Nekoč odličnega hokejista Olimpije in Jesenic ter dolgoletnega reprezentanta lahko še vedno vsakodnevno srečujemo v dvorani Tivoli, kjer med drugim spremlja treninge svojih sinov. Tam smo opravili tudi prijeten klepet, ki je minil v zelo sproščenem vzdušju, ni manjkalo niti raznovrstnih anekdot o dogodkih na in izven ledene ploskve.
Naš tokratni gost rubrike Povabilo na kavo je brez dvoma eden najbolj znanih hokejskih obrazov, tudi zato si je prislužil mesto v hokejskem hramu slavnih. Njegovih predstav se še danes spominjajo tako navijači zelenih kot rdečih, seveda pa tudi vsi tisti, ki so stiskali pesti za slovensko izbrano vrsto.
Ko je bil otrok, je bil Tivoli njegov drugi dom, kjer je užival na treningih, po njih pa se je tam družil in igral s prijatelji. "Le eno križišče me je ločilo od hale, kjer je oče igral hokej. Že zelo zgodaj je ta relacija zame postala vsakodnevna in tam se je začelo moje druženje z Dejanom Kontrecem in Tomažem Vnukom. Velikokrat smo le postopali okoli hale, gledali trening starejših hokejistov in se igrali na kakšni zaledeneli površini," je s prijetnimi spomini pripovedoval Nik, ki je športne gene podedoval po očetu, ki je gojil ljubezen do dveh športov. "Med drugim je bil nogometni vratar pri Olimpiji, ki je igrala v prvi zvezni ligi, poleg tega pa je bil še hokejist."
Vse skupaj se je hitro končalo, najbolj žalostna pa je bila mama, ki ni mogla razumeti, zakaj sva se stepla.
Tudi Nik se je navduševal nad najrazličnejšimi športi, kot je povedal, so takrat vsi fantje z izjemo enega ali dveh obvladali vse. Ko niso imeli na voljo ledu, so se lotili česa drugega, največkrat nogometa ali košarke. Na drsalke so ga starši prvič postavili pri osemnajstih mesecih na Blejskem jezeru, nato pa je večino časa preživel v Tivoliju.
PRETEP MED MALIM NOGOMETOM
Pri Nikovih petih letih je družina postala bogatejša za še enega fantka, ki je šel po očetovih in bratovih stopinjah. "Mark je zbral tudi nekaj nastopov za reprezentanco in bil član Olimpije. Kasneje pa se je posvetil študiju."
Nekajkrat sta skupaj zaigrala v Olimpiji, bila sta tudi na nasprotnih straneh. "Zgodilo se je tudi, da sva bila oba naenkrat izključena, da je dosegel zadetek po moji podaji, to obdobje je bilo res lepo. Po značaju pa sva bila zelo različna. V družini je oče zahteval maksimum pri vsaki stvari. Mogoče sem bil jaz malo mehkejši, on pa je podedoval od očeta, da je bil trd kot skala (smeh)."
Pa je med bratoma kdaj prišlo do kakšnega pretepa? "Na ledu se nisva stepla, sva se pa na treningu (smeh). Igrali smo mali nogomet v dvorani in prišlo je do situacije, ki meni ali njemu ni bila pogodu, zato sva si skočila v lase. Vse skupaj se je hitro končalo, najbolj žalostna pa je bila mama, ki ni mogla razumeti, zakaj sva se stepla."
Mogoče imam tudi hibo, in sicer to, da se v zadnjem času ne znam povsem sprostiti. Zavidam ljudem, ki so bolj flegmatični, toda mislim, da je to vse v genih, saj sem zelo podoben svojemu očetu.
ENE TRETJINE SPLOH NISEM POZNAL
Ko je beseda nanesla na šolske dni, nam je hokejski strokovnjak zaupal, da se zadnja štiri leta redno dobiva s svojimi sošolci iz osnovne šole in da marsikdaj naleti na kakšno presenečenje. "Ko smo se prvič dobili, ene tretjine sploh nisem poznal, vprašati sem moral, kdo je kdo (smeh). Lepo se je spomniti stvari za nazaj, čeprav sem na teh srečanjih ugotovil, da sem veliko stvari zamudil zaradi hokeja. Srednjo šolo sem obiskoval v Kamniku, kjer je bila naravoslovna in matematična smer, to je bil po mojem mnenju zgrešen poskus šolstva, kasneje, ko sem bil že v prvi ekipi, sem hodil še na Litostroj, srednjo izobrazbo pa sem dokončal kasneje v starejših letih."
