Edin Džeko mi je bil vedno pri srcu. Ne zgolj zaradi nespornih nogometnih veščin, temveč predvsem zaradi tistih drugih, človeških kvalitet. Pred tekmo z Italijo je bosanski diamant zablestel v vsem svojem sijaju.
Že tako napeto ozračje pred dvobojem v Zenici, ko se bo odločalo o potniku na svetovno prvenstvo, je še dodatno razvnel videoposnetek, ki je pred dnevi zakrožil po svetovnem spletu. Posnetek, na katerem se italijanski nogometaši veselijo zmage BiH nad Walesom v prepričanju, da bo zadnja ovira na poti v Ameriko nižja, kot bi bila v primeru, če bi bili v torek zvečer na nasprotni strani Valižani. Vzvišenost, arogantnost, prepotentnost – imenujte kakor hočete – v BiH tega seveda niso najbolje sprejeli.
Edin Džeko je imel lepo priložnost, da Italijanom vrne udarec in še malce podkuri ozračje. Da poskrbi za še bolj vročo dobrodošlico azzurom na stadionu Bilino Polje. Nihče mu ne bi zameril. Niti najmanj, sploh ko so se Italijani začeli še posmehovati in zmdrovati nad pogoji v Zenici. Toda eden najbolj podcenjenih napadalcev svoje generacije je izbral drugo pot. Frajersko, šmekersko pot.
Na novinarski konferenci je Džeko na vprašanje enega izmed novinarjev, ali zaradi tistega videoposnetka in nasploh vzvišenega odnosa v Zenici pričakuje žvižge italijanski himni, podal antologijski odgovor: »Vsi bi morali vstati in zaploskati italijanski himni, saj mnogi na to verjetno pozabljajo, toda Italija je bila prva država, ki je po vojni, leta 1996, prišla igrat k nam. Za to jim bomo vedno hvaležni in prav je, da vstanemo ter zaploskamo. Nato pa bo v tistih 90 minutah na igrišču prava vojna, vendar bomo z Italijani vedno ostali prijatelji. Kar se zgodi na igrišču, tam tudi ostane.«
Ne le italijanski himni, vstati in zaploskati bi morali tudi Džekotovim besedam. To so besede, ki bi jih morali uokviriti in pribiti nad vhode na stadione.
Dandanes, ko nas veliki vrači našega vsakdanjika z vseh strani hujskajo in napeljujejo k delitvam, nestrpnosti, sovraštvu … ni lahko ostati človek. Džeko pa je ostal prav to – človek. Gospod Človek. In potem nam pravijo Balkanci ...
Forma je minljiva, klasa je večna. Don Edin, bosanski diamant, bosansko zlato. Štiriindvajsetkaratno. Oziroma 148-karatno, glede na to, da bo danes že 148. oblekel dres z državnim grbom.
