Dnevnik z Eura: Predsednik Pahor in alžirski pakt

Srečal sem ju ob zelo pozni vrnitvi s torkove večerne tekme, še vedno sta bila v odlični pivski in pevski formi, okrog moje domovine pa se nikakor nista mogla poenotiti. Manj opiti in manj razgledani se ni dal, prijatelj ga je prepričeval in od mene želel dokaze v podobi potnega lista ali česa podobnega, in če bi bil zelo občutljiv, bi se počutil grozno. Priznam, s podobnimi pripetljaji nimam posebnih težav, čeprav se mi neznanje te vrste zdi nepredstavljivo in sem na svojo geografsko podkovanost zelo ponosen.

Ljudi pač jemljem individualno, sebe in druge, na kolektivni ravni pa nisem pripravljen razglasiti kakega naroda za nerazgledanega, a tudi svojih rojakov in sodržavljanov ne za razgledane. Če ne drugega, sem prepričan, da bi raziskava javnega mnenja na Irskem (če že imamo ta primer) pokazala približno tako poznavanje Slovenije kot podobna raziskava na sončni strani Alp poznavanje razlike med Republiko Irsko in Severno Irsko. Mimogrede, celo tisti bolj razgledani me je na neki poznejši točki pogovora vprašal, ali pišemo z latinično pisavo, spat sem šel pod vtisom opisane irske dogodivščine, pri tem pa se mi ni niti sanjalo, da bom naslednji dan tako Slovenijo kot njeno poznavanje spoznal v povsem drugačni luči.

Pravilni? Težko je reči, kajti ne morem oceniti, ali možakar, ki vam ga bom kmalu predstavil, pozna kakšne podatke, ki jih jaz ne. Vsekakor pa je gospod spletel zadevo, ki me je figurativno sezula in ob katerem sem se spomnil pokojne babice in njenega neprestanega zagotavljanja, da se živemu človeku lahko zgodi popolnoma vse.

Preden sva se s kolegom včeraj odpravila iz Amiensa proti Lillu, kar sva zaradi zagotovljenih doživetij z irskimi navijači in še nekaterih opravkov storila relativno zgodaj, sva pod vtisom »prepira« prejšnjega večera najprej zapeljala do bencinske črpalke in želela poskrbeti za to, da se nama z morebitnim primanjkljajem dizla ne bi bilo treba ukvarjati ob pozni uri in temu primerni utrujenosti. Na črpalke po zaslugi najinega konjička ne zahajava veliko, nekako pa nama vedno uspe izbrati eno od tistih (resda mnogih), na katerih je najprej treba plačati predujem, nato natočiti gorivo in potem narediti končni obračun. Napotil sem se proti blagajni, toda obilni možak vidno orientalskega videza mi je že od daleč mahal, da bo naredil izjemo.

"Kar toči," so govorile njegove kretnje. In sem natočil. Ko sem se odpravil plačat, pa je bilo več kot očitno, da me človeška gora v notranjosti nestrpno pričakuje. "Ste morda iz Slovenije?" je vprašal v polomljeni angleščini s francosko-arabskim naglasom. "Tisti SLO na registrski tablici pomeni to, kajneda?" je še dodal, seveda sem prikimal in bržkone na obrazu kazal kalejdoskop zanimanj ter vprašanj, ki so jih možgani šele skušali oblikovati.

Od kod poznavanje? Zakaj tako navdušenje? Zakaj izjema pri točenju goriva? Čemu taka prijaznost, skoraj prijateljski odnos, ki ga je bilo čutiti iz vsake kretnje, iz vsake besede. Čeprav sem na jezikovnem sprožilcu hiter kot najboljši revolveraši na svojem koltu, nisem uspel odpreti ust, ko je moj novi znanec že nadaljeval. "Alžirec sem," se je po prsih udaril tako močno, da bi moj precej šibkejši život gotovo zdrobil. "Saj veste, vaš prijatelj. Rusija, Alžirija, Slovenija: mi smo ..." za prikaz tega, kaj smo, ni uporabil besed, temveč je energično sklenil svoje kosmate šape, prepletel prste in stisnil, da me je kar zabolelo.

Členkom je vzel vso kri, kljub temnejši polti so postali povsem beli, tako kot njegovi zobje v širokem nasmehu. "Vse vem. Vi, Rusi in mi, Alžirci. Predsednik Pahor je velik človek. In zdaj k njemu prihaja ruski predsednik Putin. Vem, kako dobro je to tudi za Alžirijo, mi smo zraven, mi smo z vami," verjetno prvič po tem, ko sem bil nazadnje vprašan srednješolsko matematiko, nisem vedel, kaj naj rečem. Nekaj sem zamomljal o nogometni tekmi, ki jo je v Alžiriji igrala Slovenija, in o tem, kako zelo mi je bilo v tej največji afriški državi všeč. V predsednike se nisem spuščal, preprosto nisem vedel, kako, kaj in zakaj. Sem pa pri speljevanju nazaj na cesto med divjim mahanjem Alžirca, ki mi je pred tem nekajkrat močno stisnil roko in bi mi najrajši dal brezplačen dizel, počakal, da ni bilo nikjer nikogar. Na vrhuncu šoka, v katerem sem v veliki meri še vedno, je bilo to edino varno.