Nika je zelo velika in naj kar joče, če tako hoče

Saj veste, kako je - olimpijska kolajna je olimpijska kolajna. Tako so nas učili, tako so nam razlagali, skozi vsa ta leta, ko smo jih imeli neverjeten privilegij doživeti na ducate, je bilo srebro praktično enako bronu in bron praktično enak zlatu. Na svetovnih prvenstvih ne, na olimpijskih igrah pač. In bilo je kar nekako nepošteno - predvsem do tistih, ki so osvojili zlate.

Zmagati je zmagati. Vprašajte, kogarkoli hočete. In verjeli ali ne, v tem pogledu smo olimpijske igre vedno razumeli narobe. Absolutno drži, da je tukaj drugo mesto in srebro več, kot je drugo mesto in srebro kjerkoli drugje. In absolutno drži, da je bron na tretji stopnički tukaj več, kot je bron na tretji stopnički kjerkoli drugje. Toda - tudi zlato je še več. Tudi zmaga je še več. Zmaga je na olimpijskih igrah še prekleto več.

Olimpijski prvak, dame in gospodje. Olimpijska prvakinja. Tisto, kar v angleščini in francoščini na vseh podelitvah poudarijo posebej. Bronasto medaljo povedo kot tako, srebrno tudi. 'Médaille d'or et champion olympique' pa je stavek, ki gre do kosti in skozi vse organe. Zlata medalja in olimpijski prvak, preden stopiš na najvišjo stopničko in pod olimpijskimi krogi zaigra tvoja, le tvoja himna.

Himne tistim drugim in tretjim ne igrajo, tudi nihče ne po francosko ne po angleško ne pove, da so podprvaki ali podpodprvaki. To sicer ni Top Gun, v katerem smo se fantje tistih generacij naučili, da je prostor za prve na piedestalu in za druge na stranišču. A tudi ne more držati, da je pod olimpijskim ognjem vseeno. Prekleto ni vseeno. Če nič drugega, našim olimpijskim prvakom in prvakinjam dolgujemo zavedanja, da so vredni ogromno.

In zdaj je čas, da se naučite nekaj o Niki Prevc. Oziroma da se naučimo vsi. Pravite ji, naj ne joče. Pravite ji, da ne sme jokati. Celo njen trener - sicer zelo plemenito, da ne bo pomote - jo poziva, naj se veseli. In res je ob vseh teh pozivih treba prav stresti z glavo in spoznati, da je bil to njen prvi - da, PRVI - olimpijski nastop. Pa kaj. Največjim je za to vseeno - precej bolj, kot jim je vseeno, katero odličje osvojijo. Nikar si zato ne dovolite, da ji ne bi dovolili biti to, kar je.

In če prej niste vedeli, kdo in kaj je, zdaj veste. Nika ni tista majhna punčka, kot morda kdaj deluje pred televizijskimi kamerami. Nika je velika. Nika je velika v pomenu, da na taki poti in s takim poslanstvom in v takem okolju in s takimi sanjami odrasteš tako hitro, kot bomo mi odrasli tam nekje do petdesetega leta. In velika je, ker je velika šampionka. Velika zmagovalka.

In ne eno ne drugo v soboto zvečer ni mogla biti. Oziroma - glejte ironijo - je velika šampionka in velika zmagovalka bila le s svojimi solzami. Ker samo taki ljudje jočejo ob olimpijskem srebru. Samo taki športniki in športnice. Na skakalnici je bila druga. Brez dodatne napovedi na podelitvi, brez zlata. Šampionka pa je bila, ker ji to ni bilo dovolj in ker je v resnici hotela, da tudi vam ne bi bilo.

Ne vzemite ji tega, hudiča. Napake so ji vzele zlato, vi pa ji ne vzemite njene želje biti velika. Ne prepričujte je, da ne sme biti. Rajši priznajte, da je tudi vaša prva misel bila, da ste hoteli več. Sami pri sebi zelo dobro veste, da ste bili razočarani. In da ste to porinili na stran le zato, da bi tolažili njo. Brez skrbi ste lahko, ne potrebuje tega. Taka je. In zato se bo te tekme vedno spomnila kot razočaranja. Ne bo se ji treba sprijazniti s srebrom. Dodala ga bo zgolj zlatu. Ker zato, ker joče, Nika bo olimpijska prvakinja. Pa ne enkrat.