Z njim smo se pogovarjali o življenju v tako nogometni družini in med fužinskimi bloki, postregel pa nam je z veliko zabavnimi anekdotami, ki jih je doživel predvsem na Kitajskem, kjer je igral pred prihodom v vrste novopečenega prvoligaša.
Njegov oče Jani je bil veliko let trener najboljših slovenskih klubov, med drugim je sedel na klopi Celja in Maribora, bil pa je tudi selektor mlade nogometne reprezentance, še bolj pa se je nogometu zapisal Rudi, stric našega sogovornika, ki je kar dve desetletji predsedoval Nogometni zvezi Slovenije, Janezov bratranec Aleš pa je trenutno sekretar omenjene zveze.
Ko sem dobil vpoklic v reprezentanco, sem takoj poklical očeta in mu rekel, naj me ne vpokliče, ker se bodo začele govorice. On pa mi je rekel: 'Če boš dobro igral, boš ostal, če ne, pa boš prvi, ki bo letel.' Izteklo se je dobro, zbral sem 23 nastopov in bil vpoklican tudi v člansko reprezentanco pod vodstvom Branka Oblaka. Takrat sta se ravno menjali generaciji in začeli so se določeni pritiski.
Okroglo usnje je bilo kapetanu Radomelj položeno v zibko. Nogomet je bil edini šport, ki ga je kadarkoli zanimal in čeprav opravlja tudi poklic trgovskega potnika, se najbolje znajde na nogometnih zelenicah. "Nekaj časa sem se preizkušal v judu, ki je bil v tistem času zelo priljubljen, toda to ni trajalo dolgo. Globoko v sebi sem že od majhnih nog vedel, da si želim postati nogometaš. Zelo hitro sem nogomet začel tudi trenirati, mislim, da sem bil star sedem let. Takrat sem se zaljubil vanj in vse skupaj še vedno traja."
Enaintridesetletni nogometaš je priznal, da je bil v otroštvu zelo navihan, velikokrat je delal stvari, ki jih ne bi smel, še posebej v puberteti. V letih, ko bi moral napredovati, je razmišljal o drugih stvareh. "Bil sem otrok ulice. Odraščal sem v Fužinah, od koder na primer prihajajo Samir Handanović, Zlatan Ljubijankić, Darjan Matić in Luka Žinko, ki so moja generacija nogometašev. Vsak dan po šoli sem takoj tekel na igrišče in tam ostajal tudi do poznih ur," je doživeto razlagal Janez, ki je tako kot njegovi vrstniki svojo pot začel na Slovanu, ki je imel močno nogometno šolo.
BIL JE VELIK PIROMAN
Če je bil v otroških letih glede nogometa discipliniran in željan dokazovanja v močni konkurenci, je bil doma pravi nagajivec. "Mami sem veliko nagajal, z mlajšim bratom sva se vedno česa domislila, in ker sem bil starejši, sem bil na koncu seveda vsega kriv jaz (smeh). Spomnim se, da sem bil velik piroman, rad sem se igral z vžigalicami in zažgali smo kakšen smetnjak," je razkril.
Ko sta se mama in oče pri njegovih dvanajstih letih ločila, je večino časa preživljal z očetom, s katerim je tudi treniral. "Zaradi očetovega poklica sem bil veliko sam doma in takrat sem marsikaj ušpičil. Pri dvanajstih letih sem že vedel, kaj se dogaja med mamo in očetom, seveda mi ni bilo prijetno. Ko zdaj gledam na to, mislim, da je prav, da sta končala zvezo, sta pa še dandanes prijatelja. Takrat pa določenih stvari še nisem razumel, hudo mi je bilo in zaprl sem se v svoj svet. Pozitivno je bilo, da sem se ukvarjal z nogometom, kjer sem sproščal odvečno in negativno energijo."
"Šola je moja rakava rana," je v smehu odgovoril, ko smo ga povprašali, kakšne spomine ima na obdobje guljenja šolskih klopi, in nadaljeval: "Srednje šole nisem dokončal, in to je moj velik minus v življenju. A to lahko v naslednjih letih še vedno popravim. Ko sem bil star sedemnajst let, sem igral za mladince Olimpije in bil sem zelo perspektiven. Takrat je bil v članski ekipi trener Bojan Prašnikar, Sebastijan Cimerotič je bil prvi zvezdnik in povabili so me, da z njimi opravim priprave. Opraviti bi moral le še nekaj predmetov in zaključni izpit, in čeprav je Prašnikar večkrat poudaril, da moram končati šolanje, sem podlegel in se raje posvetil nogometu. Energijo sem namesto v učenje usmeril v nogomet in mislim, da sem si ustvaril solidno kariero," je še priznal naš sogovornik.
