Tokrat je dušo izlil za spletno stran nova24tv.si, in v zanimivem intervjuju razkril kopico stvari, ki so se mu zgodile v življenju. Med drugim je govoril o svojih začetkih, o tem, kako mu je eno izmed državnih podjetij še vedno dolžno precej denarja, kako se je prebijal iz dneva v dan, na tem mestu bomo izpostavili tisto najbolj bolečo izkušnjo, tragično nesrečo, ko je na dirki povozil sina Žana, ki je imel takrat dobra tri leta, in je za posledicami nesreče tudi umrl.
Bogomir Gajser pa je čez 14 dni vnovič sedel na motor, zaradi česar so ga mnogi imeli za norca. "Obsojali so me, hodili mimo mene in gledali v tla. Počutil sem se, kot da sem popolnoma sam. A poslušal sem dušo, čutil sem, da je moj sin vedno ob meni. Ko se je to zgodilo, ni bil za to kriv nihče. To je bila usoda. V zadnjem krogu, pred zadnjo vožnjo, ko tam ni bilo nikogar več, samo še mi smo bili, se je on poslavljal. Hodil je okoli in okoli, me klical in jaz sem ga moral spremljati .. Star je bil tri leta in štiri mesece. Ustavil se je na skakalnici in mi govoril: 'Ati, tukaj moraš 'fejst skočit', tu je blato, tukaj je voda, tukaj moraš paziti.' Govoril mi je kot trener – da moram voziti naprej, ker on bo prišel nazaj. In res, naslednje leto sem vse zmagoval. Brez vsake poškodbe. Vedno sem čutil, da je ob meni. Njegove zadnje besede so bile na skakalnici, ko je dejal: 'Ati, tu moraš 'fejst skočit'.' On je takrat povedal, kaj se bo zgodilo. Mislim, da sem božji poslanec, in sedaj mi je Bog dal slavo, a slave ne smeš izkoristiti. ampak moraš ljudem naprej govoriti pozitivno. Vse lahko do smrti še popravimo, vedno imamo čas, da popravimo stvari," je v zelo čustveni izpovedi povedal Bogomir Gajser.
Še vedno se živo spominja nesrečnega trenutka, ki je bil usoden za sina ter je močno zaznamoval njegovo in življenje njegove družine: "Moram pa povedati, da Žan ni letel čez progo. Drugi so govorili, da mama ni pazila nanj, da nas je sodišče obsodilo zaradi malomarnosti. Na sodišču sem tožilki rekel: 'Če se Žanovi mami kaj zgodi, vas pridem lastnoročno zadavit.' Opustili so vse obtožbe in bila je oproščena. Dejal sem, da ni nihče kriv za to, kar se je zgodilo. Priletel sem iz mrtvega kota. Na skakalnico sem prišel s hitrostjo vsaj 70 kilometrov na uro, ko sem ga zagledal. Približno 10, 15 metrov od skoka, ravno tam, kjer sem pristajal, je stal kot kip. Postavil se je ravno tam, kjer je takrat rekel: 'Ati, tu moraš ‘fejst skočit’.' Takrat je povedal, kaj se bo zgodilo. Stal je sonožno, še danes ga vidim. Ni bil v koraku. Če te motor zadane pri taki brzini, si krvav, in hudo poškodovan, on pa je bil star le 3 leta in pol. Ko sem priletel vanj, me je kotalilo še 50 metrov. Ko sem vstal, mi ni bilo nič. Stekel sem nazaj, in ga vzdignil, takrat je njegova mama sploh videla, kaj se je zgodilo. Ko sem padel, ona sploh ni videla, da sem povozil otroka. To je tako moralo biti. Kot je rekel: ”Ati tu moraš ‘fejst skočit'”,’ prav tam se je postavil. V življenju je tako, človek umre v tistem trenutku, ko mu je dano. Kriminalisti so nas potem zasliševali, nikomur ni bilo nič jasno. Žan je dobil udarec točno v sence. Nikjer drugje ni bil poškodovan, nikjer krvi. Pri taki hitrosti in tako majhnem otroku … S prvo gumo sem ga zadel, če bi ciljal, ne bi mogel zadeti. To je bila stotinka sekunde. Hvala Bogu, da je bilo tako. Da ni trpel, da je bila samo stotinka sekunde, da ga ni bilo treba vlačiti po bolnicah, da ni ostal invalid. Ko je rešilec odpeljal, ni dal niti luči. Šele ob desetih zvečer so povedali, da je bil že na mestu mrtev. Njegova mama je odšla z njim v bolnišnico, jaz pa sem pobiral motor, s katerim sem ga povozil. Del sem ga na prikolico in sam sebi govoril: 'Kaj zdaj jaz tu delam?' Sam proti sebi sem se boril, pa sem vseeno čutil, da moram to delati. To je malo čudno. Ko sem še naprej vozil s tistim motorjem, so me vsi obsojali. Ko sem čez 14 dni želel iti na dirko, mi je brat rekel, da sem nor. A imel sem strašno željo po dirki, to je to. Vsi so me obsojali, celo sorodniki Žanove mame, vsi so pljuvali po meni, a sem jim razlagal, da to preprosto moram narediti. To je tako, kot če stopiš na prag hiše in si rečeš, da ne boš stopil v hišo, nato pa te nekdo porine. Tudi to, kar se je dogajalo po njegovi smrti, je bilo neverjetno, dogajali so se čudeži. Kmalu po smrti sem kupil kombi za motokros, ki ga imam še danes. Zanj sem si izposodil 2.000 mark, ki sem jih kasneje našel v žepu, pa jih nikoli nisem pogrešal. Na kombi sem nalepil nalepke Gajser Team, ker sem želel imeti svojo ekipo. Žanovi mami sem dejal, naj ne nasprotuje mojemu nadaljevanju kariere, ker je to njegova želja. Tudi sama je priznala, da je čez okence kombija enkrat videla Žana, ko smo se peljali na pokopališče, a vztrajala je pri svojem."
