Enaindvajsetletni napadalec prihaja iz Akre, glavnega mesta Gane, kjer je začel svojo nogometno pot.
IBRAHIM ARAFAT
rojen: 11. januarja 1995
država: Gana (Akra)
šport: nogomet
klub: NK Krško
Nato je odšel na Portugalsko in bil pol leta član mladega moštva prvoligaša Pacosa de Ferreire. Januarja lani ga je pot pripeljala v Slovenijo, ko je prišel na preizkušnjo k Zavrču.
Tam ni ostal, vendar je kljub temu deželica pod Alpami v zadnjem letu postala njegov novi dom. Do zdaj je v dresu Krškega zabil dva prvenstvena gola, še enega je dodal v pokalu.
Kakšna je vaša življenjska zgodba?
Rodil sem se v Akri, v družini smo štirje otroci, dekle in trije fantje, jaz pa sem najmlajši. Že v mladih letih sem se začel ukvarjati z nogometom. Igral sem v eni izmed nogometnih akademij, ki jo je ustanovil nizozemski klub Feyenoord. Tam sem dobil priložnost za potovanje v druge afriške države, da sem lahko igral na turnirjih. Prav tako smo na vsake tri mesece odšli v Evropo in nastopali na različnih turnirjih. Igral sem na Nizozemskem, se vrnil domov in nato kmalu nadaljeval kariero na Portugalskem, v mladi ekipi Pacosa de Ferreire. Tam sem ostal pol leta, ni se izšlo po načrtih, zato sem se vrnil v Gano, kjer me je na nekem turnirju opazil hrvaški zastopnik in me pripeljal v Slovenijo.
Ste se ukvarjali tudi s kakšnim drugim športom?
V šoli sem se med drugim ukvarjal z atletiko, tekel sem, poleg tega pa še skakal v daljino in višino. Vendar je bil nogomet na prvem mestu.
Nogomet je najbolj priljubljen šport v vaši državi, kateri so še priljubljeni?
Nogomet je daleč pred vsemi, zelo priljubljen je še boks, a to ni bilo zame. (smeh)
Dejstvo je, da si želijo vsi afriški nogometaši igrati v Evropi. Konkurenca je velika, zato je zelo težko dobiti priložnost, da se pokažeš na tujem. Če nisi dovolj močen, se ti želja težko uresniči. Poleg nadarjenosti moraš imeti še dovolj dobrega menedžerja, da ti omogoči pot v Evropo. Zase lahko rečem, da sem dober in da sem imel srečo, tako da sem že od nekdaj imel priložnost potovati in igrati v Evropi.
Januarja pa ste se znašli v Sloveniji.
Na prej omenjenem turnirju v Gani sem igral zelo dobro, zabil sem precej golov in hrvaški zastopnik me je pripeljal v Slovenijo. Nisem vedel, kakšni pogovori potekajo, kam bom šel, bil sem osredotočen samo na treniranje in igranje tekem, vse je uredil on in se o podrobnostih dogovoril z mojim menedžerjem. Ko je bilo vse urejeno, so mi povedali, da grem v Slovenijo.
Najprej ste prišli v Zavrč.
Da, v Zavrč sem prišel na preizkušnjo, a se tam ni izšlo, zato sem odšel k ljubljanskemu Bravu. Zanj sem v drugem delu sezone nastopil na trinajstih tekmah v tretji ligi, na katerih sem dosegel štirinajst zadetkov. Zastopnik je bil zadovoljen s tistim, kar sem pokazal, in z mojim napredkom, poleti pa je prišla priložnost, da sem se preselil v Krško. To je bil velik korak naprej, saj sem se iz tretje lige preselil v prvo.
Ali ste imeli tudi kakšne ponudbe od drugod?
Ne bi vedel, ker je bilo vse v zvezi s temi stvarmi povsem v rokah mojega zastopnika. Ampak trenutno sem v Krškem in razmišljam samo o tem, da bi čim bolje zastopal njegove barve.
Kaj ste vedeli o Sloveniji, preden ste prvič prišli sem?
O Sloveniji nisem vedel ničesar. V tistem času sem poznal Nizozemsko, Belgijo, Nemčijo in Portugalsko, ker sem tam bil. (smeh) Prav tako nisem poznal nobenega nogometaša iz Slovenije. Sem pa po prihodu sem izvedel, da je v prejšnji sezoni tu igral ganski nogometaš. Nana Welbeck je bil član Krke, vendar moram priznati, da ga nisem poznal. Vem, da je tu več nigerijskih nogometašev, ganski pa je ob meni samo še eden, in sicer Courage Pekuson, ki igra v dresu Kopra.
V drugem delu sezone bo za Olimpijo igral vaš rojak Issah Abass.
Slišal sem za to, a tudi njega ne poznam. Moram pa povedati, da sem ob prihodu v Slovenijo veliko slišal tudi o Issahu Moru, ki je pred leti igral v slovenski prvi ligi.
Verjetno si nikoli niste mislili, da boste igrali v Sloveniji.
Res je, tega si nisem mislil, toda bil sem se pripravljen preseliti v katerokoli evropsko državo, kjer bi nadaljeval kariero.
Kakšna je razlika med gansko in slovensko ligo?
V Gani sem igral v drugoligaškem tekmovanju. Med obema tekmovanjema je velika razlika. V Sloveniji je veliko bolje, tudi klubi so bolje organizirani. Je pa v Gani veliko nadarjenih nogometašev.
Kaj pa na splošno mislite o slovenskem nogometu?
Mislim, da se s prihodom afriških nogometašev še dodatno izboljšuje. Zelo sem zadovoljen, da sem tu, ker je slovenska liga odlična odskočna deska za mlade nogometaše. Tekmovanje je na zelo dobri ravni. Če sem iskren, si nisem mislil, da je tako kakovostno, in sem bil glede tega prijetno presenečen. V tem letu sem precej napredoval, se iz tretje lige prebil v prvo, zelo zelo zadovoljen in vesel sem, ker sem del slovenskega nogometnega prvenstva.
Ste mogoče gledali tudi kakšno tekmo slovenske reprezentance?
Sem, ogledal sem si dvoboj Slovenije in Anglije, tekma je bila zelo dobra, Slovenci so bili boljši in bi Angleže lahko premagali, ampak tak je nogomet.
Ali ljudje v Gani poznajo Slovenijo?
Praktično je ne poznajo, bolj jim je znana Slovaška. Ko sem rekel, da grem v Slovenijo, so vsi mislili, da grem na Slovaško, in sem jim moral razložiti, kako in kaj. (smeh) Veliko prijateljev zaradi mene zdaj pozna Slovenijo, spremljajo me po facebooku in podobno. Poznajo Krško, sprašujejo me, kaj se dogaja v Sloveniji, kako je tu. Poznajo tudi Maribor in vedo, da je Slovenija ena od držav, iz katere se lahko prebijete v katero od močnejših lig.
Na trinajstih prvoligaških tekmah ste zabili dva gola, ste zadovoljni?
Zelo zadovoljen sem nad svojim napredkom in zato, ker sem si izboril mesto v začetni enajsterici Krškega, glede strelskega izkupička pa ne morem biti zadovoljen. Dva gola je manj, kot bi si želel, tudi za klub bi bilo bolje, če bi večkrat meril v polno. Imam višje cilje in upam, da jih bom kmalu uresničil.
Stari ste 21 let, kakšne načrte za prihodnost imate?
Upam in molim, da bom nekega dne igral na še višji ravni, da bom postal član enega izmed najmočnejših klubov na svetu. Rad bi bil med tistimi afriškimi nogometaši, ki jim je uspelo priti na najvišjo raven. To so moje sanje.
Ko sem prišel, sem si rekel, da je to zdaj moj nov dom. Pozabiti je bilo treba preteklost, Slovenija je postala moja sedanjost in prihodnost. Tu se zelo dobro počutim, z vsemi se odlično razumem, nikoli nisem imel nobenih težav. Vse je v najlepšem redu.
Kaj so o vaši selitvi v Slovenijo menili vaša družina in prijatelji?
Bili so zelo veseli zame, rekli so mi, naj nadaljujem svoje sanje in naj nikoli ne obupam. Vsi so mi namenili samo spodbudne besede.
Se vam je bilo težko navaditi na življenje v Sloveniji, ki se precej razlikuje od tistega v Gani?
Pravzaprav niti ni bilo težko, privajanje mi je olajšalo dejstvo, da precej ljudi govori angleško, zato se lahko nemoteno sporazumevam skoraj z vsemi. Je pa res, da bi bilo še nekoliko lažje, če bi bil z mano še kakšen prijatelj iz Gane.
Prihajate iz milijonskega mesta, Krško pa je zelo majhno, se kdaj dolgočasite?
Več prijateljev imam v Ljubljani, in kadar imamo prosto, grem tja, da se družim z njimi. Ker nimam avta, me v Ljubljano pelje prijatelj ali pa grem z vlakom.
Katere jezike govorite?
Govorim angleško in pet lokalnih ganskih jezikov. V naši državi imamo okoli trideset jezikov, ki se lahko med sabo precej razlikujejo.
Katera je bila prva beseda, ki ste se jo naučili v slovenščini?
Čeprav na igrišču večkrat slišim grde besede, sem se najprej naučil reči 'Kako si', 'Dober dan', 'Dober tek'. Sicer pa so me ob prihodu naučili veliko nogometnega besednjaka, kot recimo 'hrbet', 'podaja' in podobno, kar mi v Krškem zelo koristi. Moje znanje slovenščine pa se ves čas izboljšuje. (smeh)
Ali imate najljubšo slovensko besedo?
Kaj vam je v Sloveniji najbolj všeč?
Najbolj mi je všeč nogomet, saj sem zaradi tega tukaj. Sicer mi je všeč Ljubljana, kamor se odpravim s prijatelji.
Kaj vam tu ni všeč?
Včasih pogrešam domačo kuhinjo.
V čem smo si Slovenci in Ganci najbolj podobni in najbolj različni?
Rekel bi, da smo si Afričani in Evropejci zelo različni, prihajamo iz povsem različnih kultur. Saj smo si v nekaterih stvareh tudi podobni, ampak ne zelo. Po tem, kar vidim tukaj, lahko rečem, da je v Afriki vse drugače. (smeh)
Ali ste tu spoznali kakšnega Ganca?
V Ljubljani imam šest prijateljev iz Gane, tam je kar velika skupnost ljudi iz Afrike.
Če bi kdo prišel k vam na obisk, kaj bi mu pokazali v Sloveniji?
Razkazal bi jim Ljubljano, ki mi je zelo všeč. Zagotovo bi šli na Ljubljanski grad, s katerega je zelo lep razgled na mesto. Bil sem v Kopru, kjer mi je prav tako zelo všeč, tako da bi šli tudi tja.
Kako vas kličejo soigralci, ali imate kakšen vzdevek?
Moje ime je Ibrahim, soigralci pa mi pravijo kar Ibra, kot Ibrahimoviću. (smeh)
S kom živite tu?
Prej sem živel z dvema soigralcema, zdaj pa s prijateljem iz Gane, ki je v Krško prišel na preizkušnjo in bo mogoče v spomladanskem delu moj soigralec.
Ali vas pesti domotožje?
Zelo pogrešam družino. Mislim, da se bom med zimskim premorom odpravil domov, tam nisem bil že enajst mesecev. Sem pa s svojimi ves čas v stiku, pogovarjamo se po skypu.
Slovencem bi priporočil, da obiščejo Gano, da si ogledajo našo kulturo, da vidijo, kako se oblačimo, kako se zabavamo in kako je na splošno videti življenje v moji državi. Gre za eno od afriških držav, v katerih nimamo težav z vojno. Ganci so prijazen narod in imajo zelo radi belce.
Kje je življenje cenejše, v Gani ali Sloveniji?
Tukaj lahko živim normalno, ampak če grem s to plačo v Gano, bi tam živel še bolje, ker je vrednost evra višja.
Če bi vam iz kakršnegakoli razloga ponudili slovensko državljanstvo, bi ga sprejeli?
Da, sprejel bi slovensko državljanstvo, to bi bilo zelo dobro.
Katera je najbolj čudna ali najbolj zanimiva stvar, ki ste jo doživeli v Sloveniji?
Ko sem šel s prijatelji v restavracijo, sem na neko jed stresel sladkor, pa so se mi smejali. Mislil sem, da se tista jed je s sladkorjem, pa se ne. (smeh)
Ali ste poleg nogometa tu obiskali še kakšno drugo športno prireditev?
Da, v Ljubljani sem šel na košarko in ženski rokomet.
Kdo je po vašem mnenju najbolj znan Ganec na svetu?
Takoj mi na misel prideta dve imeni, in sicer gre za nogometaša Michaela Essiena in Asamoaha Gyana. Njiju bi večina poznala.
Ali morda veste, kdo je predsednik Slovenije?
Ojoj, ne, ne vem. (smeh)
Ali veste, koliko prebivalcev ima Slovenija?
Ko sem prišel, so mi povedali, da v Sloveniji živi približno dva milijona ljudi.
Ali poznate kakšno slovensko narodno jed?
Poskusil sem že marsikatero jed, ampak mi imena delajo preglavice, tako da se jih ne spomnim. Lahko pa rečem, da mi je hrana v Sloveniji zelo všeč.
Ali poslušate slovensko glasbo, morda poznate kakšnega glasbenika, skupino, pesem?
Da, poslušam tudi slovensko glasbo, ampak bom še enkrat ponovil, kar sem rekel prej, tudi tu imam težave z imeni. (smeh)
V Sloveniji imam nekaj prijateljic, zelo so prijazne, sprašujejo me, kako se tu počutim, kako je v Gani. Doma pa imam dekle.
Za kateri nogometni klub navijate?
Moja najljubša kluba sta Barcelona in Chelsea.
Kaj bi sporočili bralcem Ekipe?
Rad bi se zahvalil vsem, ki so mi ponudili priložnost za igranje, in vsem, ki me podpirajo. Zelo sem vesel, da ste me izbrali za ta intervju. Upam, da je to, kar sem naredil do zdaj, samo začetek, da bom še napredoval in bom v prihodnosti še boljši.
