Potrebovali so zmago, domov se vrnili s porazom. Povsem zasluženim. In zelo bolečim. Maribor je v Celju položil orožje in se poslovil od boja za naslov prvaka. Način, na katerega so vijoličasti izgubili, pa daje vedeti, da imajo v Ljudskem vrtu ogromne težave.
Je Feđa Dudić največji mariborski problem? Bi bil Maribor z njegovo razrešitvijo boljši? Odgovora sta preprosta: Ne in ne. Sicer se v zadnjih dneh znova pojavljajo govorice, da bi v Sarajevu rojeni strokovnjak lahko izgubil službo, kar ga izjemno jezi, o tem je navsezadnje govoril tudi po koncu tekme v Celju (več o tem TUKAJ), toda turški lastniki Maribora bi s to potezo zgolj še enkrat dokazali, da, oprostite izrazu, nimajo pojma o tem, kaj počnejo. Ne zato, ker je Dudić čudodelec, ampak predvsem zato, ker bi nova trenerska zamenjava pomenila vnovičen gumb za 'reset'.
Acun Ilicali je v Ljudski vrt prinesel prepotreben kapital. Denar, brez katerega bi Štajerci verjetno doživeli celo finančni zlom, čeprav nekdanji mariborski veljaki (ki so, mimogrede, vsi po vrsti še vedno v klubu) trdijo drugače. A nogometnega znanja ni prinesel. Cem Basgül, njegova desna roka, je morda odličen operativec, a ne nogometni. Poteze, ki jih vijoličasti vlečejo pod Ilicalijevo vladavino, pa so milo rečeno čudne.
Pa pustimo zdaj številne menjave na trenerski klopi, po katerih Maribor v preteklosti nikdar ni bil znan. In se dotaknimo samo zdajšnje situacije. Vijoličasti so pripeljali Feđo Dudića, trenerja, ki je znan po tem, da goji napadalen nogomet, poln ritma, visokega pritiska in ki zahteva izjemno fizično pripravljenost nogometašev. To bi Turki morali vedeti. Če nič drugega, jim je Dudić verjetno to tudi povedal ob prvem pogovoru. Pa bi lahko Ilicali in njegovi prišepetovalci vedeli, da v mariborskem kadru enostavno ni nogometašev, ki bi lahko odgovorili na te zahteve.
Benjamin Tetteh je človek, ki pride z vsakega malce daljšega 'dopusta' nekaj kilogramov pretežak. In čigar motivacija za igranje v vijoličastem dresu ne obstaja. Jean-Michael Seri v svojih najboljših časih ni bil znan kot človek, ki bi veliko tekel, ki bi igral agresiven nogomet visokega pritiska, kaj šele zdaj, ko je že na pol v penziji. Sheyi Ojo je vrečka presenečenja, ki je na žalost prevečkrat prazna, zgolj nekajkrat v sezoni pa se v njej nahajajo zares vredne dobrine. Hilal Soudani je še vedno mojster svojega poklica, a je star že 38 let in v teh letih od njega zares težko pričakuješ, da bo v polnem sprintu pritiskal na nasprotnikovo obrambo. Oba bočna nogometaša, Pijus Širvys in Čedo Bumbić, sta za resen, evropski nogomet, na žalost preslaba. Bradleyju M'Bondu za kaj takšnega primanjkuje taktične zrelosti.
In ko mora Feđa Dudić iz nogometašev takšnih karakteristik, sestaviti začetno enajsterico, to pomeni težave na tistih najtežjih in najpomembnejših tekmah. Kot je bil to primer v Celju. Kjer je bila v teoriji Dudićeva taktika seveda videti logična, dobra, ampak v praksi njegovi varovanci tega ali niso mogli ali niso želeli slediti. Tetteh je bil tako ali tako spet poškodovan. V prvi postavi pa sta oba krilna nogometaša, Soudani na eni, in Ojo na drugi strani, ves čas zamujala. Prvemu lahko vse skupaj oprostimo zaradi njegovih let, drugi izgovorov nima. Za njimi je operiral Jean-Michael Seri. Ki ni mogel loviti ne celjskih vezistov ne Karničnika, ki se je velikokrat gibal proti sredini. Tako so Mariborčani konstantno zamujali, grofje pa so zlahka 'zlagali' protinapad za protinapadom. Iz enega so zadeli, imeli pa so še vsaj tri, štiri izjemne priložnosti.
