Postavni branilec iz Lokve pri Sežani z igranjem onstran meja domovine do zdaj ni imel veliko sreče.
NEJC MEVLJA
rojen: 12. junija 1990
država: Švica (Schaffhausen)
šport: nogomet
klub: FC Schaffhausen
V slabih dveh letih se je preizkusil na Škotskem, v Romuniji, Bosni in Hercegovini in Hongkongu, a nobena izmed teh pustolovščin ni trajala dlje kot pol sezone. Oktobra 2015 se je odločil vrniti v Gorico, kjer je začel profesionalno kariero, poleti pa ga je pot odpeljala v Švico.
Tam je podpisal dveletno pogodbo z drugoligašem Schaffhausnom, ki domuje v istoimenskem mestu na severu države, le streljaj od nemške meje.
Kako je prišlo do tega, da ste se poleti odločili kariero nadaljevati v Švici?
Že brat je imel dobre izkušnje z igranjem v Švici, rekel mi je, da je tu vse urejeno. Znano je, da v današnjem nogometu skoraj povsod predstavlja težavo plačilna disciplina, glede tega v Švici ni težav. Zastopnik mi je predstavil to možnost in v dveh dneh je bilo vse rešeno.
Ste imeli ob tej še kakšne druge ponudbe?
Če povem povsem iskreno, to niti ni bila moja prva izbira. Bilo je nekaj zanimanja, bolj konkretno je bil v igri še neki klub iz druge države, a je o tem zdaj brezpredmetno govoriti.
Prej ste v tujini igrali na Škotskem, v Romuniji, BiH in Hongkongu, v kateri od teh držav se najbolje počutite?
Mogoče se bo slišalo nekoliko čudno, ampak bi se takoj vrnil v Romunijo. Mnogi se nad Romunijo zgražajo, vendar sem se tam dobro počutil, všeč mi je bilo. Nogomet je kakovosten, še posebej so zanimivi derbiji med Steauo in Dinamom. Bil sem član ekipe Pandurii, imel sem precej nesreče, ker zaradi poškodbe nisem veliko igral. Podpisal sem polletno pogodbo, toda kmalu sem se poškodoval in potem se je izteklo, kot se je.
Vaše izkušnje s tujino so malo čudne, v nobenem klubu niste bili dlje kot pol sezone. S Schaffhausnom ste podpisali dveletno pogodbo, bo tokrat drugače?
Ja, res je, preveč sem se selil, zato pozimi ne bo nobene spremembe in bom ostal v Švici. (smeh)
Ne, prav nobenih pomislekov nisem imel. Z denarnega vidika je vse v redu, soigralci so me zelo dobro sprejeli, poleg tega je z mano tudi družina, zato sem zadovoljen.
So v tem tekmovanju vsi igralci profesionalci?
Da, vsi igralci so profesionalci, nobeden ne hodi v službo.
Kakšna je švicarska druga liga, če jo primerjate s slovensko?
Nekaj prijateljev in oče so bili tukaj in so po tekmi rekli, da je liga zelo primerljiva s slovensko. Dodam lahko, da je precej agresivnejša od našega prvenstva, igralci so bolj agresivni, veliko tečejo, igra bolj temelji na moči, ampak fantje znajo igrati nogomet. V ligi je tudi precej dobrih klubov, Zürich, Aarau, Xamax.
Kakšen klub je Schaffhausen?
Klub je dobro organiziran, rekel bi, da spada v zlato sredino drugoligaškega tekmovanja. V spomladanskem delu sezone se selimo na nov stadion, ki bo sprejel približno osem tisoč ljudi.
V zadnjih treh sezonah je dvakrat osvojil četrto, enkrat peto mesto, po devetnajstih krogih tekoče pa ste zadnji.
Pred začetkom sezone je bil cilj, da bi se uvrstili med prve tri, kar po mojem mnenju ni povsem realno. To je bilo rečeno pred sezono, potem pa ste videli, kako se je končalo. Ko izgubiš tri, štiri tekme zapored, se pojavijo predvsem psihološke težave. Vse nam je šlo narobe, toda upam, da se bodo s selitvijo na nov stadion stvari spremenile in obrnile na bolje. Konkurenca nam ni ušla, zato ni nobene panike.
Kako ste zadovoljni s svojo vlogo v ekipi in dozdajšnjimi igrami?
Redno igram, zaradi česar sem zelo vesel, saj lahko samo na tak način igralec pokaže, česa je sposoben in kaj zna.
Moštvo zabije dovolj golov, ampak jih veliko prejmete. V obrambni vrsti imate precej dela.
V prvem delu sezone smo bili predvsem taktično slabi, torej pri postavljanju in teh stvareh. Precej golov smo dobili iz prekinitev in še enkrat lahko ponovim, da nam je šlo v tem delu res vse narobe.
