Če kdaj, je zdaj skrajni čas, da odgovorni razmislijo o temu, da tekme na manjši skakalnici ukinejo iz sporeda olimpijskih iger in svetovnih prvenstev. Vsaj v moški konkurenci, ki je te 'pručke' že zdavnaj prerasla in so že kar nekaj let praktično izumrle iz njenega koledarja. Z razlogom, ki smo ga videli v ponedeljek, ko je bila izpeljana precej bizarna posamična tekma na njej. Marsikdo bi sicer lahko postavil argument, da je bila tekma izjemno zanimiva, ker je bila tako izenačena, a iskreno se mi zdi ravno obratno.
Kakšna je sploh privlačnost tekme, kjer skakalci skačejo precej krajše, kot smo od njih vajeni, za povrh pa je ob njihovem pristanku skoraj nemogoče povedati, ali bodo blizu vrha ali pa bodo trepetali za preboj v finale. Skoki so bili namreč praktično od prvega do zadnjega skakalca zelo izenačeni, kot se je izrazil Anže Lanišek, so vsi skakali v isto luknjo.
Najboljši primer je Američan Jason Colby, ki je skočil do 102 metrov, ob tem roke dvignil v zrak v zadovoljstvu, komentator na slovenski nacionalni televiziji je povzdignil glas ob njegovem skoku, a mladi Američan se je za las sploh prebil v drugo serijo, pa še to kasneje ob kakšnem ponesrečenem skoku bolj kakovostnih skakalcev. Skočil pa je do enake daljave kot po prvi seriji vodilni Philipp Raimund, ki je na koncu tudi postal olimpijski prvak.
Zaradi izenačenosti celotne konkurence je bila to pač tekma, na kateri so ključno vlogo igrale sodniške ocene ter točke za veter in višino naleta. Verjetno je večina skakalcev upala, da bo ob njihovem nastopu veter čim slabši, saj bi jim tako prinesel več točk, hkrati pa ima manjši vpliv na daljavo skoka kot na večjih skakalnicah, na katerih je precej bolj pomemben letalski občutek, s katerim letos tako zelo dominiral Domen Prevc.
To je pomenilo, da je bila na koncu prve serije razlika med vodilnim Raimundom in zadnjim skakalcem v finalni seriji le 13 točk, torej približno pol toliko, kot je Prevc imel prednosti pred najbližjim zasledovalcem na tekmah v Willingenu. In čeprav se to na prvi pogled zdi kot izredno zanimiva in nepredvidljiva tekma, kar se je potrdilo s tem, da sta kolajno osvojila Poljak Kacper Tomasiak in Švicar Gregor Deschwanden, pa se to zdi bolj kot pokazatelj tega, da manjša skakalnica skakalcev ne ločuje po kvaliteti in tako ne odraža realnega stanja v karavani.
V drugi seriji so se razlike med najboljšimi in tistimi bolj povprečnimi vendarle precej povišale, saj so vendarle najboljši preskočili tisto 'luknjo', v katero so v prvi seriji padali eden za drugim. Bila je to na koncu kar zanimiva tekma, kar je izpostavil tudi šesti Domen Prevc, ki je celo dejal, da zelo privošči skakalcem, ki so bili kar nekoliko presenetljivo na odru za zmagovalce. Sploh Tomasiaku in Deschwandnu, ki letos nista bila ravno pogosto blizu zmagovalnemu odru.
A po drugi strani je Raimund torej – povsem zasluženo, da se razumemo – postal olimpijski prvak v skakalni disciplini, ki v moški konkurenci praktično ne obstaja več. V aktualni sezoni je bila namreč v svetovnem pokalu izpeljana le ena tekma na srednji skakalnici, pa še to zgolj zato, ker je šlo za generalko pred svetovnim prvenstvom v Falunu, kjer se bodo ponovno delile tovrstne kolajne.
Ker je na srednji skakalnici tudi mešana ekipna tekma, je pravzaprav na olimpijskih igrah ta zastarela 'pručka' s po tremi kompleti kolajn povsem enakovredna veliki skakalnici. Na prejšnjih olimpijskih igrah, ko skakalke še niso nastopale na večji napravi, pa se je na njej podelilo celo več kompletov kolajn. Namesto, da bi delali proti temu, da bi bili skoki čim bolj atraktivni in bi se skakalci raje borili na letalnicah, ki so za splošno javnost mnogo bolj zanimive, zastarelo odgovorni še vedno vztrajajo pri tekmah, ki že nekaj let niso smiselne.
Niti ne gre za to, da slovenski orli v ponedeljek niso navdušili, to je postranskega pomena, enako bi mislili tudi, če bi Prevc, Lanišek in Zajc prišli do trojne zmage na tej skakalnici. Tekma na njej je povsem nesmiselna in nelogična v kontekstu razvoja skokov, ki grejo v obratno in edino logično smer – proti čim večjim napravam.
Seveda je nerealno pričakovati, da bi lahko dobili olimpijskega prvaka v poletih, saj še vedno na svetu obstajajo le štiri letalnice, na katerih bi trenutno lahko izvedli tekmo, a vseeno bi bilo to mnogo bolj smiselno, kot pa vztrajanje pri tekmah na majhni, premajhni skakalnici, na kateri so praktično vsi enaki in o kolajnah lahko v preveliki meri odločajo vetrovni dodatki in sodniške ocene.
