Ne vem, ali so krive slovenske mame in očeti, njihova kri in vzgoja. Ali narava slovenskega naroda, delovnega, trmastega, nepopustljivega. Ali naša rokometna šola, njeni trenerji, njihovo znanje in strokovnost. Ali sistem v državi, čeprav v to malo dvomim. Denar vem, da ni. Morda je kriva zmes vsega pred denarjem naštetega, ne vem. Vem pa, kar je iz Skandinavije videla vsa Slovenija – da Slovenija ima ogromno talenta ali, kot je rekel ugledni srbski prijatelj rokometa, da izpod streh slovenskih dvoran in gospodinjstev vsako leto (z)rastejo novi zormani. Ali pajovići, šerbci, jovičići, kavtičniki, gajići, če niste ravno ljubitelji lika in dela dolgoletnega slovenskega kapetana, v zadnjih letih selektorja.
Ali cenimo dovolj, kar imamo? Verjetno ne. Kaj bi dali v Srbiji, da bi imela takšno reprezentanco, ki se lahko (očitno) vedno bori za četrtfinale, polfinale velikega tekmovanja, sploh ob tako ugodnem žrebu kot letos. Nam, raji, je to samoumevno, četudi smo istočasno priča, kako so naši klubi iz leta v leto dlje od evropske elite. Čedalje manj s(m)o konkurenčni že v 'drugi' evropski ligi (za to pa je kriv denar). A naša reprezentanca gre kar vštric z Madžari, Hrvati, Švedi, Norvežani, Islandci, Portugalci, korak pred Srbi, Makedonci, Avstrijci, Švicarji, Poljaki, ne nepremostljiv korak za zmagovalnim odrom.
Talenta za izvoz, dobesedno
Ko ni (več) Bombača in Zarabca, postane novi slovenski zorman starejši Makuc, ki je prvič v vlogi nespornega maestra Slovenije pokazal, česa je sposoben. Ob njegovem boku bi zablestel mlajši Janc, a mu je načrte prekrižala poškodba, pa je zablestel mlajši Makuc, naš naslednji izvozni artikel v enega največjih evropskih klubov. Pa z njim Tajnik, ki je odigral v skladu s svojo frizuro – kot prekaljeni veteran s 100 nastopi v dresu z državnim grbom. Če ne bi bilo njiju, bi pač zablestel celjski najstnik Aljuš Anžič, dragulj, o katerem bo Žika z Balkan-Handballa pisal čez leto, najkasneje dve.
Bil je tu izjemni Janc, ki je bil za Slovenijo na desnem 'beku' nekaj podobnega, kot je Dika Mem za Barcelono ali Francijo. Menda ga ja ne bo Zorman po vrnitvi tokrat odsotnih porinil nazaj na krilo, kjer imamo z Džonijem Novakom na čelu še vedno toliko kakovosti, da lahko Maria Šoštarića odstopimo Hrvatom, legendo enega največjih evropskih klubov Gašperja Marguča pa že kar nekaj časa sploh več ne kličemo v reprezentanco. S Horženom imamo pivota, kakršnega si lahko trener samo želi. Na levem krilu ob izkušenem Kodrinu tokrat skoraj nezgrešljivega Jovičića, pri katerem že DNK razkriva, da je iz pravega testa. Pa saj sta nam samo Vlah in Blagotinšek ob Mačkovškovem boku manjkala do kolajne!
Blizu smo najboljšim, če se na poti nekako izognemo Dancem ali Francozom, kot smo se jim letos. Ampak … Nekaj nam (z)manjka. Vedno, kadar ne pričaramo nekega čudeža. Pa smo spet pri sosedih.
In pri vprašanju, ali znamo, zmoremo, hočemo dovolj ceniti sami sebe. V iskanju odgovora pred oči pride neki bradati nekdanji selektor, ki bi brez premisleka odgovoril: ne! Ker če bi se dovolj ali, še raje, preveč cenili, bi imeli še veliko več, kot imamo. Poglejte Hrvate, ki sebe cenijo toliko, kot tisti glasni očetje na tribunah rokometnih, košarkarskih, nogometnih igrišč svoje sinove, ki da so ne samo najboljši v svojih ekipah in jim trenerji delajo krivico, ker ne igrajo, ampak najboljši na svetu. Potem poglejte bero kolajn hrvaških rokometašev …
Oni se pač vedno dojemajo kot kandidate za kolajne. Kakršnikoli so. Nikoli ne bodo rekli: naš cilj je uvrstitev iz predtekmovanja. Če bi imeli mi to v sebi, bi imeli več kolajn, kot jih imamo. Saj nam je nekaj podobnega govoril že Veselin Vujović, a na samosvoj, za današnje generacije malo neroden način. Namreč tako, da je svojim igralcem prek medijev sporočal, da nimajo zmagovalne miselnosti. (Ne)kdo je to lahko po domače razumel, da ga ima za luzerja.