Dudić po tekmi ni želel govoriti preveč neposredno o tem, ali Mariboru primanjkujejo drugačni profili nogometašev, da bi lahko s Štajerci igral igro, ki jo želi igrati. »Je nekako tako. Vendar jaz sem postavil to enajsterico na igrišče, jaz sem za to odgovoren. Jaz sem mislil, da bo ta postava napadalno lahko odgovorila na zahteve, da bo dobra za ta obračun. Jaz sem odgovoren za vse njih. Verjel sem v vse svoje igralce, da lahko zmagamo. Toda izpostavilo se je, da smo težko postavili po robu ritmu Celja in še posebej njihovi individualni kakovosti. Veliko podaj smo zgrešili, brez kakršnega koli pritiska. Če analizirate prvi polčas, boste našli najmanj sedem, osem takšnih situacij. In iz teh so Celjani prišli do protinapadov in skorajda zabili gol. To so situacije, ko potrebujemo enostavno podajo. V drugem polčasu, ko vidiš, da nimaš več česa izgubiti, potem je to veliko boljše. In takrat več tvegaš,« je skomignil z rameni Dudić.
Zdi se, da bi bilo za Maribor najboljše, da se reši svojih velikih zvezd. Vsaj če želi še vztrajati z Dudićem. Če bodo Turki strokovnjaka iz BiH zamenjali, potem bi se situacija morda lahko spremenila, a ne glede na to, kdo bo na klopi, prevladuje občutek, da bi Štajerci morali pomahati v slovo svojim plačno najdražjim nogometašem. Zlatko Zahović je že davno rekel, da z Benjaminom Tettehom nikdar ne bi šel v vojno. Vijoličasti na odločilni tekmi v boju za naslov prvaka, v vojni s Celjem, na Ganca niso mogli računati. Sheyi Ojo je za plačo, ki jo prejema, pokazal premalo. Predvsem na najtežjih tekmah, kjer ga ni. Jean-Michael Seri je nogometaš odlične kakovosti, ki pa v ta Maribor nikakor ne paše. Hilal Soudani je lahko zgolj še joker s klopi, ki vstopi v zadnjih 15, 20 minutah in s svojo energijo prinese dodano vrednost v napadu. Ko napada že malce utrujeno obrambo tekmeca in v trenutkih, ko po navadi linije nasprotnikov postanejo bolj ohlapne, osredotočenost pa pade.
V Ljudskem vrtu se poleti obetajo nove težave. Ki zgolj še potrjujejo tezo, da turški lastniki ne vedo točno, kaj počnejo. Kot je po tekmi s Celjem priznal Dudić, so Turki pred njega postavili cilj za to sezono: drugo mesto. In potem naskok na prvo mesto v naslednji sezoni, toda, ali imajo Mariborčani realne možnosti za kreniti v enakovredno bitko za naslov prvaka? Pogodbe se namreč iztekajo številnim nogometašem iz začetne enajsterice.
Slovo od Sheyija Oja bi bil blagoslov za Maribor, a to ne spremeni dejstva, da bodo morali v tem primeru pripeljati novega krilnega nogometaša. Za Pijusom Širvysem ne bi jokal nihče, toda Mark Španring očitno ne more biti prva izbira na desnem boku, kar pomeni, da bo Maribor potreboval tudi novega desnega bočnega branilca. Davidu Pejičiću se izteka posoja, kar pomeni, da bodo Mariborčani ostali brez enega 'bonus' igralca in hkrati ene 'osmice', Jan Repas nima nikakršne namere, da bi podaljšal pogodbo, kar pomeni, da bodo vijoličasti ostali še brez druge 'osmice'. Dva ključna osrednja vezista torej. Pogodba se izteče tudi Hilalu Soudaniju, za katerega je veliko vprašanje, ali bo nadaljeval pri Mariboru in ali bo sprejel novo realnost, pogodba pa se izteka tudi Luki Krajncu, ki v drugem delu sezone igra veliko. Če k temu dodamo še dejstvo, da Omar Rekik, ki ima sicer pogodbo sklenjeno še za eno sezono, želi na vsak način poleti zapustiti klub, ki domuje pod Kalvarijo, se kaj lahko zgodi, da bodo Mariborčani potrebovali dva nova osrednja branilca.
Pa tukaj govorimo zgolj o tem, da bodo morali v Ljudskem vrtu nadomestiti igralce, ki bodo odšli. Šele potem se lahko začnejo ukvarjati s tem, kako poboljšati kakovost ekipe, ki očitno ni dovolj dobra niti za naslov državnega prvaka, kaj šele za kaj več. Vijoličasti potrebujejo vsaj enega kreativnega vezista, vsaj enega osrednjega napadalca, verjetno tudi kakšnega novega krilnega nogometaša. Ob seveda zamenjavah za vse zgoraj naštete. Vse to pa stane. In veliko vprašanje je, ali bo Acun Ilicali še imel motivacijo, da v klub vrže novih 10, 15 milijonov evrov. Pri čemer zagotovila za uspeh ni. Ne s to garnituro, ki trenutno vodi mariborski klub …
