Povsem uradno, za zapisnik, evropsko sezono ocenjujemo kot uspešno. Ob zapisanem cilju, četrtfinale eurocupa, je že prejšnji teden zasvetila kljukica. Zmaga v Franciji bi bila čisti presežek – luksuz, v katerem zmaji ne bodo uživali. No, v resnici bi moral biti cilj višji. Če si ambiciozen, ga postaviš višje od realnega dometa, saj le tako lahko napreduješ, se razvijaš in posežeš po zvezdah.
Razplet četrtfinalnih dvobojev razkriva dvoje. Prvič, v izjemno izenačenih obračunih je bila Cedevita Olimpija celo poraženka z največjim točkovnim minusom (-4). In drugič, s porazom proti Bourgu je zapravila izjemno priložnost za še nadaljnji korak, saj bi v bitki za finale igrala proti Türk Telekomu, ki je izločil jeruzalemski Hapoel. To pa pomeni, da bi imela glede na boljšo uvrstitev v prvem delu prednost domačega igrišča – prva in morebitna tretja tekma bi bila v Stožicah. Škoda. Ne bo se zgodilo.
Kaj torej sledi? V pisarnah bodo morali kmalu stakniti glave in narediti načrt za naslednjo sezono. Prvo in tudi najpomembnejšo nalogo so uspešno opravili, Mitrovića so namreč uspeli prepričati, da je še za dve leti podaljšal svoje bivanje v slovenski prestolnici. Dejstvo, da so se z njim dogovorili, nemara vpliva tudi na drugi del naloge – sestavo ekipe. Črnogorski strokovnjak je namreč ničkolikokrat med vrsticami potarnal, da bi za večjo konkurenčnost v Evropi potreboval nekoliko zajetnejši proračun za igralce. A doslej ni bil kaj prida uslišan.
Slabšega igralskega kadra, kot je zdajšnji, torej ne gre pričakovati. V primeru zategovanja pasu Mitrović ne bi pristal na podaljšanje. Kvečjemu nasprotno. Šestim igralcem iz letošnje zasedbe pogodba ob koncu sezone poteče. To so Aleksej Nikolić, Ognjen Jaramaz, Jaka Blažič, DJ Stewart, Matthew Hurt in Thomas Kennedy. Na prvo žogo je mogoče slutiti, da si trener želi zadržati predvsem Nikolića in Stewarta, ki sta ob Gibsonu, ki ima veljavno pogodbo do konca prihodnje sezone, nosilca, a ravno pri njiju bodo finančne zahteve poskočile.
Ob ameriškemu organizatorju igre so za naslednjo sezono pogodbeno vezani še Rok Radović, ki je v zadnjem letu storil velik korak naprej, avstrijski center Luka Brajković, ki zaradi zdravstvenih težav (še) ni uspel upravičiti prihoda, hrvaški reprezentant, srčni borec, David Škara, Miha Cerkvenik in Žiga Daneu. Čisto zlato, v resnici največji zaklad, pa je Olimpijin kvartet nadarjenih mladcev, ki ga sestavljajo 18-letni Francoz Cameron Houindo, 19-letni Turek Derin Can Ustun, 17-letni Maks Ciperle in 19-letni Mark Morano Mahmutović, ki je na posoji v Domžalah.
Sezona, ki se je že močno prevesila v drugi del in je s koncem nastopov v eurocupu vsaj nekoliko izgubila svoj sijaj, je zelo nazorno pokazala, kako zahtevno je košarkarsko občinstvo v prestolnici. Približno 3000 duš, morda še kakšen tisočak več, šteje armada pravih ljubiteljev oranžne žoge. A to je komaj četrtina polnih Stožic, o čemer sanjajo vodilni možje kluba in tudi košarkarji. Preostale tri četrtine naj bi pokrili tisti, ki se povzpnejo na dirjajoči se vlak zmag in velikih uspehov. Ti pa so v tej, sicer povsem spodobni sezoni žal izostali. Zmaga na Bourgom bi bržkone bila sprožilec, domača tekma v polfinalu bi nemara tokrat res napolnila osrednjo areno v državi. A to ni dovolj, čakati na eno ali dve odločilni tekmi, je mnogo premalo.
In pri tem klubu ne gre oporekati trud, ideje in vedno znova drugačne prijeme, kako zvabiti ljudi na tribune. Vse bolj je to Sizifovo delo, prestolnica želi Olimpijo v evroligi in reprezentanco z Luko Dončićem, pač glamur. In nič manj.
Zelo jasna strategija, kam in kako peljati to zeleno-oranžno barko, da bo ta finančno vzdržna, atraktivna in navsezadnje tudi tekmovalno uspešna, torej zanimiva za javnost, je ključna naloga vodstva kluba. Dejstvo je, da zelo ozko poslovno gledano košarka ni mačji kašelj. Od lastnika veliko zahteva in mu na drugi strani zelo malo prinaša. V tem pogledu so se odločevalci v Olimpijinih pisarnah ujeli v nerodnem mednadstropju. V zgornjem je ambicioznost, pehanje za evroligo in tveganje z večjim denarnim vložkom, v spodnjem je životarjenje v eurocupu, ki ne zanima dovolj ljudi, da bi Stožice zaživele v vsej svoji veličini.
A če bi moral staviti, bi svoj denar vendarle položil na drugo možnost (spodnje nadstropje), a z rahlo krepitvijo proračuna. In z upanjem, da se bo izšlo, da se bo ekipa povezala, da bo igra všečna, da bo prinesla rezultat, v prvi vrsti končnico eurocupa in morda bo v četrtem poskusu, če že v tretje ni šlo rado, kot trdi pregovor, vendarle padlo prekletstvo četrtfinala. In Stožice bodo polne, evroliga (zgornje nadstropje) pa bo za drugim ovinkom.
Je pa res, da se košarka ne rojeva niti ne umira z eurocupom, Olimpijina realnost sta tudi liga ABA in slovensko prvenstvo. Zdaj se bo preusmerila ravno tja, najprej v prvo, potem v drugo. Domača lovorika je nujna oziroma higienski minimum, regionalna liga s tremi evroligaši v konkurenci pa je bržkone prezahtevna za presežek. In konec koncev ničesar (več) ne prinaša, razen časti in slave ter (ne ravno pomembne in širše spoštovane) 'kante' v vitrini.
