Prav tako ga je športna pot zanesla tudi v tujino; tako se je preizkusil na Madžarskem in v Avstriji, pred začetkom sezone pa je podpisal enoletno pogodbo s slovaškim podprvakom Riekerjem iz Komarna.
BOBAN TOMIĆ
rojen: 30. maja 1988
država: Slovaška (Komarno)
šport: košarka
klub: MBK Rieker Komarno
Leta 2015 je pod vodstvom selektorja Jureta Zdovca oblekel reprezentančni dres, njegovo kariero pa so večkrat prekinile poškodbe. Zadnja ga je od košarkarskih igrišč oddaljila za tri mesece in pol, januarja pa se je spet vrnil pod koše.
Kako je prišlo do tega, da ste se poleti odločili kariero nadaljevati na Slovaškem?
Lani sem igral za Krko in si pred polfinalom na treningu poškodoval ramo. Ko sem poškodbo saniral, sem čakal na pravo ponudbo. Dober prijatelj Siniša Bilić, ki je član Komarna, me je poklical in mi povedal, da klub išče organizatorja igre. V igri je bila tudi Union Olimpija, a so bili pogoji tukaj veliko boljši, tako da nisem veliko razmišljal in sem se raje odločil za Rieker, s katerim sem se dogovoril za enoletno sodelovanje.
Ste imeli poleg Riekerjeve in Olimpijine še kakšno ponudbo?
Nekaj povpraševanja je bilo iz slovenske lige in tudi iz tujine, ampak nič takega, kar bi me zanimalo. Riekerjeva ponudba se mi je zdela zelo privlačna, ker je ekipa dobra, stabilna, v zadnjih treh sezonah je igrala v finalu državnega prvenstva. Vedel sem, v kakšno okolje grem, klub ima visoke ambicije, želi zmagovati in to me je zanimalo. Pozitivno pa je tudi to, da imam ob sebi še soigralca, ki ga poznam.
Ste otrok Olimpije, a v člansko vrsto se niste nikoli prebili.
Sem Ljubljančan in Olimpija je moj klub, ampak tam nikoli nisem dobil prave priložnosti, tudi poleti sem med pogovori dobil občutek, da si me želijo in hkrati ne želijo, zato sem se raje odločil za Slovaško.
Ste imeli kaj pomislekov pred odhodom na Slovaško, saj ne gre ravno za košarkarsko državo?
Mislim, da so me zaradi poškodbe, ki se mi je zgodila v Krki, tudi trenerji gledali drugače. Vsak razmišlja o tem, da gre za poškodovanega igralca, zato je težje dobiti klub. Na začetku sem sicer imel nekaj pomislekov, ampak mi ni žal. Tu se počutim odlično, vzdušje na tekmah je zelo dobro, dvorane so polne, tako da sem se dobro odločil.
Že prej ste v tujini igrali v Avstriji in na Madžarskem, ki prav tako ne slovita po dobri košarki.
Res je. (smeh) Madžarska liga je malo močnejša od avstrijske in slovaške, vendar sem bil zaradi poškodbe tam le približno tri mesece. Tudi v Avstrijo sem šel, ker sem bil po reprezentanci poškodovan in sem potreboval ekipo, kjer bi se imel priložnost vrniti z dobro minutažo. Zagotovili so mi dobre pogoje, vendar sem bil tam samo dva meseca in pol, potem pa odšel v Krko. Moje ekskurzije v tujino so za zdaj zavite v črno. (smeh) Upam, da se bo ta sezona srečno končala.
Kakšen klub je Rieker Komarno?
V zadnjih treh letih je bil trikrat v finalu državnega prvenstva, pred dvema letoma je osvojil tudi naslov prvaka. Mesto je majhno in čuti se, da ljudje dihajo s klubom. Tu vlada zelo pozitivna energija, ki vse vleče naprej.
Kakšne cilje ste si zadali letos?
Na začetku smo precej izgubljali, vendar smo počasi ujeli ritem. Ambicija je polfinale, vendar potihem računamo na finale. Ekipa je dobra in imamo pravico tako razmišljati. Po rednem delu si želimo priti do četrtega mesta, ki bi nam v končnici zagotovilo prednost domačega parketa. Če nam to ne uspe, bomo zmago lovili na tujem.
Kakšna je slovaška liga, če jo primerjate s slovensko?
Ni večje razlike, Union Olimpija in Krka ter mogoče še katera slovenska ekipa so na malo višji ravni od slovaških. Ampak ne verjamem, da so med temi klubi drastične razlike, saj na Slovaškem igrajo zelo dobri igralci; ni tako preprosto, kot bi si marsikdo mislil, ko omeniš slovaško ligo. Je pa res, da Union Olimpija in Krka nista več tisto, kar sta bili včasih, toda imata določeno kakovost, ki bi tehtnico lahko prevesila v njuno stran. Na Slovaškem je liga bolj izenačena, v njej je osem moštev, ki so si enakovredna, zato je tekmovanje toliko zahtevnejše.
So vsi igralci profesionalci?
