Scenarij: Nicholas Martin
Igrajo: Meryl Streep, Hugh Grant, Simon Helberg in drugi
Žanr: komična drama po resničnih dogodkih
Dolžina: 100 minut
Leta 1944 je dedinja v letih Florence Foster Jenkins vrhunec newyorškega družabnega dogajanja. Darežljiva mecenka klasične glasbe, ustanoviteljica imenitnega Kluba Verdi s svojim angleškim s soprogom in menedžerjem St. Clairom Bayfieldom mestno smetano zabava s prečudovitimi tableaux vivants oziroma »živimi slikami«, v katerih, kakopak, glavno vlogo igra sama.
Ko v Carnegie Hallu sliši slovito sopranistko Lily Pons, Florence dobi navdih, da začne spet peti; odloči se za ure petja, kar njen predani Bayfield srčno podpira. Najdeta mladega pianista Cosma McMoona, ki se komaj prebija, da jo spremlja na klavirju. Zanj je to sanjska služba! Dokler seveda ne dojame, da – čeprav se ima madame Florence za vokalni fenomen – njegova učenka komaj kdaj zadane noto. Še bolj ga bega Florenceino in Bayfieldovo skrajno nenavadno urejeno razmerje – Bayfield je res poročen s Florence, a živi s svojim dekletom Kathleen.
Florence se odloči, da priredi zasebni koncert. Kot pogosto doslej Bayfield poskrbi, da se ga udeležijo »pravi ljubitelji glasbe« – Florenceini prijatelji, ki jih očara njen žar, kadar nastopa. Koncert je neznansko uspešen, a ko si Florence v glavo vbije, da bo nastopila v Carnegie Hallu, kar je bil od nekdaj njen sen, ter v ta namen razda na tisoče vstopnic veteranom, ki se vračajo iz vojne, se Bayfield in McMoon znajdeta pred morebitno katastrofo: kako bosta zmogla pred občinstvom, ki ga ne moreta obvladovati, zaščititi Florence v svetu, polnem sreče, naklonjenosti, ljubezni in uresničenih sanj, ki sta ga bila ustvarila zanjo?
Stephen Frears je navdihujočo, ganljivo in prisrčno komedijo o ljubezni, glasbi in doseganju sanj režiral po scenariju Nicholasa Martina. Z Meryl Streep in Hughom Grantom tokrat sodelujejo prvič, poleg njiju igrajo še Simon Helberg, Nina Arianda, Rebecca Ferguson in John Kavanagh. Izza kamer so sodelovali še direktor fotografije Danny Cohen, scenograf Alan MacDonald in kostumografinja Consolata Boyle. Izvirno glasbo je zložil Alexandre Desplat.