Kako pa ste se navadili na življenje v Švici, ki velja za zelo drago državo?
Temu lahko samo pritrdim. V mojem primeru pa je dobro, da je blizu Nemčija. Vidim jo s svojega balkona, zato vse kupujem tam, v Nemčijo hodim jest in po tej strani sploh nimam stika s Švico. (smeh) Tudi Švicarji hodijo k sosedom po nakupih, veliko Nemcev pa se v Švico vozi na delo.
Ste imeli kaj težav s sporazumevanjem?
Švicarji govorijo italijanščino, ki jo obvladam tudi sam. S trenerjem sem se sporazumeval v angleščini, v pol leta pa sem se naučil tudi nekaj nemščine.
Kakšno mesto je Schaffhausen?
Mesto je zelo simpatično, leži ob reki Ren, na meji z Nemčijo, ni tako veliko, zato je vse zelo blizu. Močno me spominja na Maribor. Tudi staro mestno jedro je lepo.
V katerem delu mesta živite?
Ne ustreza mi živeti v strogem središču, zato sem nastanjen približno deset minut hoje od njega. Živim na bližnjem griču.
Živite v hiši ali v stanovanju?
Imam stanovanje v bloku.
Vam je tega uredil klub ali ste ga morali najti sami?
Stanovanje sem našel s pomočjo kluba.
Je v Schaffhausnu težko najti primerno stanovanje?
Mislim, da ni problem najti primernega stanovanja, vendar je vse odvisno od tega, kakšno plačo imaš. (smeh) Nepremičnine so zelo drage, najemnina pa znaša od tisoč evrov naprej.
Kako veliko je vaše stanovanje in koliko znaša najemnina?
Živimo v trisobnem stanovanju, mislim, da je najemnina zanj 1250 evrov. Plačuje jo klub.
Ali ostali sosedi vedo, da ste nogometaš?
V naselju so trije bloki, tu živi kar nekaj Hrvatov, ki jim včasih dam vstopnice za tekmo, tako da me kar poznajo. (smeh)
Vas ljudje prepoznajo, če se sprehodite po mestu?
Švicarji so malo bolj hladni. Včasih opaziš, da te kdo pogleda, ampak ne pride do tebe.
Imate na voljo klubski avto?
Ne, imam kar svojega.
Kakšni vozniki so Švicarji, se držijo prometnih predpisov?
Še preveč. (smeh) Malo sem povprašal o tem in so mi povedali, da Švicarji veljajo za zelo slabe voznike. Tudi naš fizioterapevt, ki je Nemec, je dejal, da jih ne more gledati, kako vozijo. (smeh) Tako so mi rekli, sam jih ne morem ocenjevati, ker sem tu premalo časa.
Ali so vas kdaj ustavili policisti?
Da, večkrat grem čez mejo, in ko vidijo slovenske registrske tablice, me imajo takoj za kriminalca. Verjetno se sprašujejo, kaj dela Slovenec med Švico in Nemčijo. (smeh) Meje so odprte, ampak policisti so vedno tam, do zdaj so me ustavili vsaj štirikrat ali petkrat. Eden me celo že pozna. (smeh)
Že vedo, da ste nogometaš?
Gre za nemške policiste, ki spremljajo svoje prvenstvo in malo podcenjevalno gledajo na švicarski nogomet.
Kako so videti vaša gostovanja?
Na gostovanja se vozimo z avtobusi. V Švici ne uporabljajo karantene. Vedno se dobimo pet ur pred tekmo, imamo skupno kosilo, nato pa se odpravimo na pot. Protokol pred domačimi tekmami je zelo podoben, tudi v tem primeru skupaj obedujemo in gremo potem na tekmo.
Katero pa je najbolj vroče gostovanje?
Najbolj vroč je lokalni derbi z Winterthurjem, mesti loči le dobrih dvajset kilometrov. Ravno konec novembra smo gostovali tam in zmagali z 1:0. Te tekme so nekoliko bolj posebne, prisotnega je več čustvenega naboja.
Kako Švicarji poznajo Slovenijo oziroma kako gledajo na vas kot na Slovenca?
Švicarji prav s Slovenci nimajo veliko izkušenj, je pa tu veliko Hrvatov in Srbov. Sicer vedo, da Slovenija leži na meji z Italijo in da je lepa država. Večina se jih pelje samo mimo Slovenije, da bi kdo šel prav v Slovenijo, pa ne.
Verjetno se spomnijo tekem s slovensko reprezentanco.
Da, poznajo nekatere naše nogometaše, predvsem Zlatka Zahovića, Jana Oblaka. Poznajo tudi mojega brata. (smeh)
Prav tako so znani po tem, da spremljajo zimske športe.
Da, prav nori so na zimske športe in naše zimske športnike verjetno poznajo bolj kot jaz. (smeh)
Ste se v Švici morda srečali s kriminalom?
Ne, nobene tovrstne izkušnje nimam.
Ali Švicarji občutijo gospodarsko krizo, ste na ulici že videli kakšnega berača?
Ne, v mestu še nisem videl berača.
Kaj pa begunska kriza?
V Schaffhausnu so imeli precej težav z migranti. Tu jih je kar nekaj, ko pridejo v Nemčijo, si mnogi želijo delati v Švici, za kar potrebujejo delovno vizo, ampak ne vem, kako si uredijo papirje.
V tem času sploh še nisem bil zunaj, imam družino in nisem tak tip človeka. Od soigralcev sem slišal, da je v Zürichu, ki je oddaljen približno uro vožnje, kar noro nočno življenje.
Kaj počnete med treningi ali na kakšen prosti dan?
Pri prejšnjem trenerju smo zelo veliko trenirali, trikrat tedensko smo imeli dva treninga na dan, zato niti ni bilo veliko časa za karkoli. Kadar smo imeli samo jutranji trening, smo šli popoldne ven, malo na sprehod, na kosilo, včasih tudi s kakšnim soigralcem na pijačo.
Če vas kdo obišče, kam ga peljete, kaj se izplača videti?
Tukajšnja znamenitost so Renski slapovi, ki so zelo lepi. Poleg tega se izplača iti še na grad. Lepo je tudi staro mestno jedro.
Švicarska kuhinja. Ali obstaja kakšna jed, ki vam je še posebej pri srcu?
Ena od njihovih specialitet je kuhan krompir, ki ga potem nadevajo z različnimi nadevi. Recimo s tuno, mesom, pri čemer krompir na neki način odigra vlogo kruha. Zelo priljubljene so še klobase. V Schaffhausnu imajo zelo dobro vino, v bližini so vinogradi, vinske kleti, imajo tudi muzej vina.
Kakšna je razlika v cenah, če jih primerjamo z našimi trgovinami in restavracijami?
V trgovini je meso izjemno drago, kilogram govedine stane slabih 50 evrov, verjetno ga malo posujejo z zlatom. (smeh) Kar zadeva restavracije, pollitrska voda stane približno šest evrov in pol, espresso štiri evre, pica okoli 25 evrov, torej če gresta dva na pico, pijeta vodo in kavo, račun nanese 70 evrov.
Ste v Švici spoznali kakšnega Slovenca?
Ko smo se sprehajali po mestu, smo srečali Slovenca s sinom in ženo. Sicer imamo za sosede Ljubljančane, ki v Schaffhausnu živijo že osem let in so nam kar veliko pomagali.
Ste kaj v stiku z ostalimi slovenskimi nogometaši v Švici?
Kadar igramo z Zürichom, se vedno pogovorim z Džengisom Čavuševićem. Res je v redu fant, všeč mi je, da spet dobro igra, dosega veliko zadetkov. Imel je precej smole s poškodbami, če ne bi imel teh težav, bi zagotovo igral za izbrano vrsto. Kar zadeva Andraža Šporarja in Domna Črnigoja, sta malo mlajša, zato prej nismo bili nikoli v stiku, ju pa spremljam.
Kako bi opisali Švicarje?
Zelo so delavni. Tisti, ki so naredili šolo, gotovo dobijo dobro službo. Pri njih je v ospredju kariera, zato se za družino odločijo pozneje kot Slovenci, recimo pri tridesetih ali malo čez. Imajo drugačen slog življenja od nas. Precej si privoščijo, veliko jedo po restavracijah. Ne vem, kako bi se izrazil, a radi se malo razkazujejo, večkrat se pogovarjajo o denarju. Mi pa ni všeč, da nekoliko zviška gledajo na vse ostale.
Kakšne so pa Švicarke?
Švicarke so v redu. (smeh)
Kaj vas je najbolj navdušilo v Švici?
Največji vtis je name naredil red. Kar se reče, se naredi, tu ima beseda res veljavo.
Je kaj takega, kar vas tam moti ali pogrešate?
Ko redno igraš, je vse v redu, ko ne igraš, pa je vse narobe, zato se zdaj resnično ne morem pritoževati nad ničimer.
Stari ste 26 let, kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Želim si, da bi še naprej redno igral. Vedno je treba rasti v glavi, imam dolgoročne cilje, a je treba najprej izpolniti kratkoročne. Živim iz meseca v mesec. Tu sem dobil kontinuiteto, odlično se počutim, ni poškodb in rad bi videl, da bi bilo tako še naprej.
Ste kdaj premišljevali o tem, da bi po končani karieri živeli v Švici?
Če bi se v Švici nogometno zadržal do konca kariere, bi gotovo premišljeval o tem, če pa bi po letu ali dveh zapustil Švico, potem verjetno ne.