V najboljših osmih klubih zagotovo, kar zadeva zadnja dva, pa ne vem natančno, ampak je prav mogoče, da kakšen igralec tam hodi v službo.
Kako ste se navadili na življenje na Slovaškem, se močno razlikuje od tega v Sloveniji?
Živim v majhnem mestu in razlikuje se že po cenah, če jih primerjam z Ljubljano. Drugače pa mi je tu zelo všeč, sploh lokacija je odlična, saj so Budimpešta, Bratislava in Dunaj zelo blizu, do vseh je približno ura vožnje. Prav tako je Komarno zelo mirno in lahko bi rekel košarkarsko mesto. Leži na meji z Madžarsko, tako da v njem živi okoli osemdeset odstotkov Madžarov.
Ste imeli kaj težav s sporazumevanjem?
Na začetku mogoče malo, a slovaščino zdaj že zelo dobro razumem, vendar jo nekoliko slabše govorim. Nekatere besede so zelo podobne slovenskim, obstajajo pa tudi take, ki so enake kot slovenske, a imajo drugačen pomen, tako da je treba včasih kar malo paziti. Recimo lep po slovaško pomeni dober, tako da če si najlepši, si najbojši. (smeh) Če se začnejo pogovarjati po madžarsko, pa se poskušam sporazumeti z rokami, drugače ne gre. (smeh) Na nekaterih mestih govorijo angleško, še večkrat se celo zgodi, da znajo srbohrvaško.
Kakšno mesto je Komarno?
Težko bi ga opisal, saj niti ne vem, s čim bi ga primerjal. Ni veliko blokovskih naselij, hkrati pa ni poseljeno samo s hišami. Je prijetno za življenje, vse je blizu. Obstaja nekaj modernih zgradb, a v večjem delu gre za starinsko mesto.
V katerem delu mesta živite?
Imam stanovanje v bloku, v lepem predelu, prav nič se ne morem pritoževati, do strogega središča pa me loči približno deset minut hoje.
Ste si stanovanje našli sami ali vam ga je našel klub?
Stanovanje mi je priskrbel klub, ki stroškovno pokrije tako bivanje kot prehrano. Glede tega je za vse dobro poskrbljeno.
Je bilo težko najti primerno stanovanje?
Na začetku sem bil v stanovanju, ki mi ni bilo všeč. Takrat sem se odločil, da si prek spleta poiščem drugega, našel sem ga v enem tednu, tako da sem se kar hitro preselil. Lahko rečem, da je ponudba kar v redu. Ker bom tu eno leto, je zelo pomembno, da se v stanovanju dobro počutim.
Ne, z mano živi tudi punca.
Kako veliko je stanovanje in koliko znaša najemnina?
Stanovanje je dvoinpolsobno, mesečna najemnina znaša štiristo evrov.
Je na Slovaškem šport številka ena nogomet ali hokej? Kje je košarka?
Rekel bi, da je šport številka ena vseeno hokej, vsaj jaz sem takega mnenja. Košarka bi bila na tej lestvici takoj za omenjenima športoma, saj je kar priljubljena. V Komarnu imamo denimo tudi odbojkarsko moštvo, in če primerjam obiskanost naših in njihovih tekem, je na naših precej več ljudi. Dvorana sprejme približno 1200 ljudi in je na naših tekmah večinoma polna, pri njih pa je 50-odstotno zasedena. Dvorana je majhna, vendar lepa in zelo akustična, tako da je v njej prijetno igrati.
Vas ljudje prepoznajo, če se sprehodite po mestu?
Mislim, da me kar prepoznajo, včasih čutim poglede. (smeh) Ko sem bil poškodovan, so me spraševali, kako sem in kdaj se vrnem.
Imate na voljo klubski avto?
Ne, imam svoj avto.
Kakšni vozniki so Slovaki?
Nekateri so zelo divji, spet drugi zelo mirni, tako da sploh ne vem, kako bi jih opisal. Zdi se mi, da manjka neka zlata sredina. (smeh)
Ali so vas kdaj ustavili policisti?
Ravno pred nekaj dnevi so me ustavili, ker se nisem ustavil pred stop znakom. Vse je bilo prazno, pa sem zapeljal na cesto. Ne vem, od kod se je pripeljal za mano, ampak ni bilo nič takega, hitro smo se dogovorili in plačati sem moral deset evrov kazni.
Kako so videti vaša gostovanja?
Na vsa gostovanja se odpravimo na dan tekme, gremo pa z minibusom. Imamo tudi dve ali tri gostovanja, do katerih je okoli pet ur vožnje, nekaj klubov pa je zelo blizu in do tja gremo kar z dvema kombijema.
Najbolj vroče gostovanje?
Najbolj naelektreno vzdušje je v Levicah, ki so oddaljene približno uro vožnje, in v teh dvobojih se čuti posebno rivalstvo.
Kako dobro Slovaki poznajo Slovenijo oziroma kako gledajo na vas kot na Slovenca?
