Tako prepričanje ima tudi večina športnih novinarjev, posebej tisti, ki so v službi nacionalnega medija.
Neverjetno je, ko vidimo Niko Prevc jokati od razočaranja, ko osvoji srebrno olimpijsko kolajno, ko je bila le druga na srednji skakalnici, a vsi govorijo o tem, da je srebro enako zlatu, da je olimpijska kolajna olimpijska kolajna. Absurdno je, da mediji in slovenski navijači Niko in samo sebe prepričujejo, da je srebrna kolajna za Niko uspeh. In to kljub temu, da je sama Nika prepričana, da je drugo mesto zanjo enako porazu. Podobno je bilo z Domnom Prevcem na srednji skakalnici. Šesto mesto je uspeh za najbolj prevladujočega skakalca v sezoni? Seveda ne. Šesto mesto je velik poraz in to ne glede na to, da mu skakalnica ne odgovarja in da nikoli ni bil dober na srednjih napravah.
Nika in Domen Prevc
Cel svet je pred olimpijskimi igrami Milano Cortina 2026 govoril o tem, da imata brat in sestra, Domen in Nika Prevc, možnost in sta glavna favorita, da v Slovenijo prineseta vsak po posamični dve zlati in verjetno še zlato na mešani ekipni tekmi ter zlato na moški tekmi dvojic. Sloveniji so mnogi pripisali šest zlatih skakalnih kolajn. In ogromno slovenskih ljubiteljev skokov je bilo prepričanih, da take napovedi držijo. A s(m)o se ušteli. Toda nihče si ne upa napisati ali izreči, da je drugo mesto Nike in šesto mesto Domna slabo, da pa je prvo mesto mešane ekipe odlično. Nehajmo se sprenevedati in enkrat recimo bobu bob. Povejmo tako kot je – če je slabo, je pač slabo, če pa je odlično, je pač odlično.
Vzemimo še primer deskarja Tina Mastnaka, ki je za tisočinko izgubil kolajno. Dobro ali slabo. Nastop Mastnaka je bil zelo dober, zmanjkalo pa mu je za mišji repek hitrosti ali daljša roka, da bi dobil kolajno. Sreča nima nič s tem.
Smučarji slabi?
Ali je bil nastop slovenskih alpskih smučarjev in smučark na teh OI do zdaj slab? Da. Slab je bil, podpovprečen glede na ostale, a povsem realen glede na to, kakšni so bili rezultati v tej sezoni. Kolajna bi bila za njih senzacija, kar se pa seveda ni zgodilo.
Kako so se odrezali tekači in tekačice na smučeh? Slabo. Res slabo. Nežo Žerjav so tekmice prehitele za krog, v paradni slovenski disciplini, sprintu, se nobenemu od Slovencev ni uspelo prebiti skozi kvalifikacije. Smola, ker je zmanjkalo 14 stotink. Ne, ni bila smola. Bil je pač prepočasen. 30 drugih tekmovalcev je bilo boljših. O tem, da nastopajo na olimpijskih igrah tekmovalke, ki nimajo niti interne norme za nastop, ne bomo niti izgubljali besed.
Kaj pa biatlon? Slab nastop moških, ki so grešili v streljanju kot za stavo. Še slabši nastop žensk, ki so vse po vrsti streljale v prazno. Iskreno? Če bi se meni zgodilo, da bi na olimpijski tekmi na prvem streljanju leže zgrešil štiri od petih strelov, bi vstal, na kolenu prelomil puško, snel smuči in jih odvrgel v grmičevje.
Bodimo iskreni
Bodimo končno enkrat iskreni in povejmo ter napišimo tako kot je. Športniki bodo to razumeli. Drži, da so dali vse od sebe, a se je mnogim zalomilo. Ne zaradi smole, ampak ker so bili v tistem trenutku slabi, zanič. Tega se športniki dobro zavedajo. Tudi Miha Hrobat in Martin Čater, tudi Ilka Štuhec ve, da je smučala slabo, tako kot Jakov Fak, Anton Vidmar ali Anamarija Lampič ter Polona Klemenčič. Na olimpijske igre ne greš po dvajseto ali trideseto mesto, ampak greš po kolajno, če si iz take države kot je Slovenija, kjer se zimski športi enačijo z nacionalnimi. Z mazanjem oči, ko slabim nastopom rečemo, da so solidni, dobri, delamo največ škode tekmovalcem samim. Ne verjamete? No, pa vprašajte Avstrijce, Nemce, Italijane, Francoze, da ne govorimo o Američanih, za katere je vsako četrto mesto katastrofa, obupen rezultat. Tudi zato imajo ti narodi toliko zmagovalcev.