NEMŠKO KAR PREK TELEVIZIJE
Bil je bolj naravoslovno usmerjen, najbolj je užival pri urah biologije, kemije, rad je imel poskuse pri fiziki, vendar tudi zgodovino. "Poleg tega sem obiskoval še različne krožke, od tehničnega do krožka Organizacije združenih narodov. Vendar nobenega nisem obiskoval ves čas osnovne šole, temveč mešano. Drugi tuji jezik sem se naučil kasneje s pomočjo hokeja. Tako sem na primer osvojil znanje nemščine tudi s pomočjo televizije, saj so imeli v Avstriji sinhronizirane filme. Televizija tako mogoče le ni tako slaba (smeh)."
TRENIRAL GA JE ŠEF SOUTHAMPTONA
Že v najstniških letih ga je hokej odpeljal prek slovenskih meja, natančneje v Medveščak, kar je bila prva stopnička ne le k uspešni hokejski karieri, temveč tudi v svet odraslih. "V teh letih lahko hitro narobe zaviješ, sam pa nisem bil nikoli nagnjen k bedarijam. Verjetno zato, ker sem si zelo želel igrati hokej in trenirati, nič me ni moglo iztiriti," je razlagal Nik, ki je hitro postal samostojen. Nikoli tudi ni imel težav z navezovanjem stikov, pa čeprav nam je priznal, da ni tip človeka, ki bi veliko govoril. "Ni Finskem na primer ni nihče komuniciral z mano, če jaz nisem. Zjutraj bi lahko prišel, pozdravil in med treningom mi ne bi bilo treba spregovoriti niti besede."
Bili smo štirje, v kuhinji pa sem imel le tri stole. Zato sem ekonoma kluba prosil, ali mi lahko prinese še en stol. Ko je pozvonil na vratih, je bil brez stola. Rekel mi je, da ga sicer ima v avtu, vendar da ni enak kot ostali, in če je to sprejemljivo (smeh).
TOČNO DOLOČENO VLOGO
Po dveh osvojenih naslovih v dresu Olimpije je začel pisati neko novo zgodbo na Bledu, kjer se je gradil nov center. Po letu in pol finančni položaj ni dovoljeval delovanja na profesionalni ravni, zato je Nik ob prvi priložnosti zagrabil možnost odhoda v tujino, natančneje v avstrijski Feldkirch, kjer je že bil Tomaž Vnuk. "Moral sem si dokazati, da lahko še vedno igram. Želel sem iti v okolje, kjer bi imel točno določeno vlogo," je razlog selitve razkril nekdaj odlični hokejist. Želje so se mu uresničile pod taktirko Ralpha Kruegerja, ki je bil dolgo let trener švicarske reprezentance, bil je tudi trener ekipe Edmonton Oilers, v letošnjem letu pa je prevzel eno vodilnih vlog v izjemno uspešnem angleškem nogometnem klubu Southamptonu. S klubom je med drugim postal evropski prvak.
TUDI S ZETTERBERGOM
To je bila odskočna deska za Finsko, kjer je Nik preživel eno najlepših obdobij v svoji karieri, pa čeprav je imel že trideset let. "Takrat sem že razmišljal o družini, in ker so želeli, da bi bil že od maja naprej tam, sem odklonil podaljšanje in se odpravil na Švedsko. Tam sem med drugim igral skupaj s Henrikom Zetterbergom," je povedal naš sogovornik, ki si je s tem dokazal, da lahko kot tujec preživi tudi v najzahtevnejšem hokejskem okolju.
Natlačili so nas v kombi in nas spustili nekje v tundri, kjer smo igrali paintball. Po mojem mnenju smo bili tam pet ur, ure nismo imeli, tako ali tako pa je bilo v tistem obdobju vedno svetlo.
ALI JE DRUGAČEN STOL SPREJEMLJIV?
Ne le nad hokejem in vsem, kar je povezano z njim, na Finskem se je navdušil tudi nad kulturo in načinom življenja. "Pelješ se lahko 150 kilometrov, pa ne srečaš nobenega, le uživaš v lepoti narave in prostranih gozdovih. Meni to ustreza, tudi tema in mraz me nista motila. Na Finskem sem se res dobro počutil, ljudje so bili načelni. Tudi če ne bi podpisali pogodbe, bi se držali dogovorjenega. Če navedem le en primer: v tistem obdobju je tudi Ivo Jan en mesec igral tam, na obisku pa sta bila še moja punca in njen oče. Bili smo štirje, v kuhinji pa sem imel le tri stole. Zato sem ekonoma kluba prosil, ali mi lahko prinese še en stol. Ko je pozvonil na vratih, je bil brez stola. Rekel mi je, da ga sicer ima v avtu, vendar da ni enak kot ostali, in če je to sprejemljivo (smeh). Res so pazljivi ljudje, medtem ko so se Švedi že takrat, vsaj tak občutek sem dobil, nalezli nekaj balkanskega pridiha (smeh)."