MED ČLANI SO SE ZAČELI PRITISKI
Ko se je začel prebijati v ospredje, so se začele številne kritike, češ da igra samo zato, ker se piše Zavrl. "Zelo hitro sem se moral sprijazniti s tem, če sem želel igrati in normalno funkcionirati. Seveda je bilo težko, če sem igral slabo, so bile kritike še veliko glasnejše. Če se ozrem nazaj, mislim, da sem bil tudi zaradi tega nekoliko oškodovan, da bi lahko naredil še korak naprej. Toda je, kar je," je z nekoliko grenkega priokusa povedal Janez, ki nerad pogreva pretekle zadeve.
Oče Jani je bil njegov selektor v mladi izbrani vrsti, zaupal nam je anekdoto iz tistega časa: "V tistem obdobju sem igral za nogometni klub Ljubljana, kamor sem bil v drugo ligo posojen iz Olimpije, da bi lahko več igral in si nabral izkušnje. Ko sem dobil vpoklic v reprezentanco, sem takoj poklical očeta in mu rekel, naj me ne vpokliče, ker se bodo takoj začele govorice. On pa mi je rekel: 'Če boš dobro igral, boš ostal, če ne, pa boš prvi, ki bo letel.' Izteklo se je dobro, zbral sem 23 nastopov in bil vpoklican tudi v člansko reprezentanco pod vodstvom Branka Oblaka. Takrat sta se ravno menjali generaciji in začeli so se določeni pritiski. Za to mi je žal, mogoče bi se moja kariera razvila drugače."
IGRALI SO ZA "GAJBO"
V svoji karieri je zaigral za številne klube v Sloveniji in tujini, med drugim je nosil dres Olimpije, Ljubljane, Domžal, Brann Bergna, Interblocka, Celja, Livarja, Triglava, Shenzen Rubyja in nazadnje Radomelj, prav posebne spomine pa ima na obdobje pri NK Ljubljana.
Denarja v klubu je bilo zelo malo, vedno je bila prisotna ta težava, vendar smo bili igralci med sabo zelo dobri prijatelji. V garderobi smo imeli vedno prižgan radio, pred tekmo smo skupaj zbrali za 'gajbo'.
"Denarja v klubu je bilo zelo malo, vedno je bila prisotna ta težava, vendar smo bili igralci med sabo zelo dobri prijatelji. V garderobi smo imeli vedno prižgan radio, pred tekmo smo skupaj zbrali za 'gajbo' (smeh)," je priznal Janez, ki je bil takrat med mlajšimi igralci. V Domžalah je treniral pod taktirko Slaviše Stojanovića in Nenada Protege, ki sta sestavila izjemno talentirano ekipo, po pol leta pa ga je pot po dobrih predstavah ponesla v tujino: "Norveška je super država, zelo urejena, ljudje so zelo prijazni. Živel sem v Bergnu, zraven morja, kar je dalo vsemu še dodaten čar. Tudi navijači naše ekipe so bili zelo strastni in glasni, zgled so si vzeli po navijačih Liverpoola in drugih angleških klubov, ki so tam izjemno priljubljeni."
Poglavje iz Kitajske, kamor se je podal skupaj z Erminom Rakovićem, je bilo prav posebno že zaradi države in njene velikosti ter povsem drugačne kulture, kot jo je bil vajen.
DOLGI NOHTI ZA ČIŠČENJE UŠES IN NOSA
Že prihod na kitajska tla je bil omembe vreden. "Pričakal me je klubski šofer, ki ni znal niti besede angleško, le mahal je z rokami in tako sem se, ne da bi vedel, v kaj se podajam, usedel v avto. Takoj sem opazil, da veliko trobijo. Pa ne zato ker bi bili nestrpni, temveč zato ker opozarjajo, da so na cesti (smeh). Na cestah je živi kaos," je doživeto razlagal Janez, kar pa še zdaleč ni bil najbolj nenavaden dogodek, ki se mu je pripetil v deželi riža. "Opazil sem, kako malo je tam vredno človeško življenje. Zjutraj, ko sem se vozil na trening, sem opazil, da so moškega zbili z motorjem, popoldne pa je še vedno ležal tam, mimo njega je hodilo na tisoče ljudi."
