koronavirus, delo od doma Svet24.si

Samotestiranje in PCT pogoj tudi za delo od doma?

majerič2 Svet24.si

FOTO: Branko Majerič, kmet s Ptujskega polja, ...

Andrej Grah Whatmough 2 Svet24.si

Bo TV Slovenija začasno vodil Valentin Areh?

marcic jahta brioni Reporter.si

Jahte dobaviteljev in lobistov v zdravstvu: ...

6ba9bdb07f12d891519545f9ff1f4ccb Necenzurirano

Tako Počivalšek s proračunskim denarjem pomaga ...

harry meghan Odkrito.si

“Videti je kot njen frizer!” Strokovnjaki ...

doncic slovenija Ekipa24.si

Po bolečem porazu SLOVENIJE se je oglasil tudi ...

Sara Brezigar
Sara Brezigar
1 09.09.2021 13:34:22

Razmišljanje Dr. Sare Brezigar: ODLIČNJAKINJA ZA TEKOČIM TRAKOM

Pred nekaj dnevi me je obiskal mizar, da mi popravi notranja vrata. Med pogovorom o različnih temah sva se dotaknila tudi šole in šolskega sistema.

Povedal mi je, da je med njegovimi sošolci iz osnovne šole zgolj peščica takih, “ki so v življenju nekaj dosegli”, kot se je sam izrazil.

Izpostavil je tudi sošolko, ki je bila v šoli najboljša in je največ obetala, pa je potem opravljala neka pisarniška dela, zdaj pa pri 50+ dela za tekočim trakom v tovarni, na minimalcu.

Kako to, da “tisti, ki so bili najbolj 'pridni v šoli', imajo danes, 30 let kasneje, pogosto zgolj neke povprečne službe ali pa še teh ne,” me je vprašal na koncu pogovora.

In res, vprašanje je čisto na mestu.

Ljudska modrost pravi, da je uspeh v šoli precej slab napovedovalec uspeha v življenju. Pri tem večkrat niti ne gre za vprašanje, ali je šola dobra ali ni (pa pustimo ob strani vprašanje, kaj sploh pomeni, da je šola “dobra”…).

Zakaj prihaja do takšnih razkorakov med uspehom v šoli in uspehom v življenju, večkrat ni jasno. Dejavnikov je nedvomno veliko. V nadaljevanju bom poskusila osvetliti zgolj nekatere, ki prispevajo k temu razkoraku. Ali, če povem drugače, poskušala bom vsaj delno pojasniti, zakaj je odličnjakinja pristala na minimalcu v tovarni in kaj lahko naredimo, da bi to preprečili pri sebi ali svojih otrocih.

Kultura skladnosti
Prvi in najpomembnejši dejavnik, ki prispeva k temu razkoraku med šolo in poslovnim svetom, je tisto, čemur Harvardski profesor in raziskovalec Tony Wagner pravi “kultura skladnosti”.

Kultura učilnice v šolah je še vedno prepogosto kultura pasivnosti, pridnosti oz. uboganja. Učni proces je še vedno zasnovan kot pridobivanje znanja od edinega strokovnjaka v razredu – učitelja, ki je kot nek lokalni hram znanja (v odsotnosti Google-a). Otroci ga poslušajo in iz te interakcije pridobivajo t.i. znanje.

Najbolj uspešni otroci so v šoli ponavadi tisti, ki najbolj pridno poslušajo, ki imajo najbolj natančne zapiske, ki ubogajo učitelja/profesorja in ki se pridno učijo. Ko napišejo točno tako, kot je učitelj rekel, je to najbolj zanesljiva pot do odlične ocene.

Pa prestavimo takšnega mladega človeka v sodobno delovno okolje: dokaj hitro ugotovimo, da ni vse tako idilično. Sodelavec, ki posluša, izvaja navodila in je “priden”, predstavlja zgolj dobro izhodišče. Vendar od njega bomo sčasoma pričakovali nekaj samoiniciativnosti, predlogov, idej, rešitev – skratka razmišljanja o tem, kaj in kako bo naredil. To je še posebej pomembno, če mu želimo ponuditi kakšno vodstveno ali vodilno mesto v podjetju.

