Če si bo izborila nastop na naslednjih igrah v Pjongčangu, jo bomo tam videli v avstralskih barvah. Iz Avstralije namreč prihaja njena partnerica, država tam spodaj pa je postala tudi njena druga domovina.
BARBARA JEZERŠEK
rojena: 31. oktobra 1986
država: Avstralija (Warriewood)
šport: smučarski tek
Tridesetletna Kranjčanka živi v mestecu z imenom Warriewood, ki je slabih trideset kilometrov oddaljeno od Sydneyja.
Kako je prišlo do tega, da ste se pred dvema letoma odločili za odhod v Avstralijo?
Eden od razlogov je bil, da sem med pripravami v Avstriji spoznala svojo partnerico, ki je Avstralka. Po olimpijskih igrah v Sočiju pa so se stvari malo obrnile. Dekleta nismo dobila službe na carini, kot je bilo obljubljeno, zato se je bilo treba znajti. V teku na smučeh nisem več uživala in nisem imela posebne motivacije za nadaljevanje. Aprila sem šla prvič na dopust v Avstralijo. Konec junija sem se tja vrnila, ostala sem dva meseca in pol ter delala kot inštruktorica teka na smučeh. Odločila sem se ostati v Avstraliji, kot športnica sem zaprosila za delovno vizo, pozneje pa je stekel tudi postopek za pridobitev državljanstva in 7. oktobra letos sem postala državljanka Avstralije. Bilo je veliko vzponov in padcev, a se je izplačalo.
Ste imeli kaj pomislekov pred odhodom v Avstralijo?
Na začetku sem se spraševala, ali sem se pravilno odločila. Vedela sem, da v smučarskem teku rezultatsko še nisem naredila vsega, kar bi lahko. Ko se je porodila ideja o nastopu na olimpijskih igrah v Pjongčangu, pa sva se s trenerjem Alešem Grosom, ki me je vodil že v mladinskih kategorijah, dogovorila, da začnem trenirati. Leto in pol intenzivno treniram in to sodelovanje očitno deluje, kar so potrdili tudi rezultati. Treniram, kolikor lahko, ker moram ob tem delati, da zaslužim denar. Spet uživam v teku, sem v tekmovalnem ritmu, vrnila sta se napetost in adrenalin.
Dejali ste, da vam ni žal, da ste zapustili domovino, vam je kaj žal, da je niste zapustili že prej?
Ne bi rekla, mislim, da se je vse zgodilo ob pravem času. Prej sem imela stvari, ki so me vezale na Slovenijo. Mogoče bi mi bilo veliko bolj žal, če ne bi šla v Avstralijo. Tu sem dobila priložnost ustvariti nekaj na novo.
Smučarski tek ni med priljubljenejšimi športi.
Kar zadeva zimske športe, so zelo močni v akrobatskih skokih, deskanju in smučanju po grbinah. Smučarski tek je na zadnjem mestu, zveza ga finančno zelo slabo podpira. Zelo so popularni poletni športi: ragbi, atletika, plavanje ...
V kolikšni meri pa Avstralci sploh poznajo smučarski tek?
Zelo malo je tekmovalcev, ki temu športu posvečajo ves svoj čas. Avstralci dva meseca in pol, kolikor imajo zime, smučajo, potem pa se ukvarjajo z ragbijem, kriketom, plavanjem, poletnimi športi na splošno. Težko je, ker si mora vsak tekmovalec sam priskrbeti denar, da si lahko privošči letalske vozovnice in nastanitev v Evropi. Ko sem vprašala, zakaj ni več tekmovalcev v svetovnem ali vsaj celinskem pokalu, so dejali, da mlajših preprosto ne spodbujajo, da ne bi bili razočarani in bi jim potem vse 'dol padlo'. Upam, da bom s svojimi rezultati pri njih malo dvignila samozavest, da bodo imeli drugačen pristop do športa.