Slovenci smo razen deloven, trmast in nepopustljiv tudi skromen narod. Mi bomo rekli, gremo na zmago, ampak Islandci so proti nam favoriti. Takisto Hrvati. Če ne naglas, pa sami pri sebi. Zato kljub vsej borbenosti, požrtvovalnosti in nepopustljivosti na tekmah z njimi ne izžarevamo takšne energije, ne kažemo takšne brezobraznosti kot proti Fercem. Potemtakem tudi kakšna žoga (pre)več zleti iz naših rok v nasprotnikove ali v avt. Zato je tako, kot je. Samostojni jezdeci Dončić, Oblak, Kopitar, Pogačar, Roglič in še kdo kažejo pot. Tudi Janc ali Makuc, ki z Barcelono serijsko osvajata vse, kar je v evropskem klubskem rokometu mogoče. Ampak očitno še ni(so) dovolj, da bi spremenili kolektivno zavest. Da vedno, povsod, proti vsakomur in v kakršnihkoli okoliščinah verjamemo, da smo najboljši nas svetu.
»Smešno reprezentanco peljemo, zakaj se sploh prijavimo?« mi je, ko je videl seznam potnikov na Euro in poleg tega še seznam odsotnih, dejal nek ljubitelj športa iz vojske Zormanovih foteljašev. Izkazala se je, Zormanova ekipa, namreč, za prekleto resno in kakovostno vrsto, mogoče le malce prekratko. Takšna, da je na samosvoj način navduševala ljubitelje rokometa po vsej celini. Ali s točo golov, ali s čudežnim preobratom, ali z atraktivno igro, ali z borbenostjo. Vse je šlo, dokler ni šlo zares zares. Za največje stvari. Žal se je spet izkazalo, da smo najboljši, ko nihče ne verjame v nas ali ko je vse videti izgubljeno. Hrvati, ne na papirju ne na igrišču superiorni v primerjavi z nami, pa se med tem pripravljajo na boj za kolajno. Bognedaj, da bi jo mi, kavčarji, zahtevali od te slovenske ekipe. Čeprav, Hrvati bi jo. Je pa res, da so včasih tudi višje sile na njihovi strani, pa ne od tam zgoraj. Mi, skromnejši Slovenci, smo vseeno lahko ponosni, kako so Zormanovi borci zastopali grb, predvsem pa smo lahko optimistični glede prihodnosti.
Zormana pa na Goli otok?
Z Urošem Zormanom na selektorskem stolčku. Čeprav bi ga pol naroda – ma kaj pol, 90-odstotkov, če sodim po komentarjih na spletu in družabnih omrežjih – s tribune v Oslu, od koder si je ogledal preobrat proti Švicarjem, deportiralo nazaj v Slovenijo. Ali, še raje, malo južneje, na Goli otok.
Surealno je prebirati zapise o Zormanu iz domačih, slovenskih, dnevnih sob in tiste iz tujih pisarn. Doma osovražen, v tujini oboževan. Prvo pero Sportskih novosti je slovenskega selektorja pod tekmo s Hrvaško denimo podčrtalo celo kot glavno moč Slovenije.
Ko se (v) Sloveniji zameriš ljudem, si pač pečen. Ne raw, ne medium, temveč well done. Na najbolj vročem leskovaškem roštilju. Uroš Zorman se je narodu zameril s ponarodelo izjavo, da t(ist)o zmago posveča foteljašem. Zaradi svoje neposrednosti, pa tudi slabe zadnje zgodbe s Celjem, že prej ni bil prav priljubljen. Recimo tako, kot sta Jokić ali Đoković v Srbiji, Dražen ali Modrić na Hrvaškem, Luka ali Domen v Sloveniji.
Uroš Zorman lahko v Slovenijo prinese kolajno, magari olimpijsko, ki jo je predlani skoraj, pa ne bo v očeh preprostega ljudstva, nas, ki gremo radi v Planico, nikoli Vuja. Tudi Veselin Vujović je neposreden, brezkompromisen možakar, vedno pove, kar si misli. Pošilja v tri lepe svoje igralce. Ampak Vuja je car, Zorman kreten. Ker je Slovenec, Vujović pa tujec? Mogoče. Bi bil Črnogorec Zorman v Sloveniji bolj priljubljen od Slovenca Vujovića? Verjetno. Tako pa je Zorman v istem košu z Aleksandrom Sekulićem, dežurnim krivcem za vse težave, tegobe in neuspehe v košarkarski reprezentanci, in Boštjanom Cesarjem, ki se je s silnimi kritikami v javnosti soočal še preden je bil uradno postavljen za selektorja nogometne reprezentance, kaj šele, da bi že vodil kakšno tekmo.
Tako pač je v Sloveniji, s tem mora(jo) živeti. Na Zormanov mlin gre le to, da so kritike na njegov račun zanj kot nafta za njegovega službenega beemveja, najetega s strani RZS, se razume. Z njimi se polni.