Poslušanje in pridnost kot potreba industrijske dobe na področju kadrov
Takšna “kultura skladnosti” v učilnici je bila primerna za razvoj kadrov, ko smo bili v industrijski dobi in smo pripravljali mlade za delo v tovarnah, pravi Wagner. Takrat so bili ti kriteriji v sozvočju s tistimi, ki so pomenili uspešnost pri delu – poslušanje in natančno izvajanje navodil. V tovarniškem procesu je namreč prihajalo do napak (torej izmeta, stroškov, neučinkovitosti), če navodil nisi poslušal in jih natančno izvajal.

Pri tem ne smemo pozabiti, da so bile takšne potrebe po kadrih standard v industrijski dobi. V sredini 20. stoletja smo iz industrijske dobe začeli prehajati v informacijsko, danes pa govorimo že o inovacijski dobi – torej času, kjer je človekova največja dodana vrednost v delovnem okolju to, da inovira, izboljšuje procese in izdelke in rešuje probleme (strank).

Kultura učilnice, ki jo poznamo, je torej zastarela za kar 2 zgodovinski obdobji.

Delovna okolja so danes drugačna. Računalniki, roboti in umetna inteligenca v vedno večji meri izvajajo vse, kar je rutinsko – vse naloge, pri katerih je treba zgolj slediti nekemu postopku ali navodilom. Za to že zdavnaj ne potrebujemo več ljudi in se nam jih ne splača zaposlovati.

Ljudi zaposlujemo za to, da rešujejo probleme, ki jih stroji še ne rešujejo. Torej kompleksnejše probleme, ki posegajo na več področij poslovanja, kjer je treba sodelovati z več akterji. In to nas pripelje že to druge težave, na katero opozarja Wagner: individualna zasnova šolskega sistema.

Poslovanje je ekipni šport, šola individualni
V sodobnem poslovnem svetu so problemi, ki jih rešujemo za stranke, praviloma kompleksni. Rešujemo jih tako, da se povezujemo s sodelavci, dobavitelji in poslovnimi partnerji, ki v našo sredo prinesejo dodatno znanje in veščine.



Zato da si uspešen v šoli, ni potrebno, da sodeluješ z drugimi. Praviloma je šolski uspeh (v ocenah) sad individualnega dela posameznika, sicer to ne bi bilo “pravično”. In tudi takrat, ko otroci delajo skupinsko, se praviloma ocenjuje prispevek vsakega posameznika individualno.

Vendar ta koncept “pravičnosti” postane popolnoma nerelevanten, ko stopimo v delovno okolje. Tam je uspeh stvar sposobnosti sodelovanja v najširšem pomenu besede: komuniciranja z drugimi, empatije, poslušanja, povezovanja, iskanja rešitev in sklepanja kompromisov. Kar naenkrat postane bistveno, da znamo delati z drugimi, ki imajo drugačne pristope do dela, drugačno delovno etiko in drugačna znanja. In uspešni (ali neuspešni) smo zgolj kot tim – podjetje. To pa nas pripelje že do tretjega razkoraka, na katerega opozarja Wagner: kako se pot do uspeha v šoli in v poslovnem svetu razlikujeta.

Magična sestavina uspeha: tveganje
Uspeh v šoli je najpogosteje sad tega, da si konservativen in ne tvegaš. Ko pišeš test, je najbolje, če napišeš točno tako, kot je rekla učiteljica, saj je to najzanesljivejša pot do uspeha – dobre ocene.

Če napišeš nekaj po svoje, tvegaš – morda bo učiteljica impresionirana s tvojim prispevkom in boš dobil dobro oceno. Morda pa ne bo, in boš dobil slabo. Za svoje napake pa si v šolskem sistemu vedno kaznovan – s slabo oceno.

