Dominic Maroh: Priznam, Kevin je malo nor

Visokorasli branilec nas je v reprezentančni bazi na Brdu pozdravil z nasmeškom in simpatičnim 'zdravo', precej hitro pa smo preklopili na angleščino, v kateri se Dominic lažje izraža. A kljub temu je z navdušenjem govoril o poletjih, ki jih je v Nemčiji rojeni slovenski reprezentant preživljal v Dornavi, o svojih prvih nogometnih korakih in svojem največjem vzorniku – Rogerju Federerju.

Vsak nov začetek s sabo prinaša tudi dobro voljo, nič drugače ni bilo niti v taboru slovenske izbrane vrste, ki smo jo obiskali nekaj dni pred odhodom na prvo gostovanje v Estonijo. Med tistimi, ki je že nestrpno čakal nov nastop v dresu z reprezentančnim grbom, je tudi naš tokratni sogovornik. V nemškem Nürtingenu rojeni nogometaš slovenskega očeta in nemške matere je že od mladih nog sanjal o tem, da bi postal profesionalni nogometaš. "V moji mladosti je bilo zelo hitro vse skupaj podrejeno temu cilju. Sicer sem otroštvo preživel kot vsak drug otrok, toda s to razliko, da sem bil povsem osredotočen na treninge," nam je zaupal Dominic, ki je imel na poti do uresničitve polno podporo svoje družine.

Predvsem očeta, ki je na amaterski ravni tudi sam rad igral nogomet, še raje pa spremljal dogajanje, zato je bil med najbolj ponosnimi, ko je njegov sin zaigral v sloviti bundesligi: "Starša sta mi res veliko pomagala, kadarkoli sem potreboval, sta me vozila na treninge. Brez družine mi nedvomno ne bi uspelo. Imam tudi dve leti mlajšo sestro, ki želi postati učiteljica. Že od nekdaj sva imela dober odnos, vedno sem bil zaščitniški do nje."

Seveda smo ga povprašali tudi o njegovem ozadju oziroma o družinski zgodbi, ki ga je pripeljala iz zahodne Nemčije v slovensko izbrano vrsto. "Moj oče je Slovenec, prihaja iz Dornave pri Ptuju, vendar se je njegova družina v Nemčijo preselila, ko je bil star tri leta. Ko sem bil jaz otrok, je bil oče veliko časa zdoma, zato imam težave s slovenskim jezikom. Mama pa je Nemka, zato se nisem mogel naučiti tega jezika tako, kot bi si želel."

Je pa v otroštvu skoraj vsako poletje preživel v Sloveniji, kjer je obiskoval sorodnike in preživljal počitnice. Ko se je začel resno ukvarjati z nogometom, so ti obiski postajali vse redkejši, tudi zato je vesel, ko se lahko zdaj zaradi izbrane vrste vrača v deželo svojega očeta.

OD RAMOSA DO LEBRONA
Med drugim smo z njim obudili spomine na čas, ko je še gulil šolske klopi: "Rad sem hodil šolo in se družil s prijatelji, težava pa je nastala pri šestnajstih letih, ko sem že igral za profesionalno ekipo. Takrat sem moral veliko nadoknaditi, saj sem velikokrat izostal od pouka. Toda vesel sem, da mi je vendarle uspelo opraviti maturo," je zaupal in dodal: "Začel sem tudi študirati ekonomijo, vendar sem po dveh semestrih zamenjal klub in sem moral vse skupaj opustiti."

Čeprav je večino otroštva in tudi poznejših let namenil nogometu, se je v zgodnjih letih nekaj časa celo odločal med dvema športoma. Njegova druga ljubezen je namreč tenis. "Rad ga igram in tudi gledam. To je verjetno edini šport, ki ga lahko igram poleg nogometa. O tem, kdo je moj najljubši tenisač, ni nobenega dvoma – Roger Federer. Zelo ga občudujem zaradi tega, ker ni le izjemen športnik, temveč tudi izjemna osebnost ob igrišču. Kadarkoli lahko, si njegove dvoboje ogledam tudi po televiziji, žal mi še ni uspelo, da bi ga videl v živo. Sem pa v Kitzbühlu pred leti videl Novaka Đokovića," je z velikim navdušenjem razlagal naš sogovornik in na vprašanje, kaj bi počel, če ne bi bil nogometaš, verjeli ali ne, kot iz topa izstrelil: "Profesionalni teniški igralec!"

A vendar se je tistega lepega dne pred približno petnajstimi leti odločil za okroglo usnje, ki ga od svojega dvanajstega leta redno trenira. "To je bilo tisto leto, ko sem začel igrati za večji klub, in takrat je postalo jasno, da bom nekega dne profesionalni nogometaš. Zanimivo je, da kakšnih posebnih vzornikov, ko sem bil majhen, nisem imel. Občudoval sem predvsem očeta, ki mi je veliko pomagal, vendar sem bil vedno tisti nogometaš, ki je želel ustvariti neki svoj slog. Če moram trenutno koga izpostaviti, bi Sergia Ramosa, njegova igra mi je všeč, so mi pa všeč tudi drugi športniki, ki niso nogometaši. Že prej sem omenil Federerja, poleg njega mi je všeč LeBron James."

NEVERJETNO, KAJ JE USPELO MARIBORU
Potem ko je svojo člansko pot začel v ekipi Reutlingen, se je precej kmalu preselil v Nürnberg, tam pa je nanj postal pozoren Köln, ki se je v letošnji sezoni vrnil v bundesligo in kjer je trenutni kapetan in vodja na igrišču še en slovenski reprezentant Mišo Brečko. Seveda je nemogoče primerjati povprečno soboto na nemških zelenicah s stanjem v Sloveniji: "Biti nogometaš med nemško elito ni tako zelo preprosto, saj v Kölnu na primer ne moreš iti na ulico, ne da bi te kdo prepoznal. Vsi nas poznajo, kar je lahko včasih moteče. Toda po drugi strani je vrhunsko, saj so v mestu vsi nori na nogomet. Res je poseben občutek, ko te na ulici ustavi kakšen otrok in te prosi, da se fotografiraš z njim ali te prosi za avtogram."

