O tem, kaj pomeni doping za šport, ni potrebe, da razpravljamo na dolgo in široko. Doping je zlo za šport, saj z goljufijo, vnosom prepovedanih substanc v telo, pridobiš prednost pred tekmeci. To je, preprosto povedano, goljufanje, za katerega ni prostora v športa.
Seveda nismo naivni, da ne bi priznali in se zavedali, da se dopinško goljufanje dogaja vsakodnevno po vsem svetu, v vseh športih in tudi pri nas. V Sloveniji nismo nič bolj in nič manj dovzetni za vse oblike takšnih in drugačnih odklonov kot drugod po svetu.
KRI IZ SLOVENSKI KLINIK
Zelo zanimivo je poročilo, ki ga je naročila mednarodna kolesarska zveza UCI in ki je prišlo na svetlo februarja letos. Neodvisni reformni komisiji, ki je bila sestavljena iz cele vrste strokovnjakov, so predsedovali dr. Dick Marty, Peter Nichols in prof. dr. Ulrich Haas, imeli pa so cel kup sodelavcev in se pogovarjali s skoraj stotnijo ljudi, ki so tako ali drugače povezani s kolesarstvom – tekmovalci, trenerji, menedžerji, vodjami ekip, športnimi funkcionarji, sponzorji, uslužbenci in sodelavci nacionalnih protidopinških agencij, zdravniki, znanstveniki, biologi, novinarji, organizatorji, pravniki ...
Poročilo je zelo obsežno in se dotika mnogih vidikov dopinga v kolesarstvu, razkriva pa marsikatere povezave. Velik sum je padel na nekdanje vodilne može mednarodne kolesarske zveze, ne nekatere kolesarske zvezdnike, povsem pa je očrnil tudi velikega padlega goljufa Lancea Armstronga.
S slovenskega vidika je zelo zanimiv podatek, ki so ga zapisali v povezavi s krvnim dopingom oziroma menjavo krvi, kar so kolesarji uporabljali med večetapnimi dirkami – Giro, Tour in Vuelta. Transfuzijo naj bi kolesarji uporabljali vsakih pet do sedem dni in nekateri naj bi uporabljali kri, obogateno z majhnimi odmerki EPO v njej, drugi pa samo kri, ki je bila bogata s kisikom.
Bogate ekipe so za svoje najboljše kolesarje naročevale kri – iz Slovenije. V poročilu piše (citat): "Zmrznjena kri je na voljo s klinik v Sloveniji in od drugod iz Vzhodne Evrope." Zmrznjeno kri si lahko nosil deset ur, preden si jo uporabil, in to celo v navadni prtljagi in niti ne v posebnih zamrzovalnih škatlah. V ameriškem New Yorku Timesu so šli še nekoliko dlje in Ian Austen je v članku 8. marca letos zapisal (citat): "Klinike v Sloveniji in od drugod iz Vzhodne Evrope so zmrznjeno kri prodajale ekipam."
KAJ DELA POLICIJA?
Če je res, kar opisujejo v poročilu mednarodne kolesarske zveze in v članku v New Yorku Timesu, potem je zares čas, da se zganejo slovenski organi pregona. Stopiti bi morali v stik s pristojnimi organi v mednarodni kolesarski zvezi in Interpolom ter ostro ukrepati. Prodaja krvi je po slovenski zakonodaji kaznivo dejanje, saj jo slovenske bolnišnice dobijo od darovalcev, torej ljudi, ki kri darujejo prostovoljno in zastonj. Tudi če odmislimo, da je prodajanje krvi kaznivo dejanje, je sprevrženo in pod ravnjo kakršnegakoli človeškega dostojanstva in etike. Kri mora reševati življenja, in ne služiti kot sredstvo za dodaten zaslužek posameznikov. Organi pregona se morajo ukvarjati s tem, saj to meče izredno slabo luč na celotno družbo in povsem izniči vso plemenitost, ki jo pokažejo krvodajalci, ko nastavijo roko in dovolijo, da jim nekdo vzame kri iz telesa. To dovolijo, da bi pomagali sočloveku, ne pa, da bi debelili denarnico ljudem, ki so povsem brez morale.