Ker je naš šolski sistem zastavljen tako, da ocene pomembno vplivajo na možnosti nadaljevanja študija, ni presenetljivo, da otroke dobesedno uri v temu, da se izogibajo tveganju in raje ne eksperimentirajo.

Vendar v delovnem okolju ni ocen. Niti ni učiteljice, ki bi (vnaprej) povedala, kateri odgovor je “pravi”.

V delovnem okolju je treba “pravo rešitev” šele ustvariti, si jo izmisliti. To pa pomeni poskusiti, eksperimentirati, torej tvegati. Če ne tvegaš, ni možnosti, da ustvariš novo rešitev za stranke, da preizkusiš učinek drugačne garancije, da izboljšaš svojo storitev ali izdelek. Treba je početi točno tisto, kar v šolskem sistemu ni bilo priporočljivo.

In tu je verjetno tista točka, kjer ima naša odličnjakinja največ težav: v šoli se je naučila, da je uspeh rezultat tega, da se izogiba tveganju, da je ziheraš. Naučila se je, da so napake nekaj slabega, čemur se je potrebno za vsako ceno izogniti.

Potem pa se je znašla v delovnem okolju, kjer če ne tvegaš – oz. ne inoviraš, je tvoja dodana vrednost (in posledično plačilo) zelo majhen/a. Kjer so napake del vsakdana in kjer se na svojih napakah največ naučiš.

Najuglednejši strokovnjaki na področju upravljanja s človeškimi viri že dalj časa opozarjajo, da je prav podjetnost posebej pomembna za uspeh v družbi inovacij, ne glede na to, ali deluješ kot podjetnik ali si nekje zaposlen. Podjetnost nam namreč omogoča, da je naša dodana vrednost v podjetju visoka. In od te dodane vrednosti je odvisno zelo veliko, nenazadnje tudi to, ali bomo poslovno uspešni.

Kako torej naprej?
Verjetno vas ob tem precej klavrnem razkoraku med šolo in poslovanjem, med šolskim uspehom in uspehom v poslovnem svetu še vedno muči preprosto vprašanje: kako se izogniti usodi odličnjakinje za tekočim trakom?

Z vstopom v dobo inovacij so se spremenile tiste veščine, ki determinirajo naš uspeh v življenju: pomembnejše postajajo ne zgolj podjetnost, ampak tudi sposobnost komuniciranja in sodelovanja z drugimi ljudmi v najširšem pomenu besede. Pri čemer ne gre zgolj za to, da se z drugimi bolj ali manj “razumemo”, ampak postaja vsak dan pomembneje, da jih znamo angažirati, prepričati, pritegniti, motivirati, jim prisluhniti in predvsem izkoristiti znanje in ideje, ki jih imajo. Potrebna je velika mera fleksibilnosti in prilagajanja, da iz ljudi, ki so različni od nas po pristopu, znanju ali delovni etiki, potegnemo največ, da smo lahko skupaj uspešni.

Inovativnost in sposobnost reševanja problemov, ki predstavljajo v družbi inovacij največjo “dodano vrednost” za podjetje, zahtevajo, da se odvadimo “ziheraštva” in da spremenimo svoj odnos do neuspeha. Kot je izpostavil že Winston Churchill, je neuspeh bistvena sestavina uspeha.

“Uspeh je zmožnost, da greš od neuspeha do neuspeha, ne da bi izgubil zagona” (W. Churchill).

Vsi se iz napak in porazov naučimo bistveno več kot iz zmag, zato se neuspehov ne bi smeli bati. Ustanovitelj IBM-a Thomas Watson je to misel fantastično ubesedil, ko je izjavil, da če želiš povečati število svojih uspehov, moraš povečati najprej število svojih neuspehov. V njegovih besedah se skriva še eno močno vodilo uspeha dobe inovacij: usmerjenost v akcijo. Kot je izpostavil tudi Wagner, v informacijski dobi je bilo pomembno, kaj znaš, zdaj pa je pomembno predvsem to, kaj zmoreš s svojim znanjem narediti.

Tehtnica se je prevesila torej iz znanja v uporabo le-tega.

Članki iz rubrike