmovalnosti, izključene niso bile niti razne neumnosti. Najprej je prednjačil Željko, nato pa je vlogo glavnega pobudnika prevzel Saša. Tudi v starejših letih, je priznal mlajši od bratov, ki nam je postregel z zanimivo anekdoto. "Pred kakšnimi desetimi leti sva imela obdobje, ko sva iskala načine, kako bi drug drugemu bolj nagajala. Nekoč sva se poleti peljala k babici, ker pa sem bolje poznal pot, sem jaz vozil. Zunaj je bilo štirideset stopinj, jaz pa sem mu zadnjih deset kilometrov govoril, da je nekaj narobe z avtomobilom. Ko je bilo do klanca, po katerem se samo spustiš do babičine hiše, kakšnih petdeset metrov, sem ugasnil avto in mu rekel, da me mora nujno poriniti do klanca. Seveda mu ni preostalo drugega, jaz pa sem zanalašč še nekoliko pritiskal na zavoro, da bi mu bilo še težje. Videl sem ga, kako je bil ves prepoten, nato pa sem prižgal avto in se odpeljal do babice."


Po tej potegavščini mu je seveda Željko obljubil, da mu bo vrnil z obrestmi, Saša pa mu ni verjel. "Naslednje jutro, ko sva si šla umivat zobe, sem imel namesto zobne paste lepilo za protezo, ki sem ga imel v ustih še ves teden," je v smehu priznal Saša.

PRVIČ IZ OČI V OČI ŠELE PRED DNEVI
Tudi ko je beseda nanesla na šolske dni, smo ugotovili, da sta si bila različna. Željko je bil tisti, ki je predvsem v osnovni šoli imel vse pod nadzorom, nekoliko drugače je bilo v srednji šoli, ko je nastopilo obdobje pubertete. "Tudi tu sem bil v njegovi senci, ker sem rojen januarja, so me poslali leto prej v šolo," je začel Saša, v besedo pa je vskočil Željko: "Šolo je vedno jemal z levo roko. Ko se je učil, je sicer dobil dobre ocene, toda bil je, po domače povedano, 'luftar'."

Starejši od bratov se je poleg nogometa ukvarjal še z atletiko, natančneje z metom žogice, v tej disciplini je bil tudi drugi v državi, zato so ga klicali tudi iz atletskega kluba, vendar ga to ni zanimalo. Pri petindvajsetih letih ga je zamikal met kopja. "Ker sem žogico vrgel približno 95 metrov, sem se spraševal, ali ne bi bil uspešen tudi v metu kopja. Moram priznati, da sem nekoliko podcenjeval ta šport. Mislil sem, da bom vrgel 40 ali celo 50 metrov, pa na koncu nisem vrgel niti do šestnajstih metrov," je priznal Željko, ki po tem ponesrečenem poskusu ni več razmišljal o atletskih vodah. Vse svoje sile je raje usmeril v košarko, tako kot Saša.

Čeprav je razlika v letih med njima dve leti in pol, v članski konkurenci nista nikoli zaigrala skupaj, nekaj časa sta trenirala skupaj pri mladincih Olimpije, to pa je bilo tudi vse. Zanimiv je tudi podatek, da sta si nasproti prvič stala šele pred nekaj dnevi, ko je Željkov Grosbasket za točko premagal Sašev Zlatorog. "Tako pred kot po tekmi sva se veliko zbadala, vendar tekma ni bila nič posebnega v smislu, da bi se kaj drugače pripravljal ali motiviral," je priznal Željko in povedal, da si je tekmo ogledala tudi mama. "Takoj po tekmi sem jo vprašal, za koga je navijala. Rekla pa mi je, da je želela, da napovedovalec čim večkrat izgovori priimek Zagorac," je v smehu priznal Saša.

866-26-29-zagorac3 ap
Arsen Perić

Ker sem žogico vrgel približno 95 metrov, sem se spraševal, ali ne bi bil uspešen tudi v metu kopja. Moram priznati, da sem nekoliko podcenjeval ta šport. Mislil sem, da bom vrgel 40 ali celo 50 metrov, pa na koncu nisem vrgel niti do šestnajstih metrov.

ZARADI PIVA NA BIČANJE 
Ena od številnih skupnih točk, ki povezuje brata, je tudi ta, da imata oba nemalo izkušenj z igranjem v tujini, kamor sta se odpravila že pri dvajsetih letih. Od tam je tudi ogromno anekdot, ki jih lahko mimogrede streseta iz rokava. Saša se je najbolj navdušil nad Španijo, kjer je preživel šest let in kjer bi z lahkoto živel tudi po koncu kariere.

Priznal je, da se je sčasoma navadil lagodnega in počasnejšega načina življenja, po pol leta je obvladal tudi jezik. Zanimiva izkušnja je bila tudi v Iranu: "Ljudje imajo napačno mnenje o tej državi. Tam sem srečal in videl najbolj prijazne ljudi na svetu, vse bi naredili za to, da bi se lagodno počutil v njihovi državi. Nimajo ničesar, a vseeno bi ti dali vse."