V Avstraliji veliko trenirate na rolkah, koliko časa potrebujete, da se potem privadite na smuči in sneg?
Z leti je ta prehod veliko lažji. V Avstraliji se na približno dva meseca selim z rolk na sneg.
Denar služite kot inštruktorica teka na smučeh.
Da, od konca junija do sredine septembra učim šolarje in ostale ljudi. Imam pa še nekaj tekmovalcev, ki želijo izpopolniti tehniko, dela ne manjka. (smeh)
Želite si nastopiti na olimpijskih igrah v Pjongčangu, kakšne so norme, je to realno izvedljivo?
Nočem se hvaliti, da bom zagotovo šla na olimpijske igre, je pa norma veliko lažje dosegljiva, kot če bi tekmovala za Slovenijo. Ampak se moram truditi na tekmah in potrditi rezultate. S trenerjem Grosom sva na tekmah prejšnji teden na Švedskem dobila potrdilo, da sva dobro delala. Nimam najboljših pogojev, treniram, kolikor lahko, a sem videla, da se da z vztrajanjem priti daleč.
Tam ste dve leti, a že imate avstralski potni list.
Eden od pomembnih dokumentov, ki sem jih morala predložiti ob prošnji za državljanstvo, je bila podpora olimpijskega komiteja Avstralije. Večja težava je bila časovnica, morala bi dve leti stalno bivati v Avstraliji, jaz pa sem novembra eno leto. A sem že prej živela tu, tako da smo zaprosili ministra za migracije, naj pregleda prošnjo, in naposled so mi jo odobrili. Še enkrat se vsem zahvaljujem, da je tako.
Avstralci so kar razgledan narod. Večkrat se sicer zgodi, da zamešajo Slovenijo in Slovaško, a jih veliko ve, da je bila nekdaj Jugoslavija, poznajo Tita, vedo, da je bila na naših prostorih vojna. Poznajo hrvaško obalo, kamor hodijo na počitnice. Decembra jih gre veliko v Evropo na smučanje in staro celino kar dobro poznajo.
Avstralci so letos nastopili na tekmovanju za pesem Evrovizije in skoraj zmagali, je pri njih res tako priljubljena?
Povsem nori so na Evrovizijo. Obožujejo Abbo, še vedno pravijo, da je bilo tisto obdobje najboljše. So veliki oboževalci Evrovizije, največja gledanost je v Avstraliji, pravi 'norci' so. (smeh)
Ste imeli kaj težav z razumevanjem avstralskega naglasa?
Ne. V srednji šoli v angleški slovnici nisem bila najboljša, a govorila sem dobro. Avstralci imajo svoj sleng, ki sem ga sčasoma začela osvajati. Vse besede krajšajo, krajše so, boljše je. Moram kupiti poseben slovar, kjer so zbrane vse te okrajšave. (smeh)
Kako ste se navadili na življenje v Avstraliji, verjetno se močno razlikuje od tega pri nas?
Preprosto ni druge možnosti, kot da se čim prej privadiš na njihovo življenje. So zelo odprti in prijazni, ko recimo kličeš na banko, se vsak predstavi in te vpraša, kako si. Kamorkoli greš, te obravnavajo osebno, povsem drugače kot v Sloveniji.
Ste Kranjčanka, zdaj živite ob morju, ali kaj pogrešate hribe?
Kar. Pogrešam poletje, morje, tudi hribe. Na začetku je bilo kar težko, ko se zdaj vrnem v Slovenijo, se malo razgledam, obiščem kakšen kraj in s tem zadovoljim notranje potrebe po teh stvareh. Potem pa počasi začnem pogrešati Avstralijo.
V Warriewoodu živi približno šest tisoč prebivalcev, tako da ni velik.
Prebivalcev je preveč. Zelo rada bi šla na glavno cesto s kolesom, a je toliko avtomobilov, da to praktično ni mogoče. Vozniki so precej agresivni, ne marajo kolesarjev. S kolesom se vozim po trasi v okviru narodnega parka, kjer je tudi hitrost vožnje omejena. Tam vozniki vedo, da gre za kolesarsko območje in se malo umirijo. Gneča je od sedme ure zjutraj do 11.30, ljudje se v službo vozijo po uro in pol.
Živite v stanovanju ali v hiši?
Partnerica je kupila stanovanje na obrobju Warriewooda, okoli je veliko zelenja.
Kakšna je cena nepremičnin?
Cena nepremičnin je izredno visoka. Dvosobno stanovanje v pritličju, ki z zunanjim prostorom meri okoli 120 kvadratnih metrov, je stalo 748 tisoč dolarjev (približno 520 tisoč evrov, op. p.). To je za Sydney povsem normalna cena, a je tudi za Avstralce to zelo veliko denarja.
Kakšni vozniki so Avstralci?
Katastrofa, pojma nimajo. (smeh) Na cesti je res 'štala'. V Sydneyju moraš nujno imeti avto z avtomatskim menjalnikom, ker se ves čas samo speljuje in zavira. Med prometno konico je treba biti umirjen, gneča je nepopisna. Če hočeš pravi čas priti na cilj, se moraš vsaj 40 minut prej odpraviti od doma.
Ali so vas kdaj ustavili policisti? Jih je veliko na cestah?
Niso me še ustavili. Sistem je nekoliko drugačen kot pri nas, ob cesti je tabla, na kateri piše, da je omejitev 70 kilometrov na uro, čez sto metrov pa je radar. Avtomobili z radarji so na cesti prav tako opremljeni s kopico obeležij, da jih ja prepoznaš. Veliko je tudi preverjanja alkoholiziranosti, pri tem pa moram izpostaviti, da so policisti zelo prijazni in korektni.
Koliko stane liter bencina?
Cene so precej različne. Liter bencina stane okoli 1,20 dolarja, kar znese približno 0,85 evra.
Veliko je priseljencev, ali v Sydneyju obstajajo kakšni predeli, kamor ni priporočljivo hoditi?
V Avstraliji je med mladimi veliko alkohola in droge. Obstaja del, ki je bil zelo priljubljen, a znan po izgredih, zato so tam uvedli policijsko uro. Ljudje so lahko zunaj do treh zjutraj. V vzhodnih predmestjih je več delavcev, tam je veliko kriminala. Vsak dan je pri poročilih mogoče videti, da so se streljali in podobno.
Se čuti gospodarska kriza, je veliko beračev in brezdomcev?
Pravijo, da življenje v Avstraliji ni več takšno, kot je bilo pred petnajstimi leti, ampak ni tako kot pri nas, da ljudje ne bi imeli za normalno življenje. Brezdomce vidiš, a so mi rekli, da niso brezdomci, ker nimajo, temveč ker si želijo tako živeti. Imajo možnost dobiti zastonj prenočišča, podporo, se spet postaviti na noge, toda odločili so se za tak način življenja. Sociala je zelo dobro organizirana.
Avstralska kuhinja je mešanica različnih kuhinj, imajo nekaj svojih jedi, ki so jih nasledili od Angležev.
Ste morda v trgovinah naleteli na kakšne slovenske izdelke?
Nisem povsem prepričana, ampak mislim, da sem videla radensko, našla pa sem nekaj hrvaških izdelkov.
Kakšna je razlika v cenah, če jih primerjamo z našimi trgovinami in restavracijami?
V normalnih restavracijah dobiš glavno jed za 20 dolarjev, tudi manj. Kar zadeva cene v trgovinah, bom rekla kar takole, če nakupiva za štiri dni, se pravi, da ni veliko stvari, plačava približno 150 dolarjev (105 evrov, op. p.). Bolj kakovostna ko je hrana, dražja je. V Avstralijo je zdaj prišel tudi Lidl, Hofer (Aldi) je že od prej tu, in tam kupuje veliko ljudi.
Kakšno je nočno življenje v Sydneyju?
Med tednom je nekoliko bolj mirno, konec tedna pa je zelo živahno. Zdaj, ko je poletje, imajo piknike do sončnega zahoda. Zunaj so kar ves dan, tudi ko dežuje. (smeh)
Kako bi opisali Avstralce?
Takoj te spustijo v svoj prostor, te objamejo. Tudi če te ne poznajo, hitro postaneš njihov. So zelo sproščeni, bolj kot mi. Ne morem reči, da se na njih vidijo kakšne posledice stresa. V Sloveniji je zdaj, v času krize, veliko ljudi napetih, slabe volje, v Avstraliji pa je ravno nasprotno, veliko se smejijo.
Vaša partnerica je Avstralka, kakšne so na splošno ženske v Avstraliji?
Take kot povsod drugod po svetu, ni nečesa, kar bi jih natančno definiralo.
Kaj vas je najbolj navdušilo v Avstraliji?
Glavno je verjetno to, da je vse bolj sproščeno, ni toliko pritiska. Poleg tega so zelo vljudni, tudi če si neznanec. Težko je opisati, ampak mentaliteta je povsem druga.
Je kaj takega, kar vas tam moti?
Otroci so močno razvajeni, sploh v premožnem delu. Ne vsi, ampak na splošno so močno odvisni od staršev, držijo se jih kot klopi. Starši otroke pripeljejo na trening in so ves čas zraven ter govorijo, kaj in kako naj z njimi delamo. To je res čudno in me moti. Pri urejanju formalnosti je veliko papirologije. Ko sem šla v menjalnico zamenjat denar, sem morala izpolniti poseben formular, kamor moraš vpisati svoje podatek, naslov bivališča in še marsikaj drugega, kar je trajalo skoraj pol ure.
Ali imajo Avstralci kakšno razvado, ki se nam zdi čudna?
Nič takega nisem opazila. Je pa res, da se veliko družijo, v petek se dobi vsa družba, prijateljstvo jim je zelo pomembno. Vsak teden si vzamejo dan, da to ohranjajo.
Stari ste 30 let, kakšni so vaši načrti za naprej?
Zdaj ima šport spet prednost v mojem življenju. Počasi se moram začeti pripravljati na realno življenje, mogoče bom šla na kakšen tečaj, da bom v prihodnosti delala tisto, kar me veseli. Tu ni treba imeti fakultetne izobrazbe, da dobiš službo. Seveda bom poskušala čim dlje ostati v smučarskem teku, za nekaj naslednjih let imam zagotovljeno službo inštruktorice. Vsako leto se odpirajo nove stvari, bolj ko si odprt, prej stvari pridejo na tvojo pot. Ne pade ti vse z neba na krožnik, svojo energijo moraš pravilno usmeriti, se organizirati in iskati na pravih mestih.
Ste ena izmed športnikov, ki odkrito govorijo o istospolni usmerjenosti, ali Avstralci to lažje sprejemajo kot Slovenci?
Ljudje na splošno so zelo odprti in jim je vseeno. Si, kakršen si, in vate se ne vtikajo. Ne gledajo te postrani. V Sloveniji poznamo parado ponosa, ampak je v primerjavi s sydneyjsko velika razlika. V Sydneyju je to velik žur, vsi pridejo na ulice in gre za res velik dogodek, veliko zabavo. So pa v Sloveniji te stvari v zadnjih petih letih veliko boljše sprejete, ampak se še vedno čuti določena napetost.
Ste že odločeni, da boste po končani karieri živeli v Avstraliji?
Zagotovo ostajam v Avstraliji, v prihodnjih letih pa si bova mogoče omislili nakup kakšne nepremičnine v Sloveniji. Tako bi imeli dom na dveh različnih koncih sveta. (smeh) Lahko bi bili pol leta v Sloveniji in pol v Avstraliji. Bomo videli.