Sicer je bilo že pred leti veliko govora o tem, da je v okolici Nove Gorice laboratorij, kjer naj bi se pripravljala kri za kolesarke ekipe. Po dveh tednih viharja v kozarcu vode je vse potihnilo. Še pred tem je bila afera v celjski bolnišnici, ko naj bi bilo izdanih veliko več injekcij EPO, kot so jih bolniki potrebovali. Govorilo se je o 2000 in več dozah EPO (en odmerek stane okoli 300 evrov), ki naj bi poniknile v športu. Takrat je bil direktor celjske bolnišnice Samo Fakin (zdaj direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje), po začetnih preiskavah pa je tudi ta afera poniknila v temo.
Pred dvema ali tremi leti se je že govorilo, da nekatere slovenske ustanove prodajajo krvno plazmo, mediji so zadevo na veliko pograbili, potem pa so vse skupaj prekrile druge afere, ki jih je v naši preljubi državi na žalost več kot dovolj. In tako bo tudi s prodajo slovenske krvi, ki se je znašla v telesu morda zmagovalca Toura, Vuelte ali Gira.
KAJ PA ATLETIKA?
V slovenski atletiki je bilo nekaj odmevnih dopinških primerov, najbolj seveda tisti z Jolando Čeplak, ki pa ni nikoli priznala jemanja nedovoljenih poživil.
Naša atletika zagotovo tudi danes ni imuna na takšne odklone, čeprav je verjetno tega manj kot v preteklosti, saj so testiranja bolj zanesljiva, poleg tega pa v slovenski atletiki ni toliko denarja, da bi si res lahko privoščili vrhunski doping.
Trener dveh izmed najboljših slovenskih atletov Maruše Mišmaš in Žana Rudolfa Svetlan Vujasin je pred odhodom atletov na svetovno prvenstvo v Pekingu izrekel nekaj res hudih obtožb na račun ... Koga? "Zelo malo se dela s trenerji, kaj je doping in kakšne so posledice. Slišim, da mladi atleti, zelo mladi, jemljejo marsikaj. Prosil bi atletsko zvezo, da skliče vse trenerje vseh klubov, da se jim jasno pove, da je njihova prva naloga, da svoje atlete izobražujejo v smeri protidopinga. Torej, da ne jemljejo nič. Ne sodelujem samo z atletsko zvezo, ampak tudi s protidopinško komisijo. Torej delam na najvišji ravni. Naj se pazijo tisti, ki bodo poskusili. Svojim atletom sem zapovedal, naj ne poskusijo. Prepričan sem, da so moji atleti pošteni. Toda okoli njih se dogaja marsikaj, saj farmacevtska industrija dela. Ne vem, kaj delajo drugi trenerji, ki so podvrženi temu. Če dobimo mladega atleta, da se dopingira, morata biti on in trener takoj izločena iz atletike. Če dobimo nekoga, ki to počne ... Imam že nekaj informacij, ki bodo morale priti v javnost, in jezen sem na nekatere stvari. V povezavi s filmom nemškega ARD se je omenjala tudi Slovenija. Če kdo to počne, naj neha takoj. Sramota je, če se to dogaja. Imam informacijo, da že otroci, ki so stari 12, 13 let, jemljejo tablete. Če je to res, bi temu trenerju …," je govoril Vujasin.
To so vsekakor besede, na katere bi moral postati pozoren marsikdo. Če drži, da ima Vujasin informacijo, da prepovedana sredstva jemljejo otroci, stari 12 ali 13 let, potem bi moral zagotovo začeti sodelovati z organi pregona. Mladoletniki pač še niso v stanju, da povsem jasno razumejo posledice in slabosti prepovedanih poživil, zato bi morala biti tu policija neusmiljena.