Vsi vedo za Slovenijo, le malokdo pa je pri nas tudi bil. Ko jim razlagamo o lepotah naše države, gledajo nekako začudeno in pravijo, da bodo prišli na obisk. Govorimo jim o tem, da lahko pri nas vidijo veliko lepih stvari, in to jih kar zanima.
Ste se na Slovaškem morda srečali s kriminalom? Ste doživeli kakšno neprijetno izkušnjo, ki ni povezana s košarko?
Ne, prav nobene neprijetne izkušnje nisem doživel, niti nisem slišal, da bi se dogajalo kaj takega, res je precej mirno.
Se kaj pozna gospodarska kriza, je na ulicah dosti brezdomcev, beračev?
Težko govorim o tem, ker ne vem, kako je bilo prej. Je pa kar nekaj brezdomcev, tudi sicer standard ni visok, toda kljub temu nikakor ne morem reči, da je tu ravno revščina.
Kako se občuti begunska kriza?
Nisem slišal, da bi se karkoli govorilo o tem, tako da se verjetno ne občuti.
Kakšno je nočno življenje v Komarnu?
Dogaja se samo ob petkih in sobotah, ampak zelo težko povem, kako je, saj od poletja še nisem bil zunaj. S soigralci gremo včasih po tekmi na pijačo in zvečer se vidi, da je mesto bolj prazno, ni tako živahno, se pa seveda najde kakšno mesto, kamor lahko greš.
Kaj počnete, ko imate kakšen dan prosto?
Ob prostih dnevih hitro kam pobegnem, v kakšno večje mesto, da začutim malo tistega pravega mestnega utripa. (smeh) Zapeljem se do Budimpešte, grem na kosilo, tam preživim dan. Včasih grem do Bratislave, včasih v Avstrijo po nakupih.
Slovaška kuhinja; ali obstaja kakšna jed, ki vam je še posebej pri srcu?
Imajo svoje specialitete, a se trenutno ne spomnim nobene konkretne, lahko pa rečem, da obožujejo ocvrto hrano. Poskusil sem nekatere stvari, in če so mi všeč, jih včasih naročim.
Povsem mogoče je, da sem, ampak ne vem natančno, odslej bom bolj pozoren na to. (smeh)
Dejali ste, da so cene v Komarnu precej nizke.
Restavracije so zelo poceni, denimo kosilo z juho in glavno jedjo stane tri evre in pol. V trgovinah pa so cene na približno takšni ravni kot pri nas, sicer so malo nižje, ampak drastične razlike ni.
Ste na Slovaškem spoznali kakšnega Slovenca?
Tu je kar precej Srbov in Hrvatov, Slovenca pa še nisem srečal.
Kako bi opisali Slovake?
So zelo prijazni, odprti, gostoljubni, vedno so pripravljeni pomagati. Čez Slovake se ne morem pritoževati, do mene so korektni in z njimi nimam prav nobenih negativnih izkušenj, tako da lahko o njih govorim samo dobre stvari.
Kakšne so pa Slovakinje?
Težko rečem, ker je tu večina Madžark. (smeh)
Kaj vas je na Slovaškem najbolj navdušilo?
Kar zadeva košarko, mi je zelo všeč, kako ljudje s srcem spremljajo svoje moštvo. Tudi če izgubimo, pridejo do nas, nas bodrijo, se želijo fotografirati z nami. Vedno nam namenjajo pozitivne besede, imamo njihovo podporo, kar je res odlično. Navsezadnje igramo za ljudi in zato je vse skupaj še toliko večji užitek, ker vidim, s kakšnim veseljem prihajajo na tekme. To se mi zdi tudi najbolj pomembno, če sem iskren, mi je za druge stvari kar malo vseeno.
Je kaj takega, kar vas tam moti ali morda pogrešate?
Nič takega ni, mogoče sem navajen malo večjega profesionalizma. Nekatere stvari se odvijajo malo počasneje, drugače pa se ne morem nad ničemer pritoževati.
Stari ste 28 let, kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Prva želja je, da se po poškodbi čim prej vrnem v tekmovalni ritem, da bi se na igrišču počutil stoodstotnega. Rad bi pokazal, česa sem sposoben, in s to ekipo bi rad naredil največ, kar se da; s tem mislim, da bi se uvrstili v finale in osvojili naslov državnega prvaka. Pozneje bomo pa videli, kaj bo. Vedno imam visoke ambicije, ampak ničesar nočem prehitevati in razlagati, kaj bi rad, raje grem korak za korakom. Najprej moram do konca izpeljati zdajšnjo zgodbo in klubu na najboljši možen način vrniti za zaupanje, ki mi ga je izkazoval in me bil pripravljen čakati kljub težki poškodbi. Kako naprej, pa je odvisno od tega, kaj se bo zgodilo do konca sezone.
Ste kdaj premišljevali o tem, da bi po končani karieri živeli na Slovaškem?
Če povem povsem po pravici, te možnosti ne izključujem, saj imam punco iz Komarna, tako da se zna zgoditi tudi to. Prav nič se ne bi pritoževal nad takšnim scenarijem, saj je vse blizu. Bomo videli, kako se bo stvar razvijala tudi z mojo košarko.