STRELJALI GLINASTE GOLOBE IN PODIRALI DREVESA
Ena od stvari, ki je Nika na Finskem še navdušila, je bila posebna vrsta humorja. Seveda nas je zanimalo, ali so ga Finci uspeli navdušiti nad lovom in ribolovom. "Če bi ostal dlje, bi se preizkusil tudi v tem. Smo pa imeli zelo prijetno povezovanje celotne ekipe. Za začetek so nas razdelili v skupine po pet, vsak pa je dobil poštarsko kolo. Zarisali so nam pot, dolgo približno 40 kilometrov, na koncu poti smo dobili malo vode in jabolko, od tam pa so nas usmerili naprej, tako da smo na koncu prekolesarili 110 kilometrov do počitniških hišk ob jezeru. Nato so nas natlačili v kombi in nas spustili nekje v tundri, kjer smo igrali paintball. Po mojem mnenju smo bili tam pet ur, ure nismo imeli, tako ali tako pa je bilo v tistem obdobju vedno svetlo. Drugi dan smo se pomerili še v različnih disciplinah, streljali smo na primer na glinaste golobe, dirkali smo z reli avtomobili, v jezeru smo iskali zlata zrnca, vsaka skupina je morala podreti drevo, ga oskubiti in razžagati na hlode," je z navdušenjem razlagal Nik.
ZAKAJ JE VSE SKUPAJ DOBRO
Trenutno ga boste pogosto srečali na tivolski tribuni, kjer stiska pesti za svoja sinova Jakoba in Aljaža. "Nič ju nisem silil, imata pa do hokeja ogromno veselja, in dokler bo to trajalo, jima bom nudil vse pogoje," je povedal Nik, ki jima rad svetuje, ju pa usmerja tudi v druge športne dejavnosti. Tako ju je na primer vpisal na atletiko, kjer sta se naučila pravilno teči, doma pa imajo pravo zakladnico športnih rekvizitov. "Žena je iz teniških krogov, bila je tudi na lestvici WTA, ima pa povsem drugačen značaj kot jaz. To opažam tudi pri sinovih, saj je eden bolj po meni in bi delal v nedogled, drugi pa je po mami in je tip igralca, ki rad igra zares, takrat da vse od sebe, na treningih pa se večkrat vpraša, zakaj je vse skupaj dobro (smeh)."
Se z ženo kdaj pomerita v tenisu? "Seveda se, toda nimam niti najmanjših možnosti (smeh)."
Tudi kasneje, ko je bila že v službi, je namreč učiteljica v srednji šoli, se je v petek usedla v avto, peljala 600 kilometrov do Lustenaua in v ponedeljek nazaj naravnost v službo. Spoštovanja vredno. Kot kaže, me ima rada.
KOT KAŽE, ME IMA RADA
V njegovem Tivoliju sta se s Tadejo tudi spoznala. "Jaz sem treniral v dvorani, tenisači pa na igriščih pred dvorano. Vsakič, ko smo imeli suhi trening, smo se zbrali na ograji in gledali na igrišče. Spoznavala sva se kar dolgo časa, ko pa je stvar postala resna, sem šel v Feldkirch. Po prvi sezoni me je z mojim avtom prišla iskat, doma pa je rekla, da gre na morje. Tudi kasneje, ko je bila že v službi, je namreč učiteljica v srednji šoli, se je v petek usedla v avto, peljala 600 kilometrov do Lustenaua in v ponedeljek nazaj naravnost v službo. Spoštovanja vredno. Kot kaže, me ima rada (smeh)."
Ko je beseda nanesla na prosti čas, je Nik v smehu razložil, da sta z ženo sinova že lahko pustila sama za kakšno uro in se odpravila v kino, toda nedavno si je družina Zupančič omislila še psa. "Da nam le ne bi bilo dolgčas (smeh). Je veliki švicarski planšar, ki ga vozimo v šolo in nas vse skupaj na polno zaposluje."
MOJA HIBA: NE ZNAM SE SPROSTITI
Ob koncu se je naš prijeten sogovornik v nekaj besedah še opisal: "Pošten. Zelo sem alergičen na to, če kdo ni pošten do sebe ali do drugih. Sem zelo natančen, mogoče kdaj še preveč. Še dobro, da imam protiutež v ženi (smeh). Na trenutke sem lahko težak, to priznam, še posebej če se bližajo kakšna velika tekmovanja. Narava dela pomočnika selektorja je pač taka, da je treba imeti čim več informacij o igralcih. O tem, ali igrajo in zakaj ne igrajo, ali kdo kašlja ali si je kdo zlomil nogo. Rad imam vse pod nadzorom, kar pa je lahko včasih moteče za ljudi okoli mene. Mogoče imam tudi hibo, in sicer to, da se v zadnjem času ne znam povsem sprostiti. Zavidam ljudem, ki so bolj flegmatični, toda mislim, da je to vse v genih, saj sem zelo podoben svojemu očetu."
