Zaradi omejitev dostopa do prizorišč so uradna vozila za akreditirane osebe pravzaprav edini in tudi najhitrejši način, da pridejo do želenega cilja. Pot do tja pa je včasih silno zanimiva in zabavna. Veliko izkušenj na tem področju so si v prvi polovici iger nabrali tudi novinarji, ki zdaj že skorajda na pamet poznajo urnike posameznih linij in vedo, kako najhitreje zamenjati recimo tri avtobuse, da iz gorske vasi pridejo na hokej ob morju. A še vedno jih kaj preseneti.
Številni vozniki so pravi "kavbojci", redki znajo več kot nekaj angleških besed, avtobuse pa obravnavajo kot svojo zasebno lastnino in nanje skrbno pazijo. Kolegi so tako doživeli že marsikaj: od tega, da je voznik kot letalsko osebje preverjal, ali so potniki pripeti z varnostnim pasom, do tega, da jim je s prstom na ustih pokazal, da pogovor ni zaželen.
Najbolj bizaren dogodek pa je bilo verjetno ekspresno čiščenje avtobusa: novinarjem se je seveda mudilo, voznik pa je hladnokrvno vzel plastenko, zlil vodo po tleh in se z metlo lotil čiščenja. Na besne proteste se je odzval zenovsko mirno: z roko je potrepljal namišljeno uro na zapestju in pokazal, da po urniku pač še ni čas za odhod. Vsaka podobnost z znanim avtobusnim filmom iz nekdanje skupne domovine je seveda zgolj naključna ...