Z nogometnega vidika se tudi Kitajska vse bolj razvija, vedno več vlagajo tudi v ta šport. Tudi zato je veliko tujcev in tujih strokovnjakov. "Prej so imeli ogromno težav s kriminalom in nameščanjem tekem, ljudje so bojkotirali tekme, nato pa so se zelo trudili, da bi izkoreninili to težavo."
Prav posebno poglavje je bil tudi francoski trener Philippe Troussier, ki je bil prava pojava. Žal v negativnem smislu. "Je zelo poseben trener, med treningom je imel čuden pristop, do vseh igralcev se je obnašal zelo žaljivo, Kitajce je včasih tudi udaril. Tudi zato ker se je skregal z igralci, se je moja zgodba tam končala."
O Kitajski in Kitajcih je povedal še marsikaj zanimivega: "Taksisti ne znajo niti besedice angleško, zato je bila prav posebna znanost, da si se z njimi dogovoril, kam se želiš peljati. Najbolj zanimivo mi je bilo to, da si na mezincu puščajo zelo dolg noht. Povedali so mi, da si z njim čistijo ušesa in nos (smeh), prav tako tudi veliko pljuvajo. V revnih predelih, kjer ljudje nimajo za plenice, otrokom na zadnji strani trenirke izrežejo luknjo, skozi katero kakajo na ulicah."
IME ZA HČERKO S POMOČJO ANGELSKIH KART
Po vrnitvi iz Kitajske je navezal stik z Radomljami, natančneje s predsednikom Matjažem Marinškom, s katerim sta našla skupni jezik, omogočil mu je, da je ob vsakodnevnih treningih opravljal delo trgovskega potnika. Vsak dan z največjim veseljem čaka trenutke, ki jih lahko preživi v krogu svoje družine. "Imam dva otroka, fantka Lucasa in hčerko Zano. Z ženo Andrejo sva se že pred nekaj časa dogovorila, kako bo ime sinu, za hčerko pa je ime izbral moj oče s pomočjo angelskih kart."
Najbolj zanimivo mi je bilo, da si na mezincu puščajo zelo dolg noht. Povedali so mi, da si z njim čistijo ušesa in nos, prav tako tudi veliko pljuvajo. V revnih predelih, kjer ljudje nimajo za plenice, otrokom na zadnji strani trenirke izrežejo luknjo, skozi katero kakajo na ulicah.
Ni pozabil pohvaliti niti svoje boljše polovice, ki v največji meri skrbi za oba otroka, saj je veliko odsoten. "Andrejo sem spoznal novembra pred štirinajstimi leti v Tramontani. Hotel sem že oditi domov, vendar sem si premislil in takrat sem jo prvič videl. Povabil sem jo na pijačo, na začetku ni bila velika simpatija, toda bolj kot sem jo spoznaval, bolj mi je bila všeč in spoznal sem, da ne morem biti brez nje. Vedno je bila tista, ki mi je pomagala, da sem se osredotočal na nogomet in da nisem počel kakšnih neumnosti."
Zdaj kapetan Radomelj najbolj uživa v družinskem življenju in rad si, ko si lahko, utrga kakšno urico za skupne družinske aktivnosti. "Decembra bomo izkoristili čas, z ženo se bova odpravila v Beograd na koncert Zdravka Čolića, nato pa se januarja tako ali tako spet začnejo priprave na drugi del sezone. Sicer pa se radi sprehajamo, gremo do središča mesta, včasih na pomoč priskoči tudi babica, da greva lahko z ženo sama v kino."
S kakšnimi besedami pa bi se kapetan Radomelj najbolje opisal? "Žena mi vedno pravi, da če kaj, potem nisem prijazen (smeh). Zdi se mi, da sem pripravljen pomagati ljudem, pomembna mi je družina, kot športnik sem izjemno bojevit, v dobri družbi pa se hitro odprem in povem tudi kakšno šalo (smeh)."
