Sodobni roboti se okolice zavedajo, toda ne vidijo je, kot jo vidimo mi. Z laserskim tipalom ali kamero premerijo prostor in zaznajo večje ovire pred seboj, toda teh se potem skoraj vedno dotaknejo. Nižjih pa morda sploh ne zaznajo in peljejo preko. Nič ni narobe, če je na tleh list papirja, saj je malo verjetno, da se bo zagozdil v mehanizem in ustavil robota, drugače pa je, če vozi preko nemarno odvrženega kabla ali kocke.
Dobro in koristno bi bilo, če bi roboti videli in tudi razumeli svet. Povedano preprosto – fino bi bilo, če bi robot predmet, ki je zelo lahek prepoznal in se mu zato izognil, ne pa, da ga potiska po prostoru, česar si ne želimo. Pri majhnih predmetih, ki niso smetke (recimo majhna legica ali čeveljček od Barbike) je zaželjeno, da tipalo tak predmet zazna in se mu izogne. Podobno velja za izmečke hišnih ljubljenčkov.
Pretežka naloga zanje?
Za ljudi je dojemanje okolice preprosto, pravzaprav nagonsko. Pogledamo na tla in takoj nam je jasno, da pravokotni predmet ni drugačna talna ploščica, temveč odvržena revija, da škatle za čevlje ni pametno premikati, ker je na njej otrok med igranjem razvrstil figurice, ali da bi bilo pametno kabel za polnjenje, ki visi s police, umakniti, kajti če se bo zapletel v mehanizem robota, bo na tla potegnil še vazo, okoli katere je speljan. Želeli bi, da bi podobno razmišljali tudi robotski sesalniki. Nekoč bodo, vendar so danes njihove sposobnosti šele na poti do tja.
Prav je, da razumemo, da robot tal ne vidi iz ptičje perspektive kot ljudje. Pravzaprav jih vidi, kot bi ležali in glavo tiščali k tlom. Iz takšne perspektive so na primer majne lego kocke premalo izrazite, premalo odstopajo od okolice, da bi jih kamere zaznala in pamet robota analizirala ter ločila od smeti. Poleg tega ima vsaka kamera omejeno vidno polje oziroma mrtvi kot. Predmeta, ki je preblizu, preprosto ne vidi. Zadnje je najbolj problematično, ko se obrne in odpravi v novi smeri, ki je pred tem še ni pregledal. In tudi, ko kamera predmet zazna, ni nujno, da bo predmet robot pravilno prepoznal. Ravno v razumevanju svoje okolice stroji še zaostajajo za človekom. Res pa je, da s kamero okolico prepoznavajo veliko bolje, kot brez nje.
Zato idealnega robotskega sesalnika preprosto še ni. So pa med roboti s kamero že sedaj razilke v opazovanju, prepoznavanju in reakciji na prepoznano.
Je pa že samo dejstvo, da se je tovrstno učenje začelo in napreduje hitro, izjemno navdihujoče.
Roborock S6 MaxV – osnova je še vedno lasersko tipalo
Pri tem modelu gre za nadgradnjo klasične zasnove kitajskih robotov z laserskim tipalom (LIDAR). Ta še vedno služi kot poglavitni način navigacije, saj robot na njegovi podlagi naredi in shrani tloris prostora in se med delom izogiba oviram. Posledično je podedoval težave, ki jih prinaša lasersko tipalo postavljeno na vrhu robota. Zato ne zmore posesati prostora za zavesami in podobno, kar Irobot zna. Spredaj ima Roborock kameri za stereoskopski vid, ki vidita tudi v temi. Z njima opazuje okolico in lažje zazna predmete ter se jim izogiba. Te po potrebi lahko tudi fotografira in vam jih pošlje v preverbo. Vse te funkcije najdemo tudi pri robotu Roomba J7+. Namen dveh sprednjih kamer je zaznati nižje predmete, ki jih laserski sklop na hrbtu sesalnika ne zazna, kot so copati ali kosi oblačil, skratka vse, kar je nižje od samega sesalnika. Ne samo, da predmete sesalnika vidita, s pomočjo umetne inteligence jih skušata tudi razumeti, znata pa se tudi učiti in prilagajati. Torej same funkcije v osnovi so izjemno podobne. Pri Roombi J7+ in kitajskem konkurentu.
iRobot Roomba J7+ - ena kamera za navigacijo in opazovanje okolice
Najnovejši model ameriškega podjetja iRobot uporablja izboljšan navigacijski sistem z natančnim vidom (PrecisionVision Navigation), ki zmore identificirati in prepoznati objekte na tleh, medtem ko sistem umetne inteligence Genius 3.0 sesalniku s strojnim učenjem omogoča, da si jih tudi zapomni in se posledično pri vsaki naslednji vožnji odreže bolje. Ko torej prvič naleti na določen predmet, za katerega ni prepričan, kaj naj z njim naredi, ga zabeleži in prek iRobotove aplikacije pošlje njegovo sliko. Sam sistem lahko označimo za naprednejši. Da bi dodatno izpostavili tovrstne zmogljivosti, so pri iRobotu oblikovali tudi pomenljivo poimenovano garancijo P.O.O.P. (Pet Owner Official Promise), s katero zagotavljajo, da bo sesalnik zaznal kakce, ki se bodo znašli na njegovi poti in jih zaobšel.
V drugih lastnostih je Roomba J7+ precej podobna ostalim modelom družine. Prav tako jo namreč odlikuje sistem dveh nasproti vrtečih se krtač iz gume ter zanašanje na tipalo dotika, da se giblje čim bližje robovom. Za razliko od kitajskega kolega iRobot vedno posesa za zavesami in pod posteljami. Tisti centimeter, ki napravo dvigne zaradi vgrajenega lasersekga tipala lahko ravno odloči ali robot spleza pod kavč ali posteljo, ali pa ne. In od tega je odvisna tudi količina prahu pod temi težko dostopnimi prostori. In gospodinjam to pomeni celo več, kot samo sesanje odprtih prostorov.
Roomba j7+ ima še eno zanimivo nadgradnjo in to je sijalka, s katero učinkovito osvetli pot pred seboj in pomaga kameri učinkoviteje zaznati predmete.
Po dvoboju Roomba v rahli prednosti
Robota smo postavili enega proti drugemu, le da tokrat nismo preverjali učinka sesanja, temveč sposobnost zaznave in izogibanja različnim oviram. Nobeden ni zaznal prozorne folije, odvržene revije, verižice in kupčka desetih majhnih lego kock. Revijo in folijo sta porivala pred sabo, kocke razmetala naokoli in verižico posesala. Glede kock naj povemo, da naj bi Roomba J7 kmalu dobila sposobnost njihove zaznave in izogibanja. Ker folijo še človek spregleda, in ker je verižica tako »nizka«, da jo strojni vid zlahka zamenja za okras na talni ploščici, jima nezaznavo težko zamerimo. Zato pa sta bila uspešnejša pri drugih ovirah, ki bi jih običajni robotski sesalniki posesali, porivali pred seboj ali se celo vanje zapletli. Kupčku traku ter kablu z napajalnikom sta se oba elegantno izognila, medtem ko je Roborock mehek copat zaznal, se mu delno izognil, a ga z bokom zadel in premaknil. Roomba se mu je v celoti izognila, a kljub temu bi po prvem krogu težko dali bistveno prednost enemu ali drugemu.
Odločilen je bil drugi krog, kjer smo preizkusili sposobnost izogibanja kakcev. Ne ravno pravih, raje umetnih, kajti čiščenje v primeru, da se robot ne uspe izogniti pravemu, ni kratkotrajno in še manj dišeče. Zato je odlično, da iRobot v ta namen nudi jamstvo. Kupili smo umetni kakec ter iz mase za moduliranje naredili še enega nekoliko manjšega. Roomba se je uspešno izognila obema. Pri njej se teoretično sicer lahko zaplete, če se zaradi ovire obrne in ji manjši »pade« v mrtvi kot kamere – v tem primeru ga bo verjetno posesala. Roborock je uspel prepoznati večjega, dočim je manjšega gladko posesal. Obenem se je še zataknil v eno od figuric živalic, ki smo jima jo prav tako postavili na pot v tem drugem krogu. Sicer jih ni prepoznala niti Roomba, a se vanje ni zataknila.
Robotski strojni vid še ni popoln in zato noben sesalnik še ni sposoben zaznati vseh ovir pred seboj in se jim tudi uspešno izogniti. Robota na testu bosta verjetno sčasoma še bolj pametna, toda danes se je Roomba J7 bolje izkazala pri izogibanju kakcev, in zato v našem testu tesno zmagala.
IRobot garancija, ki ni za odmet
Če imate doma psa ali mačko je omenjena garancija gotovo nekaj, kar bo brez pardona jeziček odločitve o nakupu robotskega sesalnika obrnila v prid Roombi. S P.O.O.P. garancijo (Pet Owner Official Promise) pri iRobotu zagotavljajo, da bo sesalnik zaznal kakce, ki se bodo znašli na njegovi poti in jih zaobšel.
Torej, če se zgodi vaši novi Roombi J7+ nesreča pri izogibanju trdnih mačjih ali pasjih odpadkov, vam bo iRobot brezplačno zagotovil nadomestni izdelek. Ta obljuba velja za prvega znotraj enega leta od datuma nakupa z dokazilom o nakupu, in če je izdelek kupljen neposredno pri iRobotu ali pooblaščenem prodajalcu.