Kolikor mu le čas dopušča, Dominic rad preveri tudi dogajanje na slovenskih zelenicah: "Podrobno sem spremljal kvalifikacije za ligo prvakov, v katerih je igral Maribor. Res neverjetno, kaj mu je uspelo!"

Že v obdobju Matjaža Keka, ki je slovensko izbrano vrsto popeljal na svetovno prvenstvo leta 2010, je prišel poziv, da se pridruži izbrani vrsti domovine svojega očeta, vendar si je po kmalu po prvem vpoklicu premislil, saj se, kot je rekel, ni počutil najbolje. "Bilo mi je izjemno težko. Ko sem prišel v reprezentanco, je bil to zame velik šok. Bil sem vajen drugačnega sloga treningov, tudi kultura se zelo razlikuje od nemške."

Toda ko ga je po prestopu v Köln poklical in obiskal Slaviša Stojanović in mu razložil, zakaj ga potrebuje v reprezentanci, je pritrdil. "Zame je to odlična možnost, da igram v reprezentanci, želim pomagati tej ekipi pri uvrstitvi na evropsko prvenstvo," je odločen sedemindvajsetletni branilec, ki ga trenutno zanima le igranje proti Estoniji.

ZGOVORNI CIMER
Eden od tistih, ki ga je odločitev, da zaigra za reprezentanco s slovenskim grbom, najbolj razveselila, je bil Dominicov oče:  "Tako on kot moj stric sta bila izjemno vesela, v družini je bila to res velika stvar." Po začetnem šoku, ki ga je doživel pred leti, se zdaj Dominic med svojimi reprezentančnimi kolegi počuti povsem domače: "Res so me vsi odlično sprejeli, vsi govorijo nemško ali angleško, tako da komunikacija sploh ni težava. Vsi so mi ponudili svojo pomoč, na igrišču pa tako ali tako vsi govorimo le en jezik," je povedal naš sogovornik, ki si sobo deli s Kevinom Kamplom. "Veliko, res veliko govori. Priznam, da je nekoliko nor (smeh). Toda všeč mi je, v sobi se veliko pogovarjava in se zabavava."

Kako pa napreduje njegovo znanje slovenskega jezika? "Hitro sem se naučil vseh besed, ki jih uporabljamo na treningih in igrišču, tako da s tem nimam težav. Poskušam se naučiti tudi ostalega, vendar je slovenski jezik res težak. Ampak je vse bolje. Seveda sem osvojil tudi nekaj tistih slabih besed, tudi oče jih kdaj uporablja doma (smeh)."

ONA KUHA, JAZ GLEDAM
Ko je pred dvema letoma prestopil v vrste kölnskega kluba, se je zaljubil tudi v mesto, ki ponuja nešteto možnosti. "Ima več kot milijon prebivalcev in za vsakogar se nekaj najde. Če si lačen ob petih zjutraj, boš zlahka našel kaj odprto. Vedno se nekaj dogaja. Ljudje so zelo odprti in prijazni," nam je predstavil mesto, kjer si je dom v zadnjih letih ustvaril tudi Brečko. "Zelo dobro se razumeva, toda pri nogometaših je vedno tako, da tisti prosti čas, ki ga imamo, vedno raje preživimo z družinami. Tako tudi Mišo večino časa preživi z ženo in dvema otrokoma, jaz pa s svojim dekletom," je še dodal reprezentančni branilec, ki ni izgubljal časa, ko je prvič zagledal dekle, s katerim sta zdaj skupaj že šest let.

"Bilo je v času, ko sem igral za Nürnberg. Nekega dne sem jo zagledal v kavarni s prijateljicami. Bila mi je všeč, zato sem stopil do nje in jo kar neposredno prosil za številko. Nekaj časa je sicer trajalo, toda čez dva, tri mesece sva se začela dobivati in od takrat sva skupaj. Tudi ona se je preselila v Köln, kjer je dobila službo in spoznala nove prijatelje."

Srečni par največ časa preživlja v svojem domu, kjer rad preizkuša tudi kakšne nove jedi. "Zelo rad dobro jem, zato z dekletom večkrat kaj skuhava. No, ona kuha, jaz pa bolj gledam (smeh). Tudi zato mi je všeč, da je v Kölnu toliko različnih restavracij, najraje imam italijansko hrano. Ker živiva blizu jezera, se skoraj vsak dan odpraviva na sprehod, uživava pa tudi v dobrih filmih. Če imava prostih več dni, rada raziskujeva evropska mesta, kot so London, Pariz, Lizbona … Najbolj pa sem bil navdušen nad Dubajem, nad arhitekturo in miselnostjo ljudi. Upam, da se bova lahko poleti spet vrnila tja," nam je svojo nekoliko bolj zasebno stran predstavil Dominic, ki bi se po končani karieri rad ukvarjal s trenerskim poklicem, najraje bi treniral otroke.

Besede, ki jih je uporabil, da bi se opisal, so bile: "Prijazen, rad se pogovarjam, tudi šalim in zabavam. Sem zelo navaden fant (smeh)." In kako si predstavlja življenje čez trideset let? "Živel bi v svojem rojstnem kraju, s staršema, sestro, dvema otrokoma. Predstavljam si, da smo vsi srečni in zunaj pečemo na žaru. To so moje sanje," je v smehu zaključil reprezentančni branilec.