Evropsko prvenstvo ali gladiatorska arena? Slovenski rokometaši so v 13 dneh odigrali sedem tekem, njihovi hrvaški kolegi jih bodo v 17 odigrali devet. In to sredi (klubske) sezone. Če na EP v futsalu odigrate tekmo na vsake tri dni, lahko v rokometu dve znotraj 22 ur. In to ne v bejzbolu ali curlingu, ampak rokometu. Izrazito fizično napornemu ter kontaktnem športu, kjer telo po dveh tednih tekmovanja ni več telo, ampak katalog poškodb(ic). Šport, v katerem so igralci na koncu tekmovanja videti kot boksarji po 15 srditih rundah. Tisti, ki sploh še stojijo.
Rokomet še naprej vztraja pri urniku, ki meji na sadizem. Rokometni svet in svetovni splet je v petek obkrožila fotografija hrvaških rokometašev, ki spijo na tleh avtobusa, potem, ko so v 24 urah odigrali dve tekmi za biti ali ne biti. Jutro potem jih je čakala štiriurna vožnja z avtobusom. Pri tem je zanimivo, da so v Herningu, ki bo gostil »final four« evropskega prvenstva, nastanjene tri reprezentance, Hrvati pa so v 40 kilometrov oddaljenem Silkeborgu.
Ni čudno, da je hrvaškemu selektorju Dagurju Sigurdssonu dvignilo pokrov. Na vprašanje o tem, kaj pričakuje na petkovi polfinalni tekmi, je Islandec na klopi hrvaške izbrane vrste podal sijajen odgovor. Pravzaprav je bil to govor, izbruh, monolog. Monolog brez filtra, ki bi ga lahko pribili na vrata Baumgasse 60A na Dunaju, kjer se nahajajo pisarne EHF.
Morda ste ga že slišali ali prebrali, a nič zato, je tako dober, da ga lahko večkrat. »Kot prvo, nisem imel še časa, da bi se mu posvetil. Komaj dobro smo prispeli in potem sem moral priti na obvezno novinarsko konferenco. Potreboval sem 35 minut, saj, zanimivo, nismo nastanjeni v Herningu. Petintrideset minut v eno in 35 v drugo stran za ta cirkus. Ko se bom vrnil v hotel, bo ura pet ali šest popoldne. Danes treninga z ekipo nisem imel, kot tudi ne sestanka. To je potrditev, da je EHF vseeno za igralce in ekipe. So kot podjetje s hitro hrano, vseeno jim je za kvaliteto, zanima jih le prodaja. Pravzaprav so kot podjetje za organizacijo dogodkov. Naročijo izvajalce, pripravijo dober šov, novinarsko konferenco ... Briga jih, da smo zjutraj imeli štiriurno vožnjo iz Malmöja. Briga jih. V svoji skupini smo imeli dva dni manj za počitek kot nekatere druge ekipe. Vsak, ki se malo spozna na šport, pa ve, da dva dni počitka ob sedmih tekmah v 12 dneh pomenita ogromno. Preklemano ogromno. Dve tekmi, šesto in sedmo, smo morali odigrati v razmaku 22 ur. Naslednje jutro so nas naložili na avtobus kot zamrznjene piščance. Nismo nastanjeni blizu dvorane za trening, potem pa se moram peljati še na novinarsko konferenco. Šele ob šestih popoldne bom lahko preveril, v kakšnem stanju so moji igralci ter opravil sestanek in analizo za jutrišnjo tekmo. Igramo pa polfinale ... To je popolna sramota. Tu vidim slogan 'popolna izjemnost'. Resno? Je to res popolna izjemnost? To je popolna sramota. Zato hvala lepa, zelo bom vesel, ko bom lahko odšel od tukaj.«
Povedal je tisto, kar marsikomu leži na duši. Ni bil edini, o tem sta med drugim govorila tudi slovenski kapetan Blaž Janc in hrvaški kapetan Ivan Martinović. In še kdo, sramota pa je bila pri tem pogosto uporabljena beseda.
The national coach of Croatia, Dagur Sigurdsson, at the press conference today.
— Rasmus Boysen (@RasmusBoysen92) January 29, 2026
🎥: TV2#handball pic.twitter.com/nsLyot3Mwm
Kot svinja z mehom
Bil je seveda monolog, ki ne bo nič spremenil. No, razen tega, da bo Dagur Sigurdsson nekoč nekje dobil po prstih. Sistem se redko kaznuje, sistem kaznuje. Nekaj o čemer bi veliko vedel povedati Vuja. Kar pa se sprememb tiče ... Dunajske pisarniške fikuse bolj malo briga za rokometaše. Kot je pred leti lepo zapisal nek nekdanji slovenski rokometaš. »Enormen potencial igre vrsto dekad uničujejo pisarniški fikusarji, ki jih zanima le gratis vikend izlet na kakšno zanimivo tekmo in nakazilo ob koncu meseca.« Čas mu žal daje prav.
"Pure Greatness" se glasi sloga turnirja, kar bi lahko prevedli čista izjemnost. Čista izjemnost in čista norost, blišč in beda. Rokomet sam sebi (p)ostaja največji sovražnik. Ni čudno, da vse več igralcev januarja raje ostane doma. To je cirkus, sami pa ne želijo biti več eden izmed klovnov.
EHF z igralci dela kot svinja z mehom. In bo še naprej oziroma vse do takrat, dokler ne bodo igralci stopili skupaj in v en glas dejali - dovolj je! Gordijski vozel lahko združeno presekajo le in samo igralci. Do takrat pa bodo psi lajali, karavana pa bo šla dalje. Show must go on. Nasvidenje v naslednji vojni oziroma nasvidenje naslednjega januarja.
PS: EHF je po silnih kritikah za prihodnja tekmovanja napovedala določene spremembe urnika. Živi bili in videli.