 Seveda je na vzhodu doživel tudi ogromne kulturne razlike: "Žena, ki je bila takrat še moje dekle, z mano na primer ne bi mogla najeti iste hotelske sobe. Soigralec mi je razlagal, da sta bila z ženo na medenih tednih in sta v hotelski sobi spila vsak pločevinko piva, ki sta jo nato odvrgla v koš za smeti. Seveda so ju poklicali na zagovor in soigralec je rekel, da je sam spil obe pločevinki, tako da je rešil ženo, ki bi jo v nasprotnem primeru čakalo bičanje." 

104 LETI IN PLINSKE BOMBE NA AVTOBUSU 
Željkova prva izkušnja s tujino je bila Nemčija, kjer se je naučil reda in discipline, v smislu življenja in kulture pa mu je bilo najbolj všeč življenje na turški obali. "Moram priznati, da mi je tujina dala veliko več, kot bi mi na primer sto knjig. Za to je vedno čas. Povsod sem se dobro počutil, še najtežje pa se mi je bilo navaditi na podnebje v Rusiji. Ko sem petega septembra prišel na priprave, je bilo zunaj že pol metra snega in minus deset stopinj Celzija. Vsak dan sem gledal tisto sivino, ko se je sneg topil, je bilo vse umazano. Na tekme smo leteli tudi po osem ur, zamenjali šest ali sedem časovnih pasov, toda na vse sem se navadil," je povedal izkušeni član Grosbasketa.

"No, če smo že pri letalih, sem v Španiji, ko sem igral na Menorci, v enem letu opravil 104 lete. Spomnim se leta, ko je bila ogromna turbulenca, ko so celo stevardese pustile vse vozičke in se v hipu privezale s pasom. V glavi se mi je že vrtel filmček o najhujšem mogočem scenariju. Nazaj grede sem šel seveda s trajektom, o dogajanju pa sem takoj poročal bratu, ki pa je deloval nezainteresirano. Na koncu mi je samo rekel: 'A ti ne veš, da je moj vsak let tak?'(smeh) ."

866-26-29-zagorac2 ap
Arsen Perić
Ko smo obujali spomine na neverjetne izkušnje s potovanj, se je Saša spomnil še ene, in sicer iz Irana. "Na tekmo smo 14 ur potovali z avtobusom, mene in ameriškega soigralca pa je ponoči zelo zeblo, med drugim je manjkala ena šipa. Voznika sem šel vprašat, ali lahko prižge gretje. Sredi avtoceste se je ustavil, po avtobusu je razporedil tri plinske bombe in prižgal ogenj. Ves čas so se majale, mi pa si nismo upali zaspati."

 
Ena od prednosti življenja v tujini je bila tudi ta, da sta se oba naučila kuhati in zdaj s svojimi jedmi razvajata boljše polovice. "Imela sva obdobje, ko sva tekmovala med sabo, kdo bo boljše skuhal. Moram priznati, da Željko res dobro kuha, vendar ne zaostajam veliko za njim," je Saša pohvalil svojega brata in razkril, da je Željko specialist za pripravo testenin in rižot. "Velikokrat me zvečer pokliče in se pohvali, jaz pa ne bi bil jaz, če ne bi tudi sam eksperimentiral, in mi kar uspeva. No, ne vem ali mi uspeva, ali žena samo zato reče, da je dobro, ker potem njej ni treba kuhati," je v smehu povedal Saša.

Ko je bilo do klanca, po katerem se samo spustiš do babičine hiše, kakšnih petdeset metrov, sem ugasnil avto in mu rekel, da me mora nujno poriniti do klanca. Seveda mu ni preostalo drugega, jaz pa sem zanalašč še nekoliko pritiskal na zavoro, da bi mu bilo še težje. Videl sem ga, kako je bil ves prepoten, nato pa sem prižgal avto in se odpeljal do babice.

VELIKA ROMANTIKA 
Druženja v družini Zagorac so v zadnjih letih otroško obarvana, saj imata oba dve hčerki, Sašo ima Evo in Saro, Željko pa Niko in Kajo, tudi ženi se odlično razumeta, tako da je zelo pestro. "Od jutra do večera je akcija, zvečer se po navadi le utrujen uležem, toda še vedno imava z ženo namen imeti tri otroke. Za zdaj sva to opustila, verjetno bova počakala, da se vse skupaj umiri," je v smehu povedal Željko.

Zanimivo je tudi to, da je Saša na neki način zaslužen za to, da je našel ljubezen svojega življenja. "Po njeni zgodbi naj bi se sicer poznala že iz vrtca, kjer naj bi jo jaz gledal (smeh). Spoznala pa sva se prek bratove nekdanje sošolke," je povedal Željko, Saša pa dodal: "Hvaležen mi je, da sem mu našel ženo (smeh). Tu se pozna, da sva oba velika romantika, jaz sem namreč svojo ženo spoznal v osnovni šoli, ko smo igrali odbojko. Ona sicer pravi, da se me ne spomni, vendar ji ne verjamem (smeh), videvati pa sva se začela pozneje."

Za konec smo bratoma dali nalogo, da opišeta drug drugega. Sašo je o Željku povedal, da je "miren, zelo premišljen, zaprt vase, dokler človeka ne spusti k sebi, nato pa vidiš, da je največji otrok in da je velik šaljivec". Starejši pa je mlajšega brata opisal z naslednjimi besedami: "Odkar ima družino, je postal bolj resen, dozorel je, zdaj se lahko res zanesem nanj, prej je bil bolj vihrav."

Članki iz rubrike